Laže ni bilo Petru, ko je odkril tovarišu svoje gorje, spomini na domače kraje in na zapuščeno mater so ga gotovo še huje razburili. Četrt ure sva še hodila po hlevu, zapirala okna, popravljala steljo, tu in tam napajala, potem pa je Peter vzel plašč in se za leseno ograjo zleknil na slamo. Z nobeno besedo se ni poslovil od mene in jaz se tudi nisem upal govoriti; niti lahko noč mu nisem želel.