Peter (1.101-1.200)

kedaj silila k temu? Mislim, da še nikoli ne,	Peter!	Če ti je sitno, če ti je celo nemogoče, Peter	A
Če ti je sitno, če ti je celo nemogoče,	Peter,	tedaj te prosim, ne piši mi več.Saj meni je	A
popolnoma vseeno ...“ . / . / stran 136 . /	Peter	je stal pred njo s povešeno glavo in hotel zdaj	A
usmilila ter mu dala roko, da jo poljubi. In	Peter	jo je prijel s svojima obema velikima, nerodnima	A
sem ti že povedala, da ne silim te ne.“ In	Peter	je pisal s svojo lepo, drobno pisavo neskončno	A
Albert!“ ... Stanka ni hotela, da bi se podpisal ”	Peter“	; to ime se ji je zdelo ”neznosno“; in samó,	A
kadar se je čutila razžaljeno, imenovala ga je ”	Peter“	, in to s posebnim, malo zaničljivim poudarkom	A
vem, kako to, da se še kedaj potrudiš k nam,	Peter,	ko vendar vidim, da ti je zoprno ...Zakaj ne	A
poslopij, ki so delala ozko, malo hladno senco.	Peter	si je vso pot brisal potni obraz ter vzdihoval	A
okvarjenega klavirja. ”Postojva nekoliko!“ zašepeta	Peter.	”Stanka igra.“ Obstal je, nagnil glavo in	A
pohištvo treh sob znešeno v to tesno izbico.	Peter	je sel na stol poleg Stanke, in kakor vselej	A
nerodnež ti!“ ”A grozno je vroče, Stanka!“ vzdihne	Peter	in si otare čelo in obraz.”In kako prašna cesta	A
vreme kakršnokoli ...“ ”Moj Bog, kako si otročji,	Peter!	“ To je bilo zanj slabo znamenje in ves prestraše	A
Albert ... Pa ne bodi vendar tako silen ...“	Peter	je skočil, da je prevrnil stol. ”Katero hočeš	A
suhi, ubiti glasovi, kmalu nato pa se oglasi	Peter	s hreščečim, previsokim glasom: ”Ko bi	A
jo ...“ . / . / stran 140 . / ”Za božjo voljo,	Peter,	ne kriči tako!“ Stanka je hipoma prestala	A
hipoma prestala in zatisnila z rokama ušesa.	Peter	je umolknil, dasi ni zaprl ust. ”No, in zdaj	A
in zdaj še zijaš in vrtiš oči, kakor blazen ...	Peter,	ti si grozen človek ...“ Gospa Tarmanova je	A
bi le ne bilo v Dolu preveč ljudi!“ pripomni	Peter	in si nadrobi polovico žemlje v kavo. ”Dolgočasn	A
kaj novega?“ ”Včeraj so mi pisali,“ odgovori	Peter	počasi in obraz se mu nekoliko omrači.”Franceljnu	A
glasom mati in Stanka. . / . / stran 141 . /	Peter	ju pogleda nekako začudeno. ”Da, zakaj bi	A
do semenišča.“ ”No, jaz mislim ...“ jecljal je	Peter	ves v zadregi.”Zdi se mi, da bi bilo res dobro	A
Tarmanovo, par korakov pred nama pa sta šla	Peter	in Stanka.Zdaj in zdaj se je slišal kakšen	A
slišal kakšen ”Albert!“ ali nekoliko glasneji ”	Peter!	!“, kar je naznanjalo, da je obšla Šlibarja časih	A
Prišli smo v Dol.	Peter	in Stanka sta obstala; midva sva stopila hitreje	A
Fran, ti predstavljam njenega ženina ... Gospod	Peter	Šlibar.“ Tarman se je pogladil z roko po	A
”Stankin ženin? ... Ej, gospod	Peter	Šlibar, kaj mislite?...	A
ha ha! ... Toda naposled ... kakor hočete ...“	Peter	se je zmedel takó, da ni vedel, kam bi se ozrl	A
možem, ki je postal izvanredno dobre volje.	Peter	je stal par korakov zadaj, vrtil palico v roki	A
drugo nedeljo na praznovanje svojega godú.	Peter	je bil ves pobit, zlovoljen. ”A naposled	A
Ali ste morda bolni?“ ”Ne ...“ jecljal je	Peter.	”Bolan ravno nisem ... tako ... razmere ...“	A
je govorila tako jasno, da jo je moral celo	Peter	razumeti.Na obrazu se mu je prikazalo nekaj	A
.	Peter	se je pohlevno vdal, ko je videl hladni pogled	A
