zdaj (3.201-3.300)

si nato rekel: »Kaj vse bi videl, če bi se	zdaj	res usuli iz sinjine vsi prizori, ki so se odigrali	A
Milijoni mrtvih!...« »In med njimi je	zdaj	tudi Temnikarica.« »Temnikarica!...« je	A
pol, da je bilo okrog njega vse pritlikavo,	zdaj	pa -« »Kaj?...	A
»Kaj?... Mar je	zdaj	kaj manjši?« »Ni!...	A
gospodar njegove duše in njegovega srca? Privid je	zdaj	že v njem.« »Seveda je,« je zamrmral	A
Seveda je,« je zamrmral Peter Majcen. »In kje je	zdaj?	« »Kje je?...« se je zamislil.	A
zavil v Melinsko hosto.« »To se pravi, da bo	zdaj	prigazil na Rejčev laz.« »Da, zdaj bo	A
pravi, da bo zdaj prigazil na Rejčev laz.« »Da,	zdaj	bo prigazil na Rejčev laz ...« je zamrmral Peter	A
rezala na dvoje: v sončno in senčno polovico. »	Zdaj	bo prigazil na Rejčev laz ...« je ponovil in se	A
bo na Rejčev laz ...« je ponovil še enkrat, in	zdaj	že s tesnobo v srcu... Temnikar je prigazi	A
- Dobro sem hodil!... Krote hudičeve bodo	zdaj	šele na Ravniški polici, ali pa še tam ne.	A
- Tako. In	zdaj	naprej! - si je ukazal, toda njegov glas ni	A
Poribal si je obraz in pogledal v sonce. -	Zdaj	bom šel ...Čez...	A
Sonce je prikimalo. - Na, in	zdaj	grem... zdaj bom stopil čez...In ... ne, zdaj vidim	A
Sonce je prikimalo. - Na, in zdaj grem...	zdaj	bom stopil čez...In ... ne, zdaj vidim, da ni tako	A
in zdaj grem... zdaj bom stopil čez... In ... ne,	zdaj	vidim, da ni tako lahko stopiti s sonca v senco	A
in se odmaknil za dva koraka. - Kaj pa je	zdaj	to? - je zahropel in se zazibal.In tisti hip	A
čutaro, čeprav je dobro čutil, da žganje tudi	zdaj	ne bo pomagalo.- Kaj pa bo to?...	A
Doma me že čakajo!... - ga je prešinilo. - To je	zdaj	moj kamen, to!...Le kako, da na to nisem pomislil	A
požgali! - si je spet hitro odgovoril. - In če bi	zdaj	vsak tako razmišljal, kakor jaz razmišljam,	A
Lahko jih bodo ustrahovali... mučili... pobili!...	Zdaj	ni več našel odgovora. - Pobili!... -	A
po licih tudi Petru Majcnu. - Moj Temnikar	zdaj	ni več moj Temnikar! - je vzdihnil in zmajal	A
Temnikar! - je vzdihnil in zmajal z glavo. -	Zdaj	se ne giblje več v mejah tistega sveta, ki je	A
Obstal je in se ozrl v sonce. -	Zdaj	grem v Robe! - je rekel z jeklenim glasom.	A
Stopala je zravnano in ponosno. »Kaj pa je	zdaj	to?« je prešinilo Petra Majcna, ki je obstal	A
gaber in tolmun in perilnik in črna voda, ki je	zdaj	neslišno tekla med črno travo.Vse je bilo mrtvo	A
raskavo deblo stare vrbe in zaprl oči. »Toda	zdaj	z mano ni samo to,« je nadaljeval. »Zdaj -«	A
Toda zdaj z mano ni samo to,« je nadaljeval. »	Zdaj	-« Utihnil je, ker ga je zvok trobente	A
svojem bregu, srednji rod, ki je med njima, pa	zdaj	uporno vesla po razburkani in kalni reki življenja	A
bova šla v hram, da si zmočim grlo.« »Ampak	zdaj	takoj!« »Takoj, seveda, takoