zdaj (2.901-3.000)

pomislil. Na park in vilo pa se je spuščala	zdaj	sivkasta zavesa nizkih oblakov in objemala vse	A
tiste gubice na notranji strani rokava, ki je	zdaj	visel, so se v njegovem odporu povečale v široke	A
Nekoč so bili vsi zanj, ker je bil na oblasti,	zdaj	pa ga preklinjajo, ker je mrtev in so drugi	A
Ne govoriva o tem! Tako si bil prej ljubek,	zdaj	pa sem vse pokvarila s svojimi besedami.Kaj	A
delati pred vojsko, med vojsko in moram delati	zdaj	po vojski.Jaz imam zmeraj žulje na rokah, če	A
so diktatorji živi ali mrtvi. A ti, zakaj si	zdaj	takšen z mano, ko pa si me prej držal za roko	A
otipavaš žulje in mi jih prav nalahno božaš. Nu ja,	zdaj	sem vse pokvarila.Ne jaz, tista vila je vse	A
je sam pri sebi ironično rekel: Misli, da je	zdaj	spet vse prav, ker zdaj spet hodim vštric nje	A
rekel: Misli, da je zdaj spet vse prav, ker	zdaj	spet hodim vštric nje! »Ne govoriva več o politiki	A
»Ne, ne govoriva o tem, ker je zguba časa.	Zdaj	tožite o ubožcu, a petindvajset let, kje ste	A
skoraj hripavo rekel in se suho nasmehnil. A	zdaj	pika.Ne bo več odgovarjal.	A
odgovarjal. Dal je duška zadržanemu gnevu in	zdaj	pika.Pravzaprav se je preveč znesel nanjo, še	A
sklonjeno glavo, on pa jo je opazoval in mu je bilo	zdaj	tesno pri srcu zavoljo njene sklonjene glave	A
Tega ponižanja pa ni hotel in sam pri sebi je	zdaj	upal, da bo znala premagati molk s prisrčno	A
trpko govori o sebi. In njen obraz se mu je	zdaj	zazdel ob belkasto rumeni kapuci še bolj temen	A
Ovinek pa je zavil na desno v hrib. Luciana je	zdaj	pa zdaj pogledala izpod kapuce njegov obraz	A
je zavil na desno v hrib. Luciana je zdaj pa	zdaj	pogledala izpod kapuce njegov obraz.Ni vedela	A
učili, komu na čast naj jih sadi. Zato je bil	zdaj	spet hladen. Njeno veselje nad drevci bi mu	A
vodovode. Videl je nedolžne oči, ki opazujejo	zdaj	učiteljico, zdaj sliko na zidu, o kateri govori	A
nedolžne oči, ki opazujejo zdaj učiteljico,	zdaj	sliko na zidu, o kateri govori učiteljica.In	A
Luciana ne bo vprašala: »Je lepo?« Tako je bil	zdaj	nejevoljen zavoljo njune zadrege.Nekako sprejemal	A
lesu, ki ga je imel prej ob mlinski osi, se je	zdaj	ponovil ob njeni dlani.Njena roka je bila kakor	A
zavoljo zavesti, da ji dela krivico? Tako je bil	zdaj	ves vzradoščen, da bi ji daroval sto lepih misli	A
kam naj bi šla; bilo je, kakor da se komaj	zdaj	zaveda resničnosti njenega bitja, njegove ubrane	A
vile sredi mrkih cipres kakor odmrlo. Prav do	zdaj,	do tega trenutka. Luciana se je obrnila in ga	A
je zrla vanj, kakor da nagaja njemu, on pa je	zdaj	prvič lahko pozorno opazoval njene oči.V njenih	A
plemenititi svoje otroško in neprizadeto veselje. A	zdaj	se je zavedal tudi naklonjenosti njene roke	A
neozdravljivo zarezal med naju nesporazum in piči	zdaj	mene zdaj njo z želom nezaupanja, je pomislil	A
zarezal med naju nesporazum in piči zdaj mene	zdaj	njo z želom nezaupanja, je pomislil. Zavoljo	A
Obrnil se je in se prestopil.	Zdaj	je bil korak pred njo. »Motiš se,« je hladno	A
vnemar kakor predmet to čudovito bitje, ki ga	zdaj	ljubkuje.In si je očital, da je ni že tam rešil	A
njena, ki pa jo je ona podedovala in se je je	zdaj	reševala z obsipanjem poljubov kakor otroče	A
dlani kakor dve žlebasti borovi skorji; nanju je	zdaj	spet rosil dež. XI.	A
rekla in začudeno pogledala, ker se je komaj	zdaj	narava povrnila, da je bila nad njo, ob nji	A
Luciana je skomignila z rameni. »	Zdaj	lahko rečeš, kar hočeš.Zdaj me ne boš več presenetil	A
»Zdaj lahko rečeš, kar hočeš.	Zdaj	me ne boš več presenetil!« On pa je bil prav	A
je oddaljeno blizu in bližina oddaljena. In	zdaj	se mu je zdelo, kakor da poznata tisti mlin	A
bo takrat cebnil v kamen. Tako so se Luciani	zdaj	oči brezskrbno smehljale.Nobenega dvoma in bilo	A
peljala po poti navzdol. A ob tem njenem spominu	zdaj	ni bil več zamolklo hud nanjo.Zdaj je prisrčno	A
spominu zdaj ni bil več zamolklo hud nanjo.	Zdaj	je prisrčno opazoval, kako majhna deklica sedi	A
podobo za zmeraj pogreznilo v nič, medtem ko so	zdaj	vsepovsod učilnice in klopi za svobodne človekove	A
nepremagljiv je tedaj človek, kakor sva midva	zdaj	nepremagljiva, čeprav sva samo popotnika v objemu	A
platneno lino, ko se mu je spet približal. »	Zdaj	ne bo nikamor zlezla,« je potem rekel o kapuci	A
razprte ustnice in samozavestnemu gibu roke je	zdaj	sledil začuden vzklik, zdaj spet svetel pogled	A
samozavestnemu gibu roke je zdaj sledil začuden vzklik,	zdaj	spet svetel pogled, ki je šel kakor sončni žarek	A
žarek skozi dežne kapljice. Vendar je bil	zdaj	on tudi nemiren. Tako rahlo in nerazločno nemiren	A
je potrdil in se ji zazrl v oči. Njene zenice	zdaj	niso bile ne sivkaste ne rjave, ker tisti trenutek	A
polno odsevov je bilo v tistih očeh, ki so bile	zdaj	polne ognja in nežne, potem zaskrbljeno poredne	A
zaskrbljeno poredne in v igri resnobne, kot	zdaj,	ko je rekla, da se morata vrniti, pa spet ljubke	A
pravkar rekla, naj se vrneva s te poti, jaz pa bom	zdaj	presenetil tebe, si je rekel. »Kdaj končaš jutri	A
kakor šop rdečih lampijončkov. Že tretjič sta	zdaj	šla mimo njih, a jih je videl komaj zdaj, ko	A
sta zdaj šla mimo njih, a jih je videl komaj	zdaj,	ko mu jih je ona pokazala.Oddaljil se je za	A
zataknila nagelj v gumbnico dežnega plašča. »	Zdaj	sem tudi jaz rdeča kakor ti,« je s skrivnostnim	A
samodržcem, ki si je bil vzgojil častilko, pa je ta	zdaj	premagala njegov urok.Naj bo pisano cvetje po	A
»Prav?« Potem je hitro rekla: »	Zdaj	moram zares iti.« Potem se je hitro vzpela na	A
kraljuje sila nad onemoglostjo, človek spoznava.	Zdaj	šele ve, kaj potrebuje. Srečko Kosovel II	A
\/ mogel zaslediti njegovega obraza, ampak	zdaj	samo brizgalnico na njegovem hrbtu, zdaj spet	A
ampak zdaj samo brizgalnico na njegovem hrbtu,	zdaj	spet samo roke. Samo roke, ki so bile vse modre	A
mizico tik k oknu in se lotil dela. Tako je	zdaj	sedèl za mizo in risal. Nizko pod oknom se je	A
tolmačil svoje nujne odhode z dóma, se mu je	zdaj	nepričakovano razodel tisti poglavitni. Spet	A
Vse to je vedel. A	zdaj	se mu je kakor zdolž tiste črte, ki je uhajala	A
včerajšnjem sporu in zbližanjem z Luciano pa se mu	zdaj	razkriva, da se to srečanje razlikuje od tistih	A
zato se mu ob včerajšnjem nenavadnem spopadu	zdaj	jasno razodeva prehojena pot.Po vrnitvi je bil	A
ki ga da je bližina ljubljenega bitja. In če	zdaj	pomisli, so bila ta intimna povojna sožitja	A
Vse drugo pa je kakor odmišljal.	Zdaj	pa je Luciano iztrgal iz rok tirana, ta ljubezenska	A
iz bolonjskih študentovskih dni, tako pa so	zdaj	še tisti spomini z univerze nekako skaženi ali	A
zgodovine. Brati jo je začel že v avtobusu in	zdaj	bi zavoljo nje skoraj pozabil na kraj in ljudi	A
od takrat sem kuhar!« »In se niste vrnili do	zdaj?	« »Hitro po koncu vojske.	A
ki polaga verske resnice v nedolžna srca.« »	Zdaj	ste povedali veliko resnico, gospod arhitekt	A
Oprostite, da sem vas motil,« je še rekel kuhar. In	zdaj	je on opazil, da ima močne okovane čevlje; v	A
In še je pomislil, da se pravzaprav komaj	zdaj,	ko so po skalnatih previsih sence, pokaže jezero	A
spoznanje je kakor zasijalo vanj med risanjem,	zdaj	pa se mu zdi krivično, da se je ta leta ves	A
celice? . /\ .. stran 153 . \/ Vsekakor se	zdaj	razločno zaveda, da ni mogel nikdar govoriti	A
ločeval od naslednje obokane teme. Ta pa ga je	zdaj	spomnila na žrelo predora v Mariekirche ali	A
Saj. In	zdaj	se mu zdi to doslej neraziskano nagnjenje še	A
postal anonimen in sebe izgubil, tako skuša	zdaj	med neznanimi ljudmi spet sestaviti svojo identiteto	A
obzorij, novega čustvenega razdajanja. In	zdaj	je Luciana nevede vzdignila zapornico temu novemu	A
potrdi smiselnost trajanja človeškega rodu. To	zdaj	še jasneje vé.Dekliški obraz je namreč po svetovni	A
pričevalec dragocenosti večnih življenjskih prvin.	Zdaj	se je bližal konec predora, tako da se je njegovo	A
čeprav je že skoraj tema,« je spet rekel. »	Zdaj	grem,« je moško odločil deček.Nekako navihano	A
In odpravil se je v naslednji predor.	Zdaj	je bila tema drugačna, ker so od časa do časa	A
svetlobo, ki ga je obsijala skozi kamnito okno.	Zdaj	pa je bila tudi ona svobodna kot človek, ki	A
nizko spodaj na jezerski gladini. Cesta je	zdaj	strmo padala navzdol proti naselju, ki je čepelo	A
koščku zemlje v zalivu pod steno. Kolesar je	zdaj	počasi lezel po rebri navzgor, in on je pomislil	A
»Prav. A najbrž misliš zato tako, ker	zdaj	zavoljo ekonomskih težav misel na življenje	A
komolca počivala na kamnu. »Tako, kakor si	zdaj,	je še bolj nevarno za nesrečo,« je rekel. »Ne	A
Človek ne vé, če so bile sanje prej ali so sanje	zdaj,	« je čez čas rekel. Luciana je molčala in gledala	A
Za trenutek je pomolčal. »In spet spati,	zdaj	v svobodnem ozračju, v ribiški hišici, ko ponoči	A
veke. On pa je pomislil, da je znane predmete	zdaj	kakor jemal zase in zanjo iz zaprtega prostora	A
leti razšla in se domenila za to srečanje. In	zdaj,	kakor da se še ne more prepričati, da se je	A
ki je oslepila in oglušila ljudi, da se jim	zdaj	s svobodo zelo počasi vrača vid in sluh in tip	A
»Povest?« »Pustiva to,« je	zdaj	hladno rekel. »Je povest, reci!«	A
Luciana je zaprla oči in molčala.	Zdaj	bo še užaljena, je pomislil, užaljena kakor	A
odru in gospodoval nad vsem občinstvom, izbral	zdaj	tega, zdaj onega, se vrtel kakor zloben pajek	A
gospodoval nad vsem občinstvom, izbral zdaj tega,	zdaj	onega, se vrtel kakor zloben pajek okoli njega	A
ko je plesal z drugimi na odru, kakor da je	zdaj	dosti bolj srečen; dosti bolj srečen, kakor	A
razvedrilo in sebi v novo slavo. ‚Kje si bil do	zdaj,	a, Mario?’ ga je osladno in priliznjeno vprašal	A
je bila z desnim laktom pokrila ustnice. In	zdaj	se je čutil krivega, in v zadregi je mečkal	A
molčala je okrepil pritisk svoje roke, ki je bil	zdaj	mehek in hkrati moško trden. Takrat je Luciana	A
prošnji, naj mu oprosti, in kakor v želji, da bi	zdaj	začutila vso moč svojega ženskega bitja ob moškem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani