Bil je zmeden od blažene megle, ki ga je omamljala, da se je nasmehnil ves opojen od silnega presenečenja. In tisti trenutek se je spomnil vile med cipresami, kjer sta se sprla, in ga je zapeklo, da je tam pustil vnemar kakor predmet to čudovito bitje, ki ga zdaj ljubkuje. In si je očital, da je ni že tam rešil z ljubeznijo, ampak jo pustil sredi praznine kakor siroto brez očeta.