da ne maram tako dolgočasnih razgovorov.“	Peter	se je hotel s preplašenim obrazom nekaj opravičevati	A
divanu, s katerega se ni ganila ves večer, in pa	Peter	je ostal v svojem kotu.Zdelo se je, kakor da	A
”Gospod Šlibar, glejte, to je poezija!“	Peter	odpre usta in jo pogleda silno bedasto.	A
Butnikovo: vsa sentimentalna je postala!“ Ubogi	Peter	ni vedel, kaj bi dejal.Premikal se je na stolu	A
gospé Murnove; beseda ”poezija“, s katero je	Peter	vselej spajal svoja solzna ljubavna pisma, romantične	A
čez cesto pa so segale dolge, temne sence.	Peter	je vzdihnil. ”Ti, povej mi odkritosrčno,	A
Pa vendar, čudno se mi je zdelo ...“ ”Ha, ha,	Peter,	kakó si ti nedolžen!... Kaj ti je že rekla gospá	A
... In tega ne razumeš? Moj Bog,	Peter,	ti si naravnost - zabit!“ Nekaj časa je molčal	A
To me je skoro užalilo ...“ ”Čudno!“	Peter	je zopet molčal. ”Ob polu dvanajstih moraš	A
lesketali so se mesečni žarki med sencami.	Peter	je gledal v tla in naposled zamrmral: ”In	A
”In tam je vse - brez poezije.“ ”	Peter,	kadar boš imel kaj časa, sedi domá na zofo in	A
Na kolodvoru sva si segla v roko. ”Torej ...	Peter	...“ ”Prijatelj, ni mi treba sedati na zofo	A
ga posetil v Drinju. ”Povej mi, prosim te,	Peter,	kaj si počel takrat?... Ali si šel čez dva dni	A
veter je bil, praznikov predvečer; s Petrom -	Peter	mu je bilo namreč ime - sva hodila do poznega	A
zagrnjena, sem se vračal truden domov. Tudi	Peter	se je napotil v klanec.Hitro je šel, nič truden	A
ki je bil tako tenak in droben, da bi ga bil	Peter	lahko stisnil in skril v pesti, kakor je bila	A
Saj si morda že tam večerjal?“ je rekla mati.	Peter	ni odgovoril nič, v treh grižljajih je pojedel	A
tiho pesmijo, s tihimi koraki se je napotil	Peter	v paradiž; zatisnil je oči in se je smehljal	A
špehovko - nam kamen; tako je pač zapisano!“	Peter	je zavzdihnil; in le počasi, le natihoma in	A
sama vesela, vse sladkosti oznanjujoča pesem.	Peter	se je ozrl - svetel dan je že bil.Urno je vstal	A
nasmehnila mati. ”Ne bo mi sile!“ se je nasmehnil	Peter.	”Kar po maši pojdem tja!“	A
zavil!“ je rekla mati. . / . / stran 167 . /	Peter	je spravil v žep velik pisan robec. ”Nikar	A
žep velik pisan robec. ”Nikar ne jej preveč,	Peter!	“ je prosila najmlajša sestra, ki je komaj šele	A
”Ne jej preveč, da bo kaj ostalo!“	Peter	se je smejal in je bil ves vesel. ”Največji	A
sam, rdeč in nežen, je bil kakor dekliški.	Peter	je gledal nanj z velikimi svetlimi očmi.Takrat	A
čisto in vse polno ljubezni. Po maši je stal	Peter	v gneči pred cerkvijo, da bi videl Mihčeta.	A
porazgubili, cesta je bila že prazna, ko se je	Peter	napotil.Iz hiš je prijetno dišalo po gorkih	A
so hiteli, duri so se odpirale in zapirale.	Peter	je stal in ni vedel kam.Bilo mu je, kakor da	A
glavi, bel predpasnik prevezan. ”Kaj pa ti,	Peter,	“ je rekla, šumela je mimo, druge duri so se	A
zaprle. ”Samo da me je videla!“ se je razveselil	Peter.	”Povedala bo in bo vse storila; čakal bom, saj	A
kleti hišna s steklenicami in se je vrnila;	Peter	se je stisnil k zidu, da bi nikomur ne bil napoti	A
je šele dobro izpregovorila. ”Ne jej preveč,	Peter,	ne jej preveč, da bo kaj ostalo!“ Spomnil	A
Spomnil se je matere. ”Vzemi robec,	Peter,	da boš zavil!“ In cerkve se je spomnil, Mihčetov	A
smejali ter so rekli, da sem razposajen ...	Peter	je stal in strmel.Nato je šel počasi, s težkimi	A
cesto, nameril se je v klanec. ”Ne jej preveč,	Peter,	da bo kaj ostalo!“ ”Vzemi robec, Peter, da	A
preveč, Peter, da bo kaj ostalo!“ ”Vzemi robec,	Peter,	da boš zavil!“ ”Največji bob prinesem tebi	A
Na pragu je stala mati. ”Kako je bilo,	Peter?	Kaj nisi nič prinesel?“	A
je prišla Francka. ”Kaj nisi nič prinesel,	Peter?	“ Peter se je nasmehnil.	A
”Kaj nisi nič prinesel, Peter?“	Peter	se je nasmehnil. ”Kakor sem rekel, Francka	A
pečenke od Stržinarjevih, pa te nismo čakali!“	Peter	je stopil v izbo.Na mizi so bili še krožniki	A
pozdravil, zato da bi me beseda ne izdala. Vsak	Peter	je zatajil svojega Krista, vsak se je kesal	A
nobenem oziru važna, pa mi noče iz spomina.	Peter	Kladivec je imel mlado ženo in je bil srečen	A
obrobljenim, kakor jih nosijo mlade gospodinje.	Peter	Kladivec je pograbil debelo knjigo ter jo zalučil	A
rdeča in žareča je bila od radosti. ”Glej,	Peter	... glej, Petrček, kako bom lepa!“ V zavoju	A
bilo napisano ime firme: Jordan & Timaeus.	Peter	je položil na bluze svojo kmetiško, mesnato	A
Ni udaril. Ko je šla, si je	Peter	zasekal nohte v čelo in je zajokal na glas.	A
stopil v izbo Štefanov tovariš, ki mu je bilo ime	Peter.	Gospodinja, suha, zgrbljena, dolgočasna in pobožna	A
ozrla se je postrani na Poljanca in je šla.	Peter	je vrgel knjige na polico in je legel oblečen	A
Poljanec se je vzdignil. ”	Peter,	“ je izpregovoril z očitajočim glasom, ”Peter	A
Peter,“ je izpregovoril z očitajočim glasom, ”	Peter,	ali delaš pesmi?“ Peter se je komaj ozrl	A
očitajočim glasom, ”Peter, ali delaš pesmi?“	Peter	se je komaj ozrl. ”Pesmi!“	A
”Pesmi!“ ”Ne delaj pesmi,	Peter,	prosim te, ne delaj jih!Jaz imam izkušnje v	A
jih! Jaz imam izkušnje v tej stvari, verjemi,	Peter!	Za koga pa delaš pesmi?	A
Za ljubico?“	Peter	se ni ozrl in ni odgovoril. ”Ne delaj jih	A
Ne -- zato, ker je delal pesmi. In ti,	Peter,	še advokat nisi!Poslušaj moje nauke, Peter!	A
Peter, še advokat nisi! Poslušaj moje nauke,	Peter!	Če ti pride rima na misel, izroči jo vragu in	A
”Praktične razmere! Poznal sem poeta, o	Peter,	ki je bil poleg tebe kakor gora ob krtini.In	A
križa pa ni stopil in žalosten je bil. Ti,	Peter,	nisi Kristus in tudi križali te ne bodo, ampak	A
tvoja ljubica na tvoje verze? Na tvoje čevlje,	Peter,	na tvoje čevlje!In tvoja ljubica je, kakor naravno	A
Pokaži mi svoje verze!“	Peter	je zalučil papir preko izbe na Štefanovo posteljo	A
je bil njegov obraz. ”Ti nisi blag človek,	Peter,	zdi se mi celo, da si poet! Verzi, ki si mi	A
bili napravili še sinoči veliko radost; nocoj,	Peter,	pa so mi napolnili srce z bridkostjo.Prosim	A
Nato pa sedi ter uvažuj praktične razmere!“	Peter	se je okrenil v postelji, tako da mu je zasijala	A
”Kako se pišeš?“ ”	Peter	Novljan!“ ”Tako!	A
kmalu bodo mene in potem Petra Novljana. In	Peter	Novljan bo imel sinov in vnukov, kakor je imel	A
Obadva sta molčala, toda Matilda je prebledela in	Peter	Novljan je vztrepetal v nezavedni in nerazumljivi	A
Poljanec po ulicah in ko je prišel domov, je	Peter	Novljan že ležal, roke pod glavo, oči strmeče	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani