Peter (801-900)

hoče seznaniti. Naj govori tiše, je rekla, ker	Peter	piše.Morda se mu je samo zdelo, da je to rekla	A
je nekakšna roža sramežljivka, mimosa pudica,	Peter	je francoski kolesar, Meg Holick je v šokantno	A
zarotniški, enakomerni trans. Ireni je slabo,	Peter	jo vleče iz gneče, Mary se spotika, Fred je	A
ima odsotne oči, z Devetko si podaja joint.	Peter	spi na tleh, s kolesarskimi koleni se dotika	A
Na balkon prileti steklenica.	Peter	nekaj reče v spanju.Popescu bruha.	A
Bila je Irene.	Peter	je na pepelnično jutro odpotoval v New York	A
je Irene Anderson imela izkušnje z umetniki,	Peter	Diamond je bil umetnik.A Peter je tudi kolesaril	A
z umetniki, Peter Diamond je bil umetnik. A	Peter	je tudi kolesaril in o tem pisal knjige.Treba	A
ki ni bil prav spodoben. Tisti dan, ko je	Peter	Diamond odpotoval v New York, še isti večer	A
Pomislil je, ali je Irene pomislila na Petra?	Peter	je v New Yorku.Piše novo kolesarsko knjigo.	A
že njegov prihod po kolo, tisti večer, ko je	Peter	odpotoval, predrzno, da, prestopniško dejanje	A
sploh bilo vse to? Ona vendar ljubi Petra.	Peter	je v New Yorku. Odpotovala bo za njim.	A
za poklic in za življenje z umetnikom, kot je	Peter	Diamond. Zato naslednji večer ni dvignila	A
Zaustavila se je. New York se je bližal,	Peter	je bil vse bliže.Sivolasi sodnik jo je hotel	A
Seveda ni to.	Peter	bo klical. G.:	A
zaposlena, ob večerih je čakala na Petrov klic.	Peter	je v N.Y. urejal stanovanje.Pripravniška doba	A
Z njim je nastajala knjiga. O njem sta se	Peter	in Irene ob večerih ljubeče pogovarjala.Bilo	A
pisateljevi spominski sobi. Kolo, ki ga je	Peter	potrepljal kot konja.Kolo, ki mu je Irene rekla	A
spomnil tistega nedeljskega popoldneva v parku.	Peter	mu je podaril knjigo, signirano.Prijatelji so	A
3. »Obsedno stanje je,« reče	Peter.	Za njim kaže ekran smeti, ki jih raznaša veter	A
bilo veliko snega...« »To ni sneg,« reče	Peter,	»sneg ne smrdi.« »Seveda,« reče Gregor	A
Seveda,« reče Gregor, »hotel sem reči...«	Peter	v tišini nataka vino. »Nisem dobila službe	A
nenadoma reče Irene. »To je New York,« reče	Peter.	Slika na zaslonu se sprehaja po nepospravljeni	A
od tu,« reče Irene. »Če ne bo šlo,« reče	Peter,	»bova spakirala in šla nazaj dol.« »Ne	A
»Si bral knjigo Sužnji New Yorka?« reče	Peter.	»Nisem,« reče Gregor.	A
Ljubi bog,« reče Irene. »To je ostudno,« reče	Peter.	»Si bom zapisal,« reče Gregor.	A
»Sužnji New Yorka?« »Ja,« reče	Peter.	»Sužnji.«	A
si suženj,« reče Irene, »je že prepozno.«	Peter	stisne ustnice.Po ustih valja vino.	A
»Pišeš novo knjigo?« »Seveda,« reče	Peter.	»New York s kolesom?« reče Gregor.	A
kolesom?« reče Gregor. »Nekaj takega,« reče	Peter.	»Tandem.«	A
oči s kontaktnimi lečami. »In ti?« reče	Peter,	»si že končal knjigo?« »Ne,« reče Gregor	A
Še zmeraj jo pišem.« »Kako daleč si?« reče	Peter.	»Zadnje strani pišem,« reče Gregor.	A
dogaja,« reče Irene. »Nič se ne dogaja,« reče	Peter.	»Dogaja se,« reče Irene, »gor se spravljajo	A
»Kaj je s slavnim kolesom?« reče Gregor.	Peter	in Irene se spogledata. »Ni bilo prostora	A
»In zdaj ga že teden dni gledava,« reče	Peter,	»ker ne odpeljejo.« Stopi k oknu, gleda	A
»Ne vidi se več,« reče.	Peter	vzame s police kolesarski zvonec. »Tole	A
je nesreča,« reče Gregor. »Seveda,« reče	Peter	in pogleda Irene.»Bila je nesreča.«	A
pest arašidov v usta. »Nič hudega,« reče	Peter	in pogleda Irene. Smetarski tovornjaki speljujejo	A
kolono. »Zdaj se voziva s tandemom,« reče	Peter.	»S tandemom?« reče Gregor.	A
»S tandemom?« reče Gregor. »Ja,« reče	Peter.	»New York na tandemu.« »Originalno,«	A
»Originalno,« reče Gregor. »Res,« reče	Peter.	»Samo da je psihološki problem: kdo naj krmari	A
kdo krmari?« reče Gregor. »Različno,« reče	Peter.	Napovedovalec nekaj razburjeno pripoveduje	A
sestanek na Columbii.« »Na Columbii?« reče	Peter,	»dobro se sliši.« »Ostani še,« reče Irene	A
»Izpij vino.«	Peter	jo pogleda, potem se zazre v smetarsko kolono	A
Sliši se hrum mnogih tovornih vozil. Tudi	Peter	in Gregor stopita k oknu.Ljudje stojijo na balkonih	A
Otroci jim mahajo. »Vozijo,« reče	Peter	»odvažajo.« »Moj Bog,« reče Irene, »končno	A
« reče Irene. »Jaz ga bom spremil,« reče	Peter	Diamond. »Oglasi se,« reče Irene Anderson	A
Veliki podvig Poleti leta 1895 je duhovnik	Peter	Josip Jeram stal sredi velikanskega zelenega	A
je Bog ponudil. Še tisto jesen je duhovnik	Peter	Josip Jeram, kot pripoveduje neka raziskava	A
človeško mero, Jerama ni bilo mogoče zaustaviti.	Peter	Josip Jeram je bil doma iz Železnikov, v južnoalpski	A
. / . / stran 85 . / Nekaj dni zatem je	Peter	Josip Jeram osedlal konja in v jutranjem mraku	A
reko. Nihče ni vedel, kako se je zgodilo, toda	Peter	Josip Jeram se nikoli ni vrnil.Utonil je v podivjane	A
kajzerja je zamenjal čokat srbski junak, kralj	Peter	Prvi, ob čigar imenu so rodoljubi videli divje	A
cerkvi. Učenjake prvega razreda pa je učil sam	Peter	Petacij, magister sedmerih svobodnih umetnosti	A
no,« je dejala ona, »če bi te ne bil rešil	Peter,	bil bi te Pavel.Koliko tisočkrat si se že komaj	A
uro jim je pred več leti njih sin in moj ujec	Peter	prinesel iz Trsta; takrat je bila prvikrat in	A
prvikrat in zadnjikrat navita. Dasi tudi jih je	Peter	poučeval, kako se navija, vendar si mati niso	A
so rekali: »Saj ne ve nihče svojstva, kot sam	Peter.	«Ker pa Petra ni bilo, da bi jo bil navijal,	A
videli, kako in kaj,« je dejal, »saj je še sv.	Peter	Jezusa zatajil, pa da bi se Jurij ne dal pregovoriti	A
brez okolišev in naravnost, pa naj se temu čudi	Peter	ali Pavel ‒ si je mislil. »Nu ‒ ti Trdoglav	A
kuhal, ali kakor pravijo v Bosni, pekel kavo	Peter	Mušić?« je vprašal Lisinski, nataknivši si zlat	A
www.omnibus.se/beseda) Vsebina KROKARJEV	PETER	4 V VOJAŠKEM ARHIVU 24 VOJVODA PERO IN PERICA	A
PRVI HONORAR 73 . / . / stran 4 . / KROKARJEV	PETER	Mislite si človeka majhne postave, plečatega	A
kratkih nog v podobi stebrov. Hodil je Krokarjev	Peter	široko in opletal z rokami. Smejal se je dostikrat	A
predmeta, od dela k delu. Lenoba ni bil Krokarjev	Peter.	Upiral se je z delom kakor vsi drugi; nikoli	A
njegovi ljubici, kaka je, koliko ima, na kar se je	Peter	vselej premilo posmehljal, pomuzal in sramežljivo	A
nedosežna in nedostopna. Kleti je pa znal	Peter	in robato je klel, pa le pri posebnih prilikah	A
ustnice. Ej, pripraven človek je bil Krokarjev	Peter	in, kakor pravim, radi smo ga imeli. Nekoč,	A
Zime v hlevu ni bilo čutiti. Krokarjev	Peter	si je prinesel iz izbe plašč, komisni hleb,	A
hleb, črnilo, pero in papir. »Kaj boš pisal,	Peter?	« sem ga ogovoril. »Bom ... domov!«	A
Začela sva snažiti hlev. »	Peter,	ali te bo Micika čakala?« »Če hoče.«	A
Zopet sva se sešla. »	Peter,	kaj pa, ali imaš še očeta?« »Očeta ‒ pa nimam	A
brskal z raskavo brezovo metlo. »Da so le mati,	Peter	..., za mater bi jaz dal vse.« Pogledal sem mu	A
razlivala bledo svetlobo. Zamišljen je stal	Peter	pred menoj.Lica so mu gorela, milo je uprl svoje	A
zdaj so nekaj obo ‒ oboleli.« »Nič ne maraj,	Peter,	pomlad bo kmalu prišla, ta prinese zdravja.	A
nogo po slami in svetlo pogledavala na naju.	Peter	jo je šel napajat.Sledil sem mu z očmi in se	A
zamislil vanj. Kdo bi bil kdaj dejal, da je tihi	Peter	taka dobra duša, in kdo bi bil mislil, da se	A
Kruha jim prinese vsak teden ... pa kaj ... « »	Peter,	kaj jim boš pa pisal nocoj?« »I kaj, naj potrpé	A
denem toliko na stran.« . / . / stran 10 . / »	Peter,	ali boš vzel Šijanovo Miciko, kadar prideš domov	A
popravljala steljo, tu in tam napajala, potem pa je	Peter	vzel plašč in se za leseno ograjo zleknil na	A
je prebudilo Petra. Privezal sem konja, a	Peter	je že stal za menoj.Slaba luč me je skelela	A
mi utrinjali pred očmi. »Kaj je že polnoč,	Peter,	da si vstal?« »Seveda bo že kmalu!«	A
nisem mogel ... kakor bi bili roki primrznili.	Peter,	dejala je Micika, mati te čakajo v hiši in tvoj	A
sem se od strahu.« »Sanje so prazne marnje,	Peter,	spletkarije vroče glave, brez pomena.Mnogokrat	A
po trikrat sva vlekla slame. Naposled se je	Peter	ustavil pred kupom.Čakal sem, da me ogovori	A
globoko na kraju ravnine ‒ tam je naša domovina.	Peter,	‒ tam so naše želje.« »Ali tam ... tam ...	A
nikjer, njegovega plašča tudi ne. Kaj ko bi bil	Peter	pobegnil, ko bi ga bile njegove večne sanje	A
ni na klinu. Zdaj sem bil prepričan, da je	Peter	pobegnil.Žal mi je postalo po njem, pomiloval	A
je vedno in vedno hukal v roke, je dejal, da	Peter	ni imel nič kaj napačne misli, da se je za čas	A
pešca sta z nasajenimi bodali in med njima ‒ naš	Peter.	Opletaje in gugaje se je gazil debeli sneg in	A
enajstih se odpro vrata in v sobo se priguga	Peter.	Za njim vstopivši korporal Malnarič trdo prekorači	A
neduhovite molitvice, katerih ne bom objavljal.	Peter	se je večkrat streznil, kakor bi bil poravnal	A
Kazen mora biti, kazen, res! Naj jo prebije moj	Peter,	kakor jo je zaslužil ... po vaši milosti mu jo	A
se obrne k Petru, jadovito migne z desnico.	Peter	vztrajno pogleda na mater, mati na njega ‒ v	A
oblasti v Celju sam naznanil. Predno je prišel	Peter	iz zapora, sem bil prestavljen v druge kraje	A
mestu ustreljen pri Kerešturu. Trinajsti je	Peter	Miščuk iz Grodijenska na Ruskem, 21 let star	A
zmešnjava, ko bi za vedno mrknilo sonce. Polkovnik	Peter	Petrović in nadporočnik Jurij Oražem sta v polku	A
dalje prodirati, le to bodi povedano, da je	Peter	Petrović čislal svojega pobočnika in da se mu	A
ki se ne tičejo službe, sta si bila polkovnik	Peter	Petrović in nadporočnik Jurij Oražem popolnoma	A
prevarah in razočaranjih. Ves drugačen je bil	Peter	Petrović.Prehodil, prevozil ali prejahal je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani