nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Zadovoljen je s pikami in vejicami svojih stavkov, to slišim od daleč, z glasom nima težav, spomin deluje in hrabro podaja predsinočnjim naučeno zmes Tjaževih življenjskih podatkov in krščanskega nauka, slin za zdaj ne primanjkuje, bomo videli, kako bo pozneje, odstavki prihajajo do veljave, rdeča nit se odvija in se vleče skozi vse stavke, nagovor poteka v najlepšem redu. Mož stoji v svetlobi hišnih oken na ulici, okna poklanjajo svetlobo, govornikove oči jo pred uporabo še spilijo in prikrojijo, odkar govornik pridiguje, odkar rahlo valovi nad njim dežnik, pod katerim jezni tolkač nabija nemi zvon pri poraznem velikonočnem obhodu, morajo ves čas okna sosednjih hiš postreči s svetlobo, vse pokopališče je ne premore, kajti dežuje v temnih curkih in dež trdi mračnost na svojih stropnicah, neprestano mršči iz oblakov, tako da se govornik s svojim glasom vedno bolj približuje destilirani vodi in se oddaljuje od ljudi, če je v tem kaka razlika. Svetloba
sosednjih oken torej pada po njegovem obrazu, njegova roka tiči v plaščnem žepu, se zadržuje na toplem in temnem, tako ostane več svetlobe za obraz, njegova desnica govori o miru, radosti in plačilu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani