Peter (501-600)

vinograda. »Dober dan!« je tedaj glasno pozdravil	Peter	Majcen in šaljivo dodal:»Tako torej, vidva mi	A
kar dolgo mi trobita!« je šaljivo nadaljeval	Peter	Majcen. »Dolgo...« se je otožno nasmehnil	A
tri dni ...« »Tri dni?« se je nehote začudil	Peter	Majcen, ker ni vedel, kako naj razume ta odgovor	A
»Bom! Prav rad ga bom!« je prikimal	Peter	Majcen, ki je šele tedaj začutil, da ima popolnoma	A
iz vinograda. »Kaj bi se me bal?« je rekel	Peter	Majcen. »Tudi jaz imam takega fantička.«	A
No, pojdimo v hram!...«	Peter	Majcen bi se bil zdaj rajši poslovil, toda bilo	A
Saj je gospod ne bo pojedel!«	Peter	Majcen je vzel trobento v roko in jo pazljivo	A
Prav do Črnega loga se sliši!« je rekel	Peter	Majcen in se ozrl v starca. »Da se sliši	A
Črnilogar ne bo slišal,« je s poudarkom rekel	Peter	Majcen in se nasmehnil. »Zakaj je ne	A
vprašal Jankec. »Danes je že ni slišal,« je	Peter	Majcen govoril staremu Blažiču.»Še začudil se	A
Otrok je otrok!...«	Peter	Majcen je začudeno pogledal, toda starec si	A
samo meni tako bridko odmeva?« se je vprašal	Peter	Majcen, ker ga je spet presunilo.»No, recimo	A
Trobenta je zadonela drugič.	Peter	Majcen se je ozrl po dolini.Njegov pogled je	A
samo moja prenapeta domišljija!« si je rekel	Peter	Majcen.Ozrl se je na nebo in spet zagledal svoj	A
počakal in previdno držal trobento v naročju,	Peter	Majcen pa se je oziral po Tihem dolu in njegov	A
In tudi perica je lepa!« je s poudarkom rekel	Peter	Majcen in se nasmehnil. »A perica?...	A
je ...« »Starec je res raztresen,« je pomislil	Peter	Majcen.»Nemara je že pozabil, da me je povabil	A
hramček bo zaprt...« »Ali iščete ključ?« je vprašal	Peter	Majcen. »Ključ, seveda, ključ...«	A
prepojen z močnim vonjem po vinu in zatohlosti.	Peter	Majcen je sedel na prag. »Kar naprej	A
Tako torej, tvoj očka igra trobento?« je rekel	Peter	Majcen. »Očka igra.	A
tako!...« »No, pa saj se bo pozdravil,« je rekel	Peter	Majcen. »Ne bo se, ne!« je odkimal Jankec	A
»Sam je rekel.« »Kaj pa mu je?« se je	Peter	Majcen obrnil k starcu. »Jetika je,	A
»Pijte!« je rekel.	Peter	Majcen je izpil in postavil kozarec predenj	A
je že tako!...« »Kam pa je šla?« je vprašal	Peter	Majcen. »Šla je ... kar šla je ...« je Blažič	A
Pijte!...«	Peter	Majcen je izpil in nato počakal, da je izpil	A
. \/ . / »Kdaj pa je to bilo?« je vprašal	Peter	Majcen. »Takrat, ko so vam požgali hišo?«	A
bilo? Katerega leta?« je po premolku vprašal	Peter	Majcen. »A leta?...	A
večer.« »Na sveti večer!« je glasneje rekel	Peter	Majcen. »Da, prav na sveti večer...	A
moj hramček bo zaprt...«	Peter	Majcen je sklenil, da se bo poslovil, čeprav	A
Sedite!« je ponovil starec.	Peter	Majcen je sedel, toda bilo mu je tako mučno	A
»Tudi za vratom.«	Peter	Majcen si je posadil otroka za vrat. Nekajkrat	A
»Teta gre.«	Peter	Majcen se je ozrl.Zagledal je žensko v črnem	A
rekla, se hitro obrnila in izginila v zidanico.	Peter	Majcen je spet krenil z otrokom po stezi in	A
V povesti se mora veliko zgoditi!«	Peter	Majcen je postavil otroka na tla.Jankec ga je	A
potem še tiskane bral!...« »O vsak!« je prikimal	Peter	Majcen. »Saj.	A
pobožala po glavi. »Tudi jaz bom šel,« je rekel	Peter	Majcen in vstal. »Kam pa se vam mudi	A
bi moral nekaj reči,« je v zadregi pomislil	Peter	Majcen.»A kaj naj rečem?	A
Kaj hočemo, je že tako!...«	Peter	Majcen je naglo prijel kozarec in ga zvrnil	A
»Le zakaj nisem odšel s teto!« si je rekel	Peter	Majcen.A komaj si je to rekel, že se je oglasila	A
Stari Blažič je spet udaril po vehi.	Peter	Majcen se je stresel, kakor bi udarec potrdil	A
je rekel. »Dovolj bo že, dovolj!« je odkimal	Peter	Majcen. »Ali boste šli?« je vprašal	A
ne, nikamor se mi ne mudi!« ga je prekinil	Peter	Majcen in se že isti hip začudil svojim besedam	A
očitno sem zdaj v napoto. Šel bom!« je sklenil	Peter	Majcen, a čeprav mu je bilo neprijetno in grenko	A
otrok!« »Oh, prosim, prosim!« je hitro odvrnil	Peter	Majcen.In spet mu je udarila kri v glavo zaradi	A
oči, zajel sapo - in trobenta je zadonela.	Peter	Majcen se je zamajal in se kakor uročen zastrmel	A
in počasi izdihnili v trepetajočem odmevu.	Peter	Majcen je zdaj spet jasno videl pred sabo starca	A
gospod povedal pravljico?« »Ne!« je takoj trznil	Peter	Majcen.»Nobene pravljice ne znam.	A
in pomilovanje. »Ne, nobene,« je zamrmral	Peter	Majcen in si začel prižigati cigareto.	A
oči. »Le zakaj še sedim tukaj?« si je rekel	Peter	Majcen in njegova roka je kar sama segla po	A
povejte še enkrat tisto o pastirici in javoru.«	Peter	Majcen je trznil in se hitro ozrl.	A
zaprto.« »O pastirici in javoru?« se je zamislil	Peter	Majcen.»Take pravljice ne poznam...	A
in na nebu bel oblak. »Oblak!« je zašepetal	Peter	Majcen in se razveselil kakor otrok.»Oblak!	A
- Lahko noč, Tilčka...	Peter	Majcen se je zdrznil in skoraj planil s stola	A
je,« je zašepetal. »Izdihnil je,« je ponovil	Peter	Majcen. »Izdihnil...« je ponovil starec	A
115 .. . \/ . / »Okno je odprto,« je ponovil	Peter	Majcen, ki se je šele zdaj zavedel, da starec	A
zdaj...« je pokimal in z roko pokazal v pobočje.	Peter	Majcen se je ozrl v osončeno hišo, ki je gledala	A
debele ustnice in počasi vzdignil trobento.	Peter	Majcen je obstal kot pribit. Starec	A
Otrok je otrok!...«	Peter	Majcen je le s težavo prikimal. Trobenta	A
stene buta bridkost, ki ne more najti vrat.	Peter	Majcen je komaj vzdržal.Tudi po njegovem srcu	A
»Saj ste šele enkrat.«	Peter	Majcen se je hitro obrnil in se kar pognal iz	A
Tihega dola. VI . / V gozdu se je	Peter	Majcen oddahnil.Spustil se je k potoku, si slekel	A
O, Jernej!...	Peter	Majcen je obstal kot ukovan.Na pragu je stala	A
začudeno pogledala, češ spet se mu nekaj sanja.	Peter	Majcen je razumel njen pogled, zato ni rekel	A
Umrl,« je z neko čudno škodoželjnostjo ponovil	Peter	Majcen in odšel po stopnicah.	A
Ozračje je bilo napeto.	Peter	Majcen je čutil, da je nekaj narobe.In bilo	A
gotovo ne bi bil šel.« »Saj je vedel,« je rekel	Peter	Majcen. »In vedel je?« je zazijala.	A
obrnil in se skoraj vrnil domov,« je nadaljeval	Peter	Majcen.»Mar mislite, da je to nemogoče?	A
kljub vsemu šel ...« »Kljub vsemu,« je rekel	Peter	Majcen. »Hm, kajpak,« se je popraskal	A
»Ljudje smo različni.« »Hm?« je pomislil	Peter	Majcen.»Ta dva imata nekaj na duši.	A
Lahko bi šla.« »Tudi jaz bi šel,« je rekel	Peter	Majcen.»A skušal bom delati, ker sem izgubil	A
»Lahko noč!«	Peter	Majcen se je vrnil v svojo sobo.Oddahnil se	A
noč na krilih svojih zvokov. »Ne, ne!« je	Peter	Majcen odločno zmajal z glavo, da bi odgnal	A
čudno grenkobo. »Prosim, kar naprej,« je rekel	Peter	Majcen. Rad bi se bil tudi nasmehnil, a se ni	A
vzdignila glavo, ga bridko pogledala in odkimala.	Peter	Majcen se je zdrznil, nato pa je obstal kot	A
Zmaga Gorjanec	Peter	Majcen ni takoj vzdignil pogleda.Ni mogel in	A
petokrake zvezde. . /\ . / . / 124 .. . \/ . /	Peter	Majcen je obstal nepremično, samo srce mu je	A
»Govorite! Saj slišim!« je tiho ponovil	Peter	Majcen.»Govorite!	A
Zaprla je vrata za sabo, ne da bi se ozrla.	Peter	Majcen ni stopil za njo, ker je spet začutil	A
očmi strmel po prazni cesti. VIII . /	Peter	Majcen ni vedel, kako dolgo je strmel v noč	A
počasi odprla - in prikazal se je Črnilogar.	Peter	Majcen se je oddahnil, hkrati pa je bil tako	A
motim -« »Ali poznate Zmago Gorjančevo?« mu je	Peter	Majcen segel v besedo. »Zmago Gorjančevo	A
pogledal izpod košatih obrvi. »Da!« je pribil	Peter	Majcen.»Tisto, ki so ji odrezali jezik in ji	A
»Ne, še ničesar ne vem!« je rezko odvrnil	Peter	Majcen.»In niti nočem vedeti!	A
»Ali vam pisanje ne gre?«	Peter	Majcen ni odgovoril.Vrgel je papirje v peč in	A
Kdo tuli?« se je stresel kmet. »Temnikar!« je	Peter	Majcen pokazal v peč.»In zakaj ne bi tulil?	A
ljudje...« »Ali ste jih vi slišali?« je rekel	Peter	Majcen, ne da bi se ozrl vanj. »Slišal	A
ničesar več slišati!« je tako ostro zarevsal	Peter	Majcen, da ga je bilo sram lastne grobosti.	A
razumem...« je prikimal kmet in se zamaknil predse.	Peter	Majcen je potegnil z omare kovček, ga položil	A
preplašeno vprašal kmet. »Ne,« se je zlagal	Peter	Majcen.»Samo nekaj sem pozabil doma in grem	A
belogardisti?« »Ne vem,« je kratko odgovoril	Peter	Majcen. »Hm, kajpak...	A
pa nisem pomislil...« »Kako da ne?« se je zdaj	Peter	Majcen ozrl vanj.»Saj sem že pri večerji rekel	A
pobesil glavo. »In zdaj nehajva o tem!« je rekel	Peter	Majcen. »Dovolj bo.«	A
bi počakali do jutra?« »Zakaj?« je vprašal	Peter	Majcen in ga pogledal. »Tako...	A
/ IX . /	Peter	Majcen je hitro pospravil svoje stvari. Nato	A
oglasili koraki, ki so se naglo oddaljevali.	Peter	Majcen je skočil k oknu.Kmet se je zibal po	A
Stala je sama sredi ceste.	Peter	Majcen se je ustavil in se počasi ozrl okrog	A
hrastovi veji. »Obesil se je!« je polglasno rekel	Peter	Majcen.In ni ga obšla groza.	A
»In saj sem vedela, da bo slabo končal!...«	Peter	Majcen je pomolčal, nato pa je mirno vprašal	A
ne nosi glave naprodaj.« »A tako,« je rekel	Peter	Majcen in nato nehote glasno povedal svojo misel	A
šla pastirica.« »Pastirica?« se je začudil	Peter	Majcen. »Katera pastirica?	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani