Peter (401-500)

»Kajpak! Kajpak!« je malce trdo pribil	Peter	Majcen, ker ga je to pojezilo.»Padel je!	A
res ne morete razumeti,« se je začel izvijati	Peter	Majcen, ki je tudi sam nehote ostrmel pred to	A
na vrata in vstopila je žena z loncem vode.	Peter	Majcen, ki se je bil že večkrat pogovarjal z	A
kajne, gospod?« »Ne, ne!« je hitro odkimal	Peter	Majcen, ki mu je bila zdaj žena še manj všeč	A
»Seveda! Seveda!« je prikimal	Peter	Majcen, ki se je zelo bal, da ga bo zdaj žena	A
čudnega ne bi bilo in ...« »Saj, saj!« je rekel	Peter	Majcen, pograbil lonec z vodo in stopil k nočni	A
nenadoma glasno izrekel svoj kajpak, da se je	Peter	Majcen nehote ozrl. »In ... in kaj le	A
kakor baba česnam in - « »Saj, saj!« je rekel	Peter	Majcen.»A nič hudega!	A
In kajne, gospod?«	Peter	Majcen ni odgovoril.Vzdignil je lonec in začel	A
II . / »Uh!« se je glasno oddahnil	Peter	Majcen. Postavil je žezvo na kuhalnik	A
A glej - Temnikar se ni prikazal!	Peter	Majcen se je zdrznil.Široko je odprl oči in	A
kmet! In prekleta njegova baba!« je zarohnel	Peter	Majcen, jezno odrinil stol in zdivjal po sobi	A
Kdo ti je pa včasih tako govoril?«	Peter	Majcen je zlezel vase.Začutil je nekakšno žalost	A
Udarilo je tako nenadoma in tako ostro, da je	Peter	Majcen skočil na noge.Obstal je, se nasmehnil	A
vratu, se je potresala ob vsakem udarcu kladiva.	Peter	Majcen je že odprl usta, da bi ga vprašal, kdaj	A
tedaj se je trobenta spet oglasila. Zdaj je	Peter	Majcen že ujel motiv.Bil je začetek otožne narodne	A
»Ali ne gre?« »Kaj?« je mračno vprašal	Peter	Majcen. »Hm, kajpak,« se je popraskal	A
»Pisanje!« »Ne!« je precej ostro odbil	Peter	Majcen, ker se mu je zdelo, da je v kmetovem	A
traja celo večnost.« »Saj, saj...« je prikimal	Peter	Majcen.»Kdo pa tukaj nekje igra?«	A
Posebno ponoči...« »No, na svidenje!« je rekel	Peter	Majcen in se obrnil, ker mu je bilo nerodno	A
»A v Tihi dol?« »V Tihi dol!« je ponovil	Peter	Majcen; in hkrati je že trznil, ker ga je prešinila	A
»Saj sem res rekel.« »No!« se je oddahnil	Peter	Majcen.»In kje je tisti Tihi dol?«	A
»Aha! Aha!« je hitro prikimal	Peter	Majcen in se nato še hitreje obrnil, ker se	A
« To vprašanje je prišlo tako nenadoma, da	Peter	Majcen prvi hip res ni vedel, kako bi se rešil	A
zdaj povejte, kako je bilo.« »Tako!« je začel	Peter	Majcen precej trdo. »Živel je na samotni kmetiji	A
večer?« »Da, prav na sveti večer!« je pribil	Peter	Majcen.»In hudič babji, ali moraš res vsako	A
In potem?« »Zdaj pa kar na kratko!« je rekel	Peter	Majcen. »Prišlo je pet belogardistov, ki so	A
35 .. . \/ . / »In pobili!« je prikimal	Peter	Majcen.»Toda Temnikar se je takoj odločil, vzel	A
jih potolkel?« »In jih potolkel!« je pribil	Peter	Majcen.»In to je tudi vse, kar se je zgodilo	A
je vprašala žena. »Kako?« se je zamislil	Peter	Majcen.»Tega pa še ne vem.«	A
»In kako, da ne veste?« »Ne vem še,« je	Peter	Majcen ravnodušno zmignil z rameni.»Bom že videl	A
to samo pravljica!« »Ha!« je užaljeno zrasel	Peter	Majcen, ker ga je to pojezilo.»Kdo pravi, da	A
-« »In samo vi tega ne razumete,« je rekel	Peter	Majcen.A še isti hip bi se bil najrajše ugriznil	A
/ III . /	Peter	Majcen se je zravnal, globoko zajel zrak in	A
»Dan je zdrav kot zvon!« je glasno ugotovil	Peter	Majcen. Stavek mu je zadonel v ušesih	A
jo zdaj slišal, trobento?« je glasno vprašal	Peter	Majcen, kakor bi kmet sedel pred njim.	A
Trobenta se je spet oglasila.	Peter	Majcen je trznil, in še isti hip se je zjezil	A
saj zdaj tudi meni ni nič hudega,« je pomislil	Peter	Majcen.»Res ne!«	A
39 .. . \/ . /	Peter	Majcen se je spomnil Marjanke iz »Kozakov«,	A
Dekle je izginila za ovinkom.	Peter	Majcen se je nevede vzdignil na prste, da bi	A
ima pravico, biti sam!« si je z očitkom rekel	Peter	Majcen in umaknil svoj pogled. Potegnil je iz	A
Tam je bil nekoč nekdo nekaj vrezal v lubje.	Peter	Majcen je priostril pogled in le s težavo razbral	A
v resnici najbrž prav malo, tako lepa, da je	Peter	Majcen pozabil na dekle. »Lepo!	A
v zahajajočem soncu. »Aha!« si je prikimal	Peter	Majcen.»Nad njivo bo seveda položna polica.	A
črne slamnate strehe. »Zidanice,« je ugotovil	Peter	Majcen. Sredi pobočja pa je bila samo	A
tista je bila tako prikupna in domača, da se je	Peter	Majcen ni mogel nagledati.Bela, sveže prebeljena	A
moči, da bi razbijal po svoji počeni kosi.«	Peter	Majcen je prišel okrog obronka in se ustavil	A
marjetic in nekaj sinje modrih cvetov, ki jim	Peter	Majcen ni vedel imena. Pod grabnom je	A
»Saj! Tukaj perejo dekleta,« je rekel	Peter	Majcen.»V mesečini pa tukaj perejo vile.	A
če hoče čez Malnovo brdo v Robe!« je rekel	Peter	Majcen. In že ga je zagledal.	A
kako gre in - tedaj se spet oglasi trobenta...	Peter	Majcen se je zdrznil in nato široko odprl oči	A
Tako je!«	Peter	Majcen je zažvižgal svojo angleško popevko in	A
podolgovato jaso, je izginila med grmički borovnic.	Peter	Majcen je sedel pod košato bukev, ki je rasla	A
Spet je zadonela trobenta.	Peter	Majcen je vstal kakor na ukaz in jo kar na slepo	A
obrnil in krepko zagazil proti Rejčevim lazom...	Peter	Majcen se je rahlo stresel in si nato s hrbtom	A
In tisti svet je bil lep.	Peter	Majcen je gledal po dolini, ki je bila zelo	A
popolnoma drugače, kakor je pri nas,« je ugotovil	Peter	Majcen in se obrnil. Odkorakal je po razritem	A
zelenkasti gladini je vztrepetal bel oblak.	Peter	Majcen se je tako razveselil, da se je ozrl	A
zazibal, kakor da bi hotel zmigniti z rameni.	Peter	Majcen mu je požugal s palico in krenil naprej	A
vse je tako močno dišalo po davnini, da se je	Peter	Majcen nehote vprašal: »Ali se je v	A
oblak na nebu. »Ve ste pa res tice!« je rekel	Peter	Majcen. »Kakšna sreča, da se lahko premetavate	A
»Muuu...« »Dober dan, Cika!« je rekel	Peter	Majcen in stopil bliže.»Kaj pa je?	A
»Muuu...« »Saj res!« je obstal	Peter	Majcen.»Skoraj bi bil pozabil na Temnikarjevo	A
ga je prekinila krava. »Počakaj!« je rekel	Peter	Majcen in se ozrl. Onstran kolovoza je rasel	A
z jesenovih vej. »Pridna si, pridna!« jo je	Peter	Majcen počohal med rogovi.»In prav lepa hvala	A
Opletaš se s svojim repom in včasih zamukaš.«	Peter	Majcen se je nasmehnil in nato zmajal z glavo	A
se je oglasila krava. »Tako je!« je prikimal	Peter	Majcen.»In zdaj grem.	A
Naposled je bilo blato že tako globoko, da je	Peter	Majcen obstal in se ozrl, kje bi se laže povzpel	A
in tako glasno, kakor bi mu donela nad glavo.	Peter	Majcen, ki je bil že pozabil nanjo, se je najprej	A
. / IV . /	Peter	Majcen je obstal nad vinogradi, na vrhu desnega	A
izgubljal na levo in desno stran, v mir in tišino.	Peter	Majcen se je vzravnal in tako globoko zajel	A
malce pogreni. »Mar ni lepo!« je vzkliknil	Peter	Majcen in razširil roke, kakor bi hotel vso	A
prešteva dneve, ki so se natekli in odtekli...«	Peter	Majcen se je grenko nasmehnil in si počasi prikimal	A
Res je, toda -« »Nič toda!« se je hitro uprl	Peter	Majcen, ker je že čutil, da se v njem drami	A
In Temnikarica -« »Ne, ne!« se je	Peter	Majcen uprl še nedomišljeni resnici.»To ni mogoče	A
»Dovolj! Dovolj!« je glasno rekel	Peter	Majcen in zmajal z glavo, da bi odgnal konec	A
pregomazel vse telo in minil. In ko je minil, je	Peter	Majcen začutil, da je ves pretresen in zbit	A
je zdrznil, ker ju je že zagledal pred očmi.	Peter	Majcen je med vojno videl fotografijo, ki so	A
z okamenelim začudenjem preprostega človeka.	Peter	Majcen je kaj kmalu začutil, da bo nekoč pisal	A
mu viseli dve okrogli in zelo svetli solzi...	Peter	Majcen je čutil, da se mu snov gosti in da dobiva	A
In kakšen prizor!...«	Peter	Majcen se je zasanjal in si nato rekel:	A
je zdaj že v njem.« »Seveda je,« je zamrmral	Peter	Majcen. »In kje je zdaj?«	A
zdaj bo prigazil na Rejčev laz ...« je zamrmral	Peter	Majcen in se zamaknil v travnik na dnu doline	A
Sonce je spet prikimalo. - Kaj? - je ostrmel	Peter	Majcen.- Ali je to zanj že resnica?...	A
prestopil senčno črto. »Zbogom!...« je zamrmral	Peter	Majcen, in stisnilo ga je pri srcu, ker se je	A
Trobenta je donela čisto blizu.	Peter	Majcen se je ozrl okrog sebe.Po stezi nad vinogradom	A
zelenem krilu. »Saj to je ona!« je vzkliknil	Peter	Majcen in priostril pogled.»Da, ona je.	A
presenečenjem se je skrivalo še nekaj, česar	Peter	Majcen ni mogel opredeliti: nekakšna svojska	A
struna. »Oprostite, če vas nadlegujem!« je rekel	Peter	Majcen in stopil z njo vštric.»Kdo pa tukaj	A
bridkosti. »Kaj je s tem dekletom?« se je vprašal	Peter	Majcen.»In kaj je danes z mano?...	A
votlo je bilo v njegovem drobu - in bil je sam.	Peter	Majcen je dobro poznal ta svoj stari občutek	A
V vinogradu.	Peter	Majcen se je oddahnil.Stopil je k trti in odgrnil	A
brazdah bridkosti. »Stari Pan,« je pomislil	Peter	Majcen. Zraven njega je stal fantiček	A
žalostnega nasmeha. »Mali Pan,« je pomislil	Peter	Majcen. Stari Pan je odtrobil svoji	A
roko in trobenta je zadonela. In tedaj se je	Peter	Majcen kar nenadoma spomnil tudi besedila:	A
in prvi hip niti ne popolnoma resnična, se je	Peter	Majcen globoko oddahnil.Začutil je, da je spet	A
njegovi pleši in trobenti. »Idila!...« si je rekel	Peter	Majcen in prevzela ga je tista mehka otožnost	A
Trobenta je zadonela.	Peter	Majcen se je zdrznil.Presunilo ga je, kakor	A
zadonela. »Kako prodorno doni!« si je rekel	Peter	Majcen in spreletel ga je srh.Bilo mu je tako	A
Trobenta je zadonela tretjič. »Ah, neumnost!« je	Peter	Majcen zmajal z glavo, ker ga je spet presunilo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani