Grof Polinski se obrne, urno stopi pred Petra in prične navadne svoje duhovite in neduhovite molitvice, katerih ne bom objavljal. Peter se je večkrat streznil, kakor bi bil poravnal ude, boječe, tiho, pretrgano, komaj razumljivo je odgovarjal in topo je gledal kapetanu v oči. In ko je pravil, da ima doma staro, bolehno mater, katero je hotel obiskati, zatemnele so mu oči še bolj in prilezla mu je solza na lice.