Stara mati so pač imeli še eno prav lepo uro, ki je stala v spalnici na predalniku pod steklenim zvoncem in vrhu tega zvonca je bila še z belim prtom zagrnjena, kakor podoba Izidina v Saisu. To uro jim je pred več leti njih sin in moj ujec Peter prinesel iz Trsta; takrat je bila prvikrat in zadnjikrat navita. Dasi tudi jih je Peter poučeval, kako se navija, vendar si mati niso upali, še manj pa, da bi jo bili komu zaupali.