Če ni bilo drugega opravila, je sedel na slamnici, krpal svoje rdeče hlače, tolkel komisni kruh ‒ po dve porciji ga je dobival na dan ‒ ubadal s šivanko in zalagal ter širil svoje majhne oči, da se je videla njihova snežna belina, zalagal pol pesti debe le kose med rdeče, razpuhle ustnice. Ej, pripraven človek je bil Krokarjev Peter in, kakor pravim, radi smo ga imeli. Nekoč, davno je že tega, sva morala s Krokarjevim Petrom čez noč stražiti v hlevu nad trideset konj.