Peter (1.201-1.300)

zaznamenovala smrt.“ Legel je na posteljo;	Peter	je počasi okrenil glavo, ozrl se je nanj in	A
in ni izpregovoril. ”Le natanko me poglej,	Peter	Novljan, le dobro me poglej! Ali ti je znan	A
tako nikar ne govori! Spominjal se ga boš,	Peter	Novljan, in zmerom bolj se ga boš spominjal	A
pred sabo. In mene se boš spominjal, mene,	Peter	Novljan!Ne bo ga človeka na svetu, ki bi ti	A
uvaževati praktične razmere?“ Dolgo je strmel nanj	Peter	Novljan in nato je odgovoril. ”Če govoriš	A
Poljanec je ostal miren. ”Tudi moje je bilo,	Peter	Novljan, ne zameri!In krivico sem ti delal.	A
-- Truden sem,	Peter	Novljan, počival bi, upihni luč!“ ”Težko	A
izpodletelo. Najprej sem hotel -- pomisli,	Peter	Novljan, hotel sem uvaževati praktične razmere	A
poznal in nisem vedel kod in kam, takrat sem bil	Peter	Novljan.“ ”Lažeš!“ je vzkliknil Peter.	A
sem bil Peter Novljan.“ ”Lažeš!“ je vzkliknil	Peter.	”Ne poznam te, brata!“	A
”Ne poznam te, brata!“ ”Takrat sem bil	Peter	Novljan!“ je govoril Poljanec mirno in je gledal	A
naprej vesel tvojega odgovora. Ampak sramotno je,	Peter	Novljan, da ležiš tukaj in delaš pesmi in da	A
duh, duhovitost in tako dalje. Skrbi za telo,	Peter	Novljan, skrbi za telo in uvažuj praktične razmere	A
drugo pa je bilo še hujše. Imel sem dekleta,	Peter	Novljan, in sem ga ljubil.Ampak tisti dan, ko	A
Brezupno je moje koprnenje. -- Kaj bi ti storil,	Peter	Novljan, če bi spoznal, da si živel preko svojega	A
/ stran 175 . / sinovi? Kaj bi ti storil,	Peter	Novljan, če bi spoznal, da je minila doba, katero	A
Kaj bi ti storil?“	Peter	Novljan se je nasmehnil s hudobnim nasmehom	A
je vzdignil in si je oblekel suknjo. ”Še to,	Peter	Novljan: teta Mara ni slepa.Vedela je natanko	A
stran 177 . / ”Tvoje je vendar vse, tvoje,	Peter	Novljan!“ Zasmejal se je v slovo.	A
Zasmejal se je v slovo. ”Tvoje,	Peter!	Moje stvari, moje telo, moja duša, moja usoda	A
moje telo, moja duša, moja usoda, Matilda in,	Peter,	in to moje zadnje klavrno uvaževanje!“ Potisnil	A
IX Zbogom, Štefan Poljanec, zbogom,	Peter	Novljan! Zunaj je bila noč -- izgubi se v	A
se je tiho zasmejal. ”Ali je bil tvoj glas,	Peter	Novljan, ali je bil moj?Zelo se ti mudi -- zgodaj	A
ime, fantom pa je ostal ... Dolgo je še ležal	Peter	Novljan, strmel je v strop z velikimi očmi in	A
so bile zaprte, nihče ni bil stopil v izbo.	Peter	Novljan se je opotekel, omahnil je na posteljo	A
pozdravila Matilda z mehkim, sladkim smehljajem.	Peter	je vztrepetal in je molče poljubil ustnice,	A
vabile. * Po pravici se je razljutil	Peter,	ko je zalučil na tla Poljančeve papirje.Ne da	A
/ stran 182 . / Po pravici se je razljutil	Peter,	zraven pa ni pomislil, da bo on sam nekoč, predno	A
KAKO SE JE USEKNIL GOSPOD	PETER	MOZOLEC I Zjutraj zgodaj je kavarna	A
veličastno glorijo. V kavarno je stopil gospod	Peter	Mozolec. II Gospod Mozolec je stopil	A
slavno dopolnila. In v kavarno je stopil gospod	Peter	Mozolec. Natakarice so se gibko in vitko	A
in zelo spodobno pocincaval, je stopal gospod	Peter	Mozolec skozi prostrano kavarno in vsi pogledi	A
večni svetlobi ... Tako se je useknil gospod	Peter	Mozolec.	A
zbeží s kovčegom v roki na dvorišče. Sluga	Peter	mu privede Pegaza. Milkovič ga zajaše in zletí	A
vse mogočnejšo zgodbo. Učitelj je rekel, da je	Peter	Klepec izrval drevo, zato da bi razkazal svojo	A
Nikar ne zamerite ...“ Ves se je spremenil	Peter	Klepec.Pogledal sem ga natanko in sem videl	A
in sem videl, da je cesar. Ni bil več irhasti	Peter,	temveč bil je cesar Janez, ki strahuje svet	A
pred procesijo? Ali ni moj sirotni idealist	Peter	Novljan iz hišesmrti?Če so se rodili iz mene	A
smrti in trohnobi in do srca je segal mraz.	Peter	Novljan -- ali ga poznaš, ki je umrl od hrepenenja	A
je ... senca, polnočni duh ... piše pa se Mikš ...	Peter	Mikš ... ne zasmehuj ga, se ne izplača!“ Peter	A
Peter Mikš ... ne zasmehuj ga, se ne izplača!“	Peter	Mikš je izpregovoril prvikrat in na čudenje	A
nespodobnega in podlega. Lavrin je šel, zaspani	Peter	Mikš pa se je naslonil s komolci ob mizo in	A
Pijva bratovščino, Felicitas ... in tudi s teboj,	Peter	Mikš!...	A
je vzdignil kozarec. ”Narodu!“ je vzkliknil	Peter	Mikš. ”Mladosti!“ je vzkliknil Grivar:	A
butaro sam! Kaj bi šele bil storil, ti sirotni	Peter,	da se nisi bil grdo upijanil le en sam večer	A
PRVA JEČA	Peter	Kalander je bil vihrav, neroden, pošten in lahkoveren	A
eno samo ječo, na svojo prvo, se je spominjal	Peter	Kalander z grenkim gnusom, z občutkom, da so	A
drugačne bukvice so tam zunaj!“ je odgovoril	Peter	Kalander.Pripovedoval bi bil rad o spomladanskih	A
naj opišejo razgled z ljubljanskega grada.	Peter	Kalander je rekel, da je pozimi v snežnem metežu	A
naj opišejo, kod da so hodili ob počitnicah.	Peter	Kalander je napisal: ”Nikoder!“Povedal je golo	A
svetli metulji so frfotale pesmi pod stropom.	Peter	je vstal, zaplesal par korakov, našobil usta	A
ubogega brlizga taka reč!“ je užaljen pomislil	Peter.	Po dolgem posvetovanju so sklenili učitelji	A
zgodnja pomlad je prepevala pod čistim nebom.	Peter	Kalander sam ni vedel, kedaj in kako - bil je	A
učiteljem še ravnatelj sam in držal se je mrko. ”	Peter	Kalander!“ Peter je vstal. ”Kje ste bili	A
sam in držal se je mrko. ”Peter Kalander!“	Peter	je vstal. ”Kje ste bili včeraj?“	A
Golovec, namesto v šolo?“ ”Ne vem!“ je odgovoril	Peter	po pravici. Prisodili so mu še drugih šest	A
škrjancev z ljubljanskega polja. ”Pojdi v šolo,	Peter!	“ je ukazala gospodinja. ”Pojdem!“ je odgovoril	A
ukazala gospodinja. ”Pojdem!“ je odgovoril	Peter	z vdano vestjo in je šel.Šel, šel ter prišel	A
da mu je bil dal noge pametnejše od pameti.	Peter	Kalander je veliko bral.Nekoč, v tistih hudih	A
no ... pridite jutri ob devetih po knjigo!“	Peter	je šel po knjigo, pa kljub maši, pridigi in	A
”Kar sami si izberite!“	Peter	je odprl ogromno stekleno omaro, ki je segala	A
plesnobi in učenosti. . / . / stran 298 . /	Peter	je gledal in izbiral. ”Kdor bi vse to prebral	A
svojem srcu. Takrat je zahreščalo zamolklo;	Peter	se je ozrl ter je okamenel. Duri so se bile	A
umolknili so daleč nekje pod stopnicami.	Peter	je planil k durim, stresel je z vso močjo za	A
”O dolžnostih pridnega dijaka.“	Peter	je gledal dolgo na to snažno, gosposko pisanje	A
se le za hip, nato sta obadva povesila oči.	Peter	ni izpregovoril besede, tudi pljunil ni; hitel	A
prižgal svetlo luč v Šviligojevih mislih. ”Oj	Peter	Muha, oj ti kujon, kakor ti svet še ni prenašal	A
dan, ko je nastopil svojo službo sodni adjunkt	Peter	Muha.Mračilo se je, ko ga je pripeljal blaten	A
zgodilo, če se je prikazal na cesti sodni adjunkt	Peter	Muha.Res je bil nekoliko prešeren njegov obraz	A
stran 239 . / Ob tistem času je uganjal adjunkt	Peter	Muha tako čudne stvari, da bi jih človek ne	A
belih zvezd ... IV Srce je zaklenil adjunkt	Peter	Muha in ni razodel nikomur, kaj se je godilo	A
od okna iz pobožnih in nerodnih rok. Adjunkt	Peter	Muha je ležal tam in smrčal, on sam, začetnik	A
oči, da bi srce skoprnelo pod njih pogledom.	Peter	Muha je šel mimo krčme, pa ni pogledal ponevedoma	A
	PETER	KLEPEC Kdo še pozna to lepo staro zgodbo	A
vam jo povem, kakor mi je ostala v spominu.	Peter	Klepec je bil bajtarjev sin; dali so ga že zgodaj	A
pastirji spoznali, da je slabič. Imel je namreč	Peter	tenke kosti, droben život in belo kožo; nekoč	A
cesti že paglavci, skoraj še samosrajčniki.	Peter	se ni upiral nikomur, nikoli ni zamahnil; ker	A
njegovega trpljenja polna do roba, se je spomnil	Peter	Klepec, da je v nebesih Bog, ki je pravičen	A
Klepca, ko je spal. V tistem trenotku je zadobil	Peter	čeznaturno moč tega angela božjega.Ko se je	A
ga pretepli, ker je bil noč prespal na paši.	Peter	je zgrabil enega z desnico, drugega z levico	A
temveč dodelil mu kar svojo neskončno oblast, bi	Peter	Klepec ne vedel, kaj bi z njo počel; še v napoto	A
je prenašati, žalosten bi bil zaradi nje. Ker	Peter	Klepec je sanjal, sanjal o moči, milo sanjal	A
šumni ljudje. Najbolj po srcu pa mu je bil baron	Peter,	ki je bil v družbi največji razgrajač, najkorenitejši	A
pijanec in pri ženskah najhujši nesramnež. Baron	Peter	je bil debelušen človek, ne mlad, ne star, zaripljen	A
imel pa je silno košate, rdeče brke. - Baron	Peter!	- ga je poklical Ali paša. - Ukazuj	A
Ali paša. - Ukazuj! - se je zasmejal veseli	Peter	iznad kozarca. - Ali veš, baron Peter	A
veseli Peter iznad kozarca. - Ali veš, baron	Peter,	zakaj si moj gost? Baron Peter se je	A
zakaj si moj gost? . / . / stran 47 . / Baron	Peter	se je začudil in od čuda izpraznil na dušek	A
ni odjenjal. - Jaz bi pa le rad vedel, baron	Peter,	čemu sediš za tole mizo ob tej lenobni uri in	A
doma med svojimi sedmerimi babnicami? Baron	Peter	je pogledal srepo in zamišljeno. - Zakaj	A
- Zakaj da ne sedim doma? - Res, baron	Peter,	to bi rad vedel. Baron Peter se je naslonil	A
Res, baron Peter, to bi rad vedel. Baron	Peter	se je naslonil s komolci na mizo in je uprl	A
zgodilo, da je skočil izza mize pijani baron	Peter,	prevrnil ropotoma težki stol ter se udaril z	A
izpraznil molče troje kozarcev po vrsti. Baron	Peter	se je domislil, Ali paša pa je bil tega dogodka	A
sem ti ga po vesti in očetovskem srcu. Baron	Peter	je tvoj ženin. Baron Peter se je vzdignil	A
Baron Peter je tvoj ženin. Baron	Peter	se je vzdignil, da bi se poklonil, toda opotekel	A
trudne od solza, so gledale proti gozdu. Baron	Peter	ni bil vesel, da ga ni pozdravila nevesta na	A
s treznimi očmi. In spet je poskočil baron	Peter	in se je udaril z dlanjo po čelu, nato pa je	A
Pozdravljen, moj ženin, pozdravljeni svatje! Baron	Peter	je vstal, pijan od vina in od burno vzplapolale	A
ter odkotalil v dolino. Prikazal se je baron	Peter	sam, osmojen in omamljen, brez brk in brez suknje	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani