nova beseda iz Slovenije
MOHORIČ, slovničar JANEZ, tübinški sholar | Peter | SEEBACH, ljubljanski škof Nikolaj ŠKOFIČ | A |
nikogar drugega. In če prevzvišeni gospod škof | Peter | Seebach najde pri meni kakšno napako ali krivoverstvo | A |
DRAGOLIČ, duhovnik iz Ljubljane, begunec | Peter | Pavel VERGERIJ, nekdanji koprski škof, svetovalec | A |
Textor je umrl ... novi ljubljanski škof je | Peter | Seebach.Stanovi v Ljubljani nameravajo poklicati | A |
kanonik Lenart MERTLIC, generalni vikar | Peter | BONOMO, tržaški škof Peter Pavel VERGERIJ | A |
generalni vikar Peter BONOMO, tržaški škof | Peter | Pavel VERGERIJ, koprski škof Jurij DRAGOLIČ | A |
vinske gorice - čeznje sta sveti Jernej in sveti | Peter. | DRAGOLIČ: In sveta Uršula. | A |
je sama imenovala. Spredaj je sedèl cigan | Peter, | tudi teman, pa brkat in črnih oči, s pravo dolgo | A |
ko slej toliko nafehtali ali nakradli, da je | Peter | proti večeru odpeljal tudi nekaj živeža in najnujnejših | A |
vroča téma): Kaj pa tvoja ... ta velika dva? | Peter | in Katka?Si kaj poklical? | A |
spričevali. In potem bi se s Katko kam odpeljal, | Peter | bo pa tako ali tako ves čas pri Marku.Ampak | A |
JAKOB MRVA, pisar ŠTEFAN POLJANEC, poet | PETER | NOVLJAN, gimnazijec DAMJAN, čevljar FRANC | A |
plahta in blazinica ležita na tleh. Na zofi sedi | Peter | Novljan, zelo mlad dečko, siromašno oblečen | A |
nekdo zelo močno na desno steno v predelu. | Peter | Novljan vzdigne glavo, Štefan Poljanec | A |
posteljo in pride za par korakov bližje: Pomisli, | Peter | Novljan, tudi mene je že prešinilo, da se ne | A |
stojí ob mizi: Nikar ne čakaj! - Zapomni si, | Peter | Novljan, kar ti rečem, da me ne boš preklinjal | A |
še cule ni treba da bi vzel seboj! Pojdi, | Peter | Novljan! Ti, ti boš še morda našel drug kraj | A |
njegova sestra IVAN DOLINAR, slikar | PETER | BROŠ, podjetnik in trgovec DOBNIK, | A |
Nekdo trka MARTA: Naprej! | PETER | BROŠ vstopi na desni pri glavnem vhodu. | A |
njem? Pričel je vznemirjati ves svet ... BROŠ: | Peter | Broš, trgovec - stisneta si roko; jako me | A |
OSEBE IN OBRAZI KRIŠTOF KOBAR, imenovan | PETER; | umetnik in razbojnik. Njegov obraz je obrit | A |
in pisano pentljo okoli vratú. Patetičen ni | Peter | nikoli; v vseh njegovih besedah, tudi v resnih | A |
pribežališče vsega smradljivega. Pravi, da mu je | Peter | imé in da je umetnik.Že to je črno znamenje | A |
Okno se nenadoma odpre; v oknu se prikaže | Peter, | skoči v izbo.Zlodej se vzpné preko mize, pogleda | A |
je bil ŽUPAN trepetaje: Mene nikar! | PETER | stopica proti županu z drobnimi koraki, roké | A |
Kako to? | PETER | užaljen: Kaj, oče?Kaj tako mlačno in mrko | A |
zadregi: Ampak kako? . / . / stran 81 . / | PETER | omahne na stol, skrije lica v dlani: Očetovska | A |
ZLODEJ za mizo: Dobro naredil, dobro povedal! | PETER: | Molči, šleva; kdo te je klical?...Očetovska ljubezen | A |
sem storil, da si poslal še to izkušnjavo! | PETER | vstane: Če je reč taka, pa napravimo kar nakratko | A |
Kdo si? | PETER | odskoči neskončno osupel: Oče! ŽUPAN: Tak | A |
ZLODEJ zašepeče izpod mize: Nikar ne kriči! | PETER | se okrene: Jezik! ŽUPAN v hudi zadregi | A |
v hudi zadregi, plah: S kom pa si govoril? | PETER: | Torej brž ukreniva, kar je treba ukreniti, zakaj | A |
ŽUPAN trepetaje: Kje so pisma? | PETER: | Kaj ste prismojeni?Plačajte dolžno pismo, nató | A |
Ne takisto! | PETER: | In razodenem, kakor je bilo nekoč. ŽUPAN | A |
- Koliko bi? | PETER: | Za en mesec nocoj, samo za en mesec pohotnega | A |
pa Bog s teboj in vsi njegovi blagoslovi! | PETER: | Pa drugega nič, oče, pa drugega nič?Ne prijaznega | A |
ZLODEJ izza mize: Prijetno govoril! | PETER: | Jezik!...En sam poljub v slovó, en sam objem! | A |
Trdno stoj! | PETER | odstopi za korak, položi dlan na čelo: O... | A |
ŽUPANJA obstrmi: Kaj? | PETER | trepeče, ne more se geniti, šepeče: Mati... | A |
ŽUPANJA omahne, postavi svečo na mizo: Kaj? | PETER | nenadoma ves glasán, razprostre roké: Mati | A |
ŽUPANJA: Ták tiho, ták tiho vsaj! | PETER: | O mati, petindvajset let... ŽUPANJA: Ták tiho | A |
ŽUPANJA: Ták tiho, ták tiho! | PETER | tišje: Petindvajset let!O koprnenje, o ljubezen | A |
ŽUPANJA: Ták tiho, ták tiho! | PETER | se vzdrami, glasneje: Sto forintov! ŽUPAN | A |
Pa kjé bi jemala, kjé bi iskala? | PETER: | Le v izbo, o mati, le v izbo! ŽUPANJA se | A |
SEDMI PRIZOR Zlodej, | Peter; | potem dacar ZLODEJ vstane izza mize: | A |
ZLODEJ vstane izza mize: Dobro si povedal, o | Peter, | lepó si povedal! PETER: Kdo, šleva, pa je | A |
Dobro si povedal, o Peter, lepó si povedal! | PETER: | Kdo, šleva, pa je tebe klical?Hudič je poštenemu | A |
ZLODEJ ponižno: Samo zaradi estetike, o | Peter, | samó zaradi uživanja sem prišel... DACAR zunaj | A |
ZLODEJ Petru: Udari ga! | PETER: | Le noter! DACAR se prikaže v oknu, skoči | A |
se še z obema rokama za polico in se čudi. | PETER | razprostre roké: Oče...! DACAR se okrene | A |
DACAR se okrene, da bi se vrnil skozi okno. | PETER: | Oče... hudo in glasno: razložil bom, in bom | A |
DACAR se hitro okrene: Komu? | PETER: | Pred petindvajsetimi leti... DACAR zamahne | A |
neznani: ali sem jaz pijan, ali si pijan ti? | PETER: | Nobeden, rodoljubni dacar, nobeden izmed naju | A |
srdit: Odkod bom jemal, hinavec, rokovnjač! | PETER: | Pred petindvajsetimi leti... DACAR: Tak nikar | A |
DACAR: Tak nikar ne vpij, tak molči o tistem! | PETER: | Pred petindvajsetimi leti, pravim... DACAR | A |
Pa kako bi dal, ko nimam! | PETER: | Tisti Mojzes, pod vrbo skrit, v plenice povit | A |
Ne raznašaj! | PETER: | Daj, kar imaš! DACAR išče jezen, žalosten | A |
Bog ti odpusti, rokovnjač, Bog ti odpusti! | PETER | hladno: Na svidenje! ŽUPANJA pride kakor | A |
OSMI PRIZOR Županja, | Peter | in zlodej ŽUPANJA ponižno Petru: Samo | A |
pa nikar ne raznašaj te sramote, kdor že si! | PETER | nekoliko užaljen, nekoliko zaničljivo: Bodi | A |
ZLODEJ zašepeče: Strah me je ženske! | PETER: | Prav se ti godi!Skoči skozi okno. | A |
PRVI PRIZOR Na blazini pod pečjo sedita | Peter | in Jacinta. Jacinta je zelo pisano oblečena | A |
kajti v izbo lije mesečina v širokem potoku. | Peter | je golorok; z veliko skrbjo prižiga svečo; prižgé | A |
okno beli mesec in v srcih najinih velika luč? | PETER: | Zaradi gostov, čúdežna Jacinta!Vrne se k nji | A |
več! Napol v objemu govorita Jacinta in | Peter | PETER: Kar se ljubezni tiče, je po starem | A |
Napol v objemu govorita Jacinta in Peter | PETER: | Kar se ljubezni tiče, je po starem.- Pa glej | A |
popotno brašno, popotna radost in popotna skrb? | PETER: | Popotna misel: to si pozabila; ker vse je misel | A |
beseda ena: ali ti je dolgčas? JACINTA: O | Peter, | saj še ura ni odbila, o, saj še nisva keliha | A |
ko vseh bogastev iz Indije in Koromandije! | PETER: | Odpriva torej duri nastežaj, postéljiva si postelj | A |
žida, žamet in brokat - JACINTA: In grad? | PETER: | In grad seveda najpoprej, vse bodi tvoje, čúdežna | A |
kolena, hlapec, prikloni se, poljubi mi nogó! | PETER: | Fiat!Po tvoji volji se ravnajta nebó in zemlja | A |
JACINTA: O dragi moj, zakaj si se razljutil? | PETER: | Nič ne razljutil, le spomin je bil!Jacinta, | A |
JACINTA: Že mnogokrat si rekel, da si bil. | PETER: | A zdaj sem več!Dokler sem hrepenél sem bil umetnik | A |
JACINTA: O dragi, ranjeno je tvoje srce! | PETER: | Ne ranjeno, le húdo bolno je. Vstane | A |
Nekdó je tam! | PETER: | Pripravi se, Jacinta: gostje moji in tvoji hlapci | A |
svetlem, odprtem oknu se prikazujejo temne sence; | Peter | vzdigne svečo proti oknu - sence izginejo.Ko | A |
v izbo ZLODEJ: Mir in blagor tej hiši! | PETER: | Kdo te je vabil, nevernik?Gostov pričakujem | A |
lepi dolini, debelega znanja, pa tudi slokega. | PETER: | Spodobno se vêdi! ZLODEJ vesel in začuden | A |
Spodobnost v tvojih ustih? | PETER: | Molči! ZLODEJ: Stoj! | A |
- Po opravkih sem prišel. | PETER: | Opravi hitro!Kaj bi rad? | A |
- Dvom je segel v moje srce. | PETER: | To je tvoj poklic in atribut!Zaradi tega ni | A |
Zabrnelo mi je namreč v ušesih in zazdelo se mi je, | Peter, | da si velik slepar.Da še tisto nisi, kar praviš | A |
goljufijo, me je spreletelo do mozgá: ali je | Peter | res Peter, ali je res, kar je? PETER: O čúdežna | A |
me je spreletelo do mozgá: ali je Peter res | Peter, | ali je res, kar je? PETER: O čúdežna dolina | A |
ali je Peter res Peter, ali je res, kar je? | PETER: | O čúdežna dolina šentflorjanska: hudiča samega | A |
ZLODEJ: Bojim se te! JACINTA: O | Peter, | o dragi, kako lepó je, da se boji! ZLODEJ | A |
lepó je, da se boji! ZLODEJ: Zato bi rad - | PETER: | Kaj bi še rad?Kaj bi? | A |
naravnost ne govoril? Premalo mi je tvoje duše, | Peter, | ko je že itak moja! Zdaj sam ne vem nazadnje | A |
ves trud, vse sitnosti, nezgode in nadloge! | PETER: | Če je ne maraš, duše, - Bog s teboj! JACINTA | A |
In ko pogledam - saj je že vsa naša! | PETER: | Kaj meni tvoje zmote? ZLODEJ: In če se zdaj | A |
povrnem k svoji materi v brezdanji paradiž? | PETER: | Tvoja skrb! JACINTA: Tvoja skrb! | A |
Velika skrb! - Kaj ti nisem zvesto služil, | Peter? | Kaj nisem bil tvoj hlapec, kakor dvanajstero | A |
in hranil in pital, da si že ves trebušen? | PETER: | Ne očitaj! JACINTA: Ne očitaj! | A |
grdó: ob moji milosti živiš, pa me zaničuješ! | PETER: | Ob čegavi milosti? ZLODEJ: Saj nisem nič | A |
Tako je bila torej vsa nakana napol zastonj. | PETER: | Kakšne budalosti blebečeš, motovilo kopitonógo | A |
že bilo, ampak skrb je v srcu: ali si ti res | Peter, | tisti Peter, greh iz doline šentflorjanske? | A |
ampak skrb je v srcu: ali si ti res Peter, tisti | Peter, | greh iz doline šentflorjanske? PETER: To | A |
tisti Peter, greh iz doline šentflorjanske? | PETER: | To je tvoja reč, prijatelj! ZLODEJ: Pa bodi | A |
popóten, en sam nedolžen, prijeten, čeden spomin... | PETER: | Kaj torej? JACINTA: Kaj? | A |
beseda z jezika, pa pojdi! Kaj bi s teboj, o | Peter, | če si Peter? Zaljubljen sem poslednje čase in | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |