Peter (601-700)

postelji in tam trepetala kakor grešna duša.	Peter	Majcen se je spomnil vzmeti, ki je zvenela v	A
Počakajte!«	Peter	Majcen je bil že v vežnih vratih. »In	A
zastokala, nato pa je bruhnila v jok in se sesedla.	Peter	Majcen jo je vzdignil in odpeljal v spalnico	A
»Toda počakal bom tam.« X . /	Peter	Majcen je stopil iz hiše.Obstal je na pragu	A
njem napisati novelo,« je skrušeno zamrmral	Peter	Majcen.»Hotel sem napisati preprosto novelo	A
trgal obešenec in jih spuščal preden. Toda	Peter	Majcen se ni ganil in se ni zmenil zanj.	A
obešenca, nato so se molče zamaknili vanj.	Peter	Majcen se je sklonil po nahrbtnik.Tedaj je zaslišal	A
»O, on je odrešen!«	Peter	Majcen se je ozrl.Pred njim so stali starec	A
mogočen in visok, višji kakor vrhovi dreves.	Peter	Majcen je še nekaj trenutkov gledal vanj, nato	A
ni nikdar obupal, je bil tudi Boris Kidrič -	Peter.	Poznala sva se precej let.	A
mraku me je poiskal Kidričev kurir. »Tovariš	Peter	te išče,« mi je rekel. »Kje pa je?«	A
Nemara bo treba pripraviti posebno izdajo.«	Peter	je res stal na cesti, toda čudo vseh čudes,	A
Sedla sva v avtomobil.	Peter	se je takoj pogreznil v molk.Molčal sem zraven	A
Naposled se je avtomobil ustavil pred bolnišnico.	Peter	je stopil čez prag.Stopil sem za njim po ozkem	A
brlela slabotna žarnica. Na koncu hodnika je	Peter	za hip obstal.Nato je z odločno kretnjo odpahnil	A
Na odprtih dlaneh je držal nekaj belega.	Peter	je samo pokimal in se takoj odmaknil.Ozrl sem	A
Nemara je minila še minuta, preden se je	Peter	zganil.Stegnil je roko in začel prav narahlo	A
Takoj bomo izprali,« je rekel opravičujoče.	Peter	je pokimal in se obrnil.Na pragu se je še enkrat	A
Sedla sva v avtomobil.	Peter	se je pogreznil v molk.Nepremično je sedel in	A
Nande je padel v Karpatih.	Peter	se je šele po vojni vrnil iz ruskega ujetništva	A
nisem povedal. Deveti sem bil v vrsti, Ravniški	Peter	pa je bil deseti.Zraven mene je stal.	A
Za tatu je predobro oblečen. Pa naj bo	Peter	ali Pavel, denar ima, kakor vse kaže, in treba	A
nezaslišanega, nekaj predrznega in lepega, ker je	Peter	s tem dražil Lahe. Vse je drlo proti	A
pasa kratek, okovan kij in stopil k Petru.	Peter,	bled in izmučen, se je zravnal: njegova kodrolasa	A
slišal top udarec, ki je padel v ženski jek.	Peter	se je zamajal.Caposquadra je pomignil svojim	A
bridka bolečina, kajti spomnil se je, da ga	Peter	ne bo nikdar več ustavil na mostu, si pahnil	A
zadnjič povedal, da sem Čelarjev Venček.« In	Peter	se ne bo več široko zasmejal, se s plosko roko	A
»Povej, kaj je durak?« In tudi	Peter	se ne bo več nagnil k njemu s svetlimi očmi	A
svinčnik, ampak ne cedel ...« »Ne, nikdar več mu	Peter	ne bo dal kovanca za dve liri ... nikdar več	A
so mrko vzbočili obrvi in stisnili čeljusti -	Peter	je bil popolnoma nag.Z levico je držal na rami	A
Venček in si nagonsko pritisnil roko na usta.	Peter	je bil popolnoma spremenjen v obraz. Izpukali	A
Petru in zakričal vanj: »Evviva l'Italia! ...«	Peter	je molčal.Caposquadra ga je s kijem udaril po	A
Caposquadra ga je s kijem udaril po glavi.	Peter	se je zamajal, a se je obdržal na nogah.	A
l'Italiaaa ...« se je spet zadrl caposquadra.	Peter	mu je gledal naravnost v oči in molčal. Caposquadra	A
molčal. Caposquadra je spet zamahnil s kijem,	Peter	se je opotekel, a padel ni. »Evviva	A
« je že ves iz sebe zavreščal caposquadra.	Peter	je molčal.Caposquadra je vztrepetal od besa	A
roko in mu poveljeval: »Uno, due, tre! Bevi!«	Peter	ga je zaničljivo pogledal, počasi dvignil maseljc	A
karabinjerjev ter jih hkrati strašno sovražil.	Peter	se mu je smilil v dno duše, zato je z odprtimi	A
Petra povest o materi . / »Študent	Peter?	... Čudna duša je!«	A
Nihče ni čutil ž njim. Vsaj on, študent	Peter	sam, je bil trdno prepričan, da je tako.	A
prepričan, da je tako. Morda pa je bil študent	Peter,	tolminski študent Peter, res tak. Družbe	A
Morda pa je bil študent Peter, tolminski študent	Peter,	res tak. Družbe ni imel in je ni iskal	A
Vse polno ljudi hiti sem in tja. A kje je	Peter?	Kod hodi Peter v tem jesenskem večeru?	A
A kje je Peter? Kod hodi	Peter	v tem jesenskem večeru?Kod hodi on, ki je zmeraj	A
pogovarja sam s sabo? Tisti večer se je študent	Peter	opotekel v kavarno kakor pijan.Mraz je bilo	A
Mraz je bilo. Suknje pa	Peter	ni imel.Ves bled se je zibal med zasedenimi	A
Sedaj ga pa je strah. Vsakokrat, ko je	Peter	ljubil, ga je bilo strah. Peter je mislil	A
Vsakokrat, ko je Peter ljubil, ga je bilo strah.	Peter	je mislil.Skoraj na glas je spregovoril:	A
jezik - - - materin jezik - - - mati ...« Tu se je	Peter	ustavil.Izbuljil je oči še bolj in gledal nepremično	A
»Mati!« Skoraj zmeraj, kadar je	Peter	razmišljal, se je ustavil na tej točki.Niti	A
in tisočkrat. Tudi napisano je imel študent	Peter	to povest. Napisal jo je takrat, ko je odložil	A
Dom - mati! Napisano je imel študent	Peter	to povest, a je ni nikdar bral.Nosil pa jo je	A
Dragica je sitna, Mirica je zmerom zaspana, a naš	Peter,	ta nesrečni fant, pa je zmerom čuden.«	A
poglavje.« »Da, drugo poglavje,« je zamrmral	Peter.	Svoje trudne oči je utopil v črno vijugo	A
poklicala, tako narahlo, kakor je znala samo ona: »	Peter!	« Okrenil sem se.	A
S solznimi očmi me je pogledala in rekla: »	Peter,	mojega jezika se ne učiš.Ne pozabi, Peter, da	A
Peter, mojega jezika se ne učiš. Ne pozabi,	Peter,	da si tolminske matere sin, da si slovenske	A
tolminske matere sin, da si slovenske matere sin.	Peter,	ali še kaj poješ?Jaz ne morem več peti, v prsih	A
poješ? Jaz ne morem več peti, v prsih me grebe,	Peter,	res ne morem več.Peter, ti pa le poj:	A
v prsih me grebe, Peter, res ne morem več.	Peter,	ti pa le poj: »Slovenec sem	A
ko me je dete pestovala ...«««	Peter	je ponavljal svojo povest o materi.Ko je prišel	A
oglodali moje roke, pel, pel, jaz tolminski študent	Peter.	« Peter se je zravnal pri mizi.	A
roke, pel, pel, jaz tolminski študent Peter.«	Peter	se je zravnal pri mizi.Samo s pogledom je ošinil	A
Še mi je rekla: »	Peter,	priden bodi, pa Boga ne pozabi.Ko ne boš mene	A
imel, se boš zgubil, tako velik siromak si ti,	Peter.	Tako čudna duša si.«	A
zbežal, kajti tiste oči so vpile, so karale: »	Peter,	Peter!« Najrajši je imela mene, tolminskega	A
kajti tiste oči so vpile, so karale: »Peter,	Peter!	« Najrajši je imela mene, tolminskega	A
čedalje bolj velike, jasne, svetle - steklene.	Peter	je govoril počasi in dihal globoko.Pred očmi	A
» - jasne, svetle, steklene« je ponovil	Peter.	»In je pogledala vame tako globoko.	A
Skoraj neslišno je govorila, samo z ustnicami: »	Peter,	Peter, ti boš zmeraj siromak!« Potem	A
neslišno je govorila, samo z ustnicami: »Peter,	Peter,	ti boš zmeraj siromak!« Potem je izdihnila	A
Jazzi se krohočejo.	Peter	ponavlja: »Potem je izdihnila.	A
dedov o božji in človeški pravici. Dolgo molči	Peter.	Potem se zgane in govori:	A
mi rogajo, se mi krohočejo, mi grozijo: »	Peter,	siromak študent Peter, grešil si!««	A
krohočejo, mi grozijo: »Peter, siromak študent	Peter,	grešil si!«« Peter spet dolgo molči	A
Peter, siromak študent Peter, grešil si!««	Peter	spet dolgo molči.Potem spet govori:	A
če ne bi ... če ne bi umrla ..., je zaključeval	Peter	svojo povest. Tedaj je udaril zvon	A
»Policijska, gospod!«	Peter	se je stresel. Pogledal je natakarja	A
»Policijska, prosim!«	Peter	se je dvignil.Privihal je ovratnik in se opotekel	A
TONE, kmečki sin, partizan (35 let )	PETER,	kmečki sin, partizan (22 let ) MALI, bajtarski	A
nesproščenega, nergaškega obraza. Zadnji gre	Peter.	Mlad, lep, živahen fant.	A
vanj, ker se tako nerodno suče sredi ceste.	Peter	prihiti, prešerno odrine zariplega Mojega Jezusa	A
po cesti. »S temle, Sova, s temle!« klikne	Peter	in pokaže top. Sova se takoj zasuče	A
Sova se takoj zasuče. »Bravo,	Peter!	« košato pritrdi.Plane k topu in začne priganjati	A
Dajmo!«	Peter	pograbi za ojnice.Vsi se naglo zberejo okrog	A
Na cesti je top. Ob njem ponosno stojita	Peter	in Mali. Ob razbitem bunkerju pri vhodu	A
Komandant prikima, nato se okrene in pokliče: »	Peter!	« Peter se naglo približa in sede h komandan	A
»Peter!«	Peter	se naglo približa in sede h komandantu v avtomobil	A
ovornjaku in pritrjuje strojnico na streho kabine.	Peter,	ki očividno poveljuje tej četi, mu s ceste maha	A
Vrata se odpro.	Peter	vstopi, pozdravi in takoj javi: »Nemci	A
Vse!«	Peter	pozdravi in se okrene. V tem trenutku	A
pokrajina. Na goličavi ob robu gozda se Sova,	Peter,	Tone in Giusto stiskajo okrog utrjene težke	A
istim šepetajočim, utrujenim, globokim glasom: »	Peter,	katerega pa smo danes?« »Menda dvajsetega	A
Menda dvajsetega oktobra,« brezbrižno zamrmra	Peter.	»Boga mi!« rahlo zaživi Sova.	A
Prav na semenj ...«	Peter	ga postrani pogleda ter ga naveličano, skoraj	A
Sova se pomiri. »Sneg!« zaskrbljeno klikne	Peter.	Vsi se zdrznejo.	A
globoko sklonjeni tiho pomikajo navkreber.	Peter	in Stane ležita nepremično.Zasliši se vpitje	A
Brigada pripoje na sedlo.	Peter	in Tone, ki vštric korakata za zastavo, obstaneta	A
in se radostno spogledata. »Vas!« vzklikne	Peter	in stegne roko. »Dim!« še glasneje vzklik	A
Prvi je seveda Gregorčič, za njim Sova, Tone,	Peter,	Mali ... Gregorčič postavi na rob kotla	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani