Peter (301-400)

Ali ni celo vesel zamude? E, Peter,	Peter	- kaj se mar bojiš Črnéčke in njenega odgovora	A
če ti je listnica košata bankovcev. Tu imaš,	Peter,	prav!Ali naj hodiš kot berač v snuboke? -	A
Vendar...	Peter,	Peter - kakor da je padla kapljica obupa v tvoje	A
Vendar... Peter,	Peter	- kakor da je padla kapljica obupa v tvoje srce	A
glavo, stopicajoč počasi navzgor po trgu... »Hoj,	Peter,	vrag te daj!Kakšna strela te prinaša v trg?	A
obrne k Drozgu in švrkne z bičem mimo konja... »	Peter,	ali se spominjate, kako je nekdaj Porenta v	A
Ali mu je res obljubil? Šema si, moj ljubi	Peter!	Kaj je to vredno ‘Ptička?’	A
Ho, še smo »ptiček«,	Peter!	... - Igra se razvija malo dolgočasno in	A
Zdaj ne bomo nehali...« In	Peter	se oglasi poniglavo: »Pa pojdiva zvečer	A
Kar mi skuha, to imam še rajši. Kaj pa tvoja,	Peter,	bo znala kuhati?« »E - bi ne znala?	A
njem, tem hujša je njegova igralska strast.	Peter	Drozeg je gotovo - veren igralec.Do Žezlovega	A
Morda iz vsega skupaj nič ne bo...	Peter	igra rdeč in zaripel, igra in dobiva - z neko	A
Ali je že vseh dni konec? Baba ti ne uide,	Peter!	Ho, prmejkokoš - bi ne smel biti	A
vseeno, kakšen bo odgovor. Pa nimaš morda,	Peter,	že končne odločitve v sebi? -Kaj se potem igraš	A
Hm...	Peter!	-Nisi morda sam pomagal? -	A
Hm...	Peter...	hm... Drozeg pa je miren... kakor bi sploh	A
mrtvi med nogami, palica poskakuje dolgočasno.	Peter	spi, glavo daleč vznak na naslonjalu, usta odprta	A
neznansko naglico, kot ogromna, trebušasta vrtavka...	Peter	zastoka... Čelhar se obrne, zaspan in	A
vznak, solze mu stopijo v oči... Te je zadelo,	Peter?	-Te je zadelo? -	A
obup, obžalovanje, kes... in tiha skrb: Kako bo,	Peter?	Ali jo uneseš, Peter?	A
Kako bo, Peter? Ali jo uneseš,	Peter?	Ali ti še prizanesejo? -	A
začne izpraševati. - Zdaj je torej konec,	Peter.	Čeprav uideš smrti - otrpel si, bolnik za zmeraj	A
Kaj pa moreš? Revež,	Peter!	To si še imel na svetu: troho oblasti nad svojimi	A
hotelo, kakor ti je prišlo... Saj si slabo vladal,	Peter.	Moj Bog - tvoja oblast nad deco!?	A
Zdaj ti jo je odnesel veter. Zbogom,	Peter,	oblastnost in gospodovalnost!Zdaj bo sin gospod	A
grenke in surove, očitanja. Saj si zaslužil,	Peter!	Pokora, Peter! -	A
Saj si zaslužil, Peter! Pokora,	Peter!	-In gospodarstvo, Peter?	A
Pokora, Peter! - In gospodarstvo,	Peter?	Pametno si začel.	A
božja, udarec plačujoče usode? - In slaba vest,	Peter?	Poniglavo se boš potuhnil pred otroki...	A
nadlogami, skrbmi, težavami. - Pokora je potrebna,	Peter!	Zdaj si bolan, nebogljen kakor dete v plenicah	A
Kdo ti bo - plenice pral?... O,	Peter...	plenice pral?...Čut sramežljivosti ga obide; lica	A
Neznano čustvo že toliko desetletij... Moj Bog,	Peter	- kam bi se pogreznil, da ubežiš peklu?	A
pozoren na posebnosti ustoličevalskega 26 Prim.:	Peter	Štih, Najstarejša upodobitev ustoličevanja koroških	A
rokopisni zbornik. V njem so leta 29 Prim.:	Peter	Štih, o.c. 1807 odkrili tri zapise v slovenskem	A
bilo pomembno, da je tisti dan vodil izmeno	Peter,	ki je imel sicer na prsih pod številko prišit	A
tam spredaj odprla vrata in se je oglasil kapo	Peter,	ki je uravnaval vrstam korak.Links - zwo - drei	A
Takó je bilo po navadi. Takrat, ko je	Peter	vzrojil zavoljo inženirja, pa je začasno prišlo	A
moč, ki jima je dajala gostoto. Ko pa se je	Peter	vrnil in se razjezil, sta bolščala z očmi, ki	A
ko bi jim poprej kdo ukazal, naj pritrdijo.	Peter	se je zadrl: Er hat hier nicht verloren!Črni	A
bele sončne luči, je bil teman, skoraj črn.	Peter	Majcen, ki je takoj stopil k mizi, je mimogrede	A
svetnika v nekoliko nadnaravni velikosti.«	Peter	Majcen je priznal, da primera ni slaba, a se	A
Vi torej pišete?« »Pišem!« je prikimal	Peter	Majcen. »Hm, kajpak ...	A
to pa res ne! Saj nimam očal!« se je pošalil	Peter	Majcen.Bil je človek srednje rasti in srednjih	A
Samo ženska je zmeraj druga.«	Peter	Majcen se je nasmehnil, nato pa je njegov obraz	A
samo tako reče...« »Ah, seveda!« je živo pribil	Peter	Majcen. »Hm, kajpak ...	A
pišete ... da pišete kar tako.« »Kako?« se je ozrl	Peter	Majcen.A že isti hip se je zavedel in se sproščeno	A
slišite in potem napišete?« »Tudi!« je prikimal	Peter	Majcen in s pogledom spet blisknil po njem.	A
ljudje.« »Ali pa tudi niso!« je živahno odbil	Peter	Majcen. Kmet je pogrknil.	A
»Niso! Niso!« je živo zmajeval	Peter	Majcen, kakor bi ga ta bridka resnica nenavadno	A
»Hm, kajpak!« je nehote in nevede prikimal	Peter	Majcen in se obrnil.S krepko roko je pograbil	A
»Marsikaj! Marsikaj!« je globoko prikimal	Peter	Majcen in se obrnil.»In ne samo na juriš in	A
ker sem tako zatrobil!« se je veselo zasmejal	Peter	Majcen.»Oh, ali še niste slišali, da so umetniki	A
»Kajpak! Kajpak!« ga je ustavil	Peter	Majcen, uprl levico v bok, vzdignil desnico	A
»Ha! Mislite?« je razposajeno odbil	Peter	Majcen.»Včasih jo ljudje čakajo in kličejo,	A
»Kaj? Mar ni tako?« je vprašal	Peter	Majcen. Kmet je zaprl usta in glasno	A
slino. »No, no!« se je sproščeno nasmehnil	Peter	Majcen.»Nikar ne jemljite tako smrtno resno	A
nemara čudno sliši, a je tako!« je prikimal	Peter	Majcen.»A kar mirno se popraskajte!	A
mir je v tem človeku! - je navdušeno pomislil	Peter	Majcen.- Kakšen slovesen mir!	A
te hudiči ne prehitijo! Čas hiti! - je rekel	Peter	Majcen. - Čas hiti - je ponovil Temnikar	A
Temnikar in krepko zagazil v sveže nameteni sneg.	Peter	Majcen je čutil, da so se mu zameglile oči,	A
»Čas hiti! Čas hiti!« si je polglasno rekel	Peter	Majcen, hitro odložil mapo in se obrnil h kovčku	A
vam gre hitro izpod rok?« »Kaj?« je trznil	Peter	Majcen, ki je bil že pozabil na kmeta.	A
Včasih gre, včasih ne gre,« je zmignil z rameni	Peter	Majcen.»A Temnikar bo šel hitro.	A
delu mir! In da je sam!« je s poudarkom rekel	Peter	Majcen, ki je počepnil h kovčku in začel prebirati	A
Glej ga no, praskača čemernega!« se je začudil	Peter	Majcen.»Prav tako je Tilčka rekla Temnikarju	A
Spet Temnikarjeve besede!« je trznil	Peter	Majcen in nenadoma mu je postalo nekam neprijetno	A
»Kaj? Ali ste kaj vprašali?« se je obrnil	Peter	Majcen.»Nisem slišal.«	A
Ali se pisanje splača?« »Ne!« je mračno odbil	Peter	Majcen in temna senca mu je spet švignila čez	A
zacelile.« »Čas vse zaceli!« je odločno rekel	Peter	Majcen, se naglo obrnil in položil kup knjig	A
pa naj bi bilo hujšega?« je nervozno trznil	Peter	Majcen in nato s pogledom obstal na njem. »Že	A
»Ni mi všeč, ni mi všeč!« je nehote zmajal	Peter	Majcen.»Saj je nemara res siromak in trpin,	A
na koncu temačnega hodnika našla staro mizo.	Peter	Majcen jo je obrisal s preperelo vrečo, ki je	A
»Bo! Bo!« je pribil	Peter	Majcen in si z jezno močjo zavihtel mizo na	A
je rekel kmet in se vrnil za njim v sobo.	Peter	Majcen je postavil mizo na tla in jo začel tako	A
Seveda bo!... A ne odgovarjaj mu več!« si je ukazal	Peter	Majcen.»Ne odgovarjaj mu več, pa bo šel!«	A
»Bom! Bom!« je prikimal	Peter	Majcen.»Ne, niti besede več ne bom rekel!«	A
vendar ljudje.« »Seveda...« je odsotno zamrmral	Peter	Majcen, ki je vstal in začenjal razporejati	A
»Hej!« se je oglasil oster glas.	Peter	Majcen je sunkovito trznil, se ozrl v kmeta	A
Jezi se ...« »Aha, žena...« je zamrmral	Peter	Majcen, ki je bil zdaj nejevoljen nase zaradi	A
»Oster... Kakor Temnikarica,« je pomislil	Peter	Majcen, ki se je že vračal v Temnik.	A
« se je še bolj ostro oglasilo z dvorišča.	Peter	Majcen je videl, da je kmet stegnil roko skozi	A
bo treba sklepati.« »Aha, koso...« je zamrmral	Peter	Majcen in se obrnil h kovčku, da bi pobral iz	A
šel kosit.« »Aha, otavo...« je odsotno ponovil	Peter	Majcen, potem pa se je kar naenkrat zdrznil	A
Aha! Aha!« je hitro prikimaval	Peter	Majcen in se smehljal predse.»Oh, to sem bedak	A
Hej!« se je spet oglasil ostri ženski glas.	Peter	Majcen se je zdaj še bolj sunkovito zdrznil	A
luči. »Ali je ta vaša druga žena?« je vprašal	Peter	Majcen.»Strela nebeška, kaj pa mi je šinilo	A
kar tako... tja v tri dni,« se je opravičeval	Peter	Majcen.Nasmehnil se je, a vendar mu je bilo	A
da sem jaz njen drugi mož.« »Aha!...« je rekel	Peter	Majcen, ki se je že pomiril.»Sicer pa bi si	A
bilo bi bolje, če se ne bi.« »Zakaj!« je rekel	Peter	Majcen, a brez zanimanja. Kmet ni takoj	A
potem?« je nehote, a še zmeraj odsotno vprašal	Peter	Majcen, ki je počasi zlagal papir na miznico	A
smel uganjati...« »Kaj pa takega?« je vprašal	Peter	Majcen in s pogledom blisknil po njem.»Kdo ve	A
Vsak ima svoje slabosti in težave!« je rekel	Peter	Majcen in trdo zaloputnil miznico, ker je hotel	A
Saj komaj čakam, da greš!«	Peter	Majcen je postavil na stol nahrbtnik, da bi	A
»Pa bo šlo?« »Zakaj ne bi šlo?« je trznil	Peter	Majcen in črna senca mu je švignila čez obraz	A
ne govoriš - pride!« »Zato pa!« je odsekal	Peter	Majcen ter še niže sklonil glavo in še hitreje	A
hujšega ni.« »Ne, nič hujšega ni!« je odsekal	Peter	Majcen in trdo postavil mlinček na mizo.»Samo	A
razkačen. »Hvala bogu!« je nehote glasno rekel	Peter	Majcen, a se je takoj znašel in dodal:»Dajte	A
»Lonec vode, da si bo gospod skuhal kavo!«	Peter	Majcen je potisnil razmajano nočno omarico k	A
rekli?« »Temnikar!« je precej trdo povedal	Peter	Majcen, ki bi se bil najrajši zgrizel, ker ni	A
In kaj je bilo z njim?« »Nič posebnega!« je	Peter	Majcen zamahnil z roko.»Spopadel se je s petimi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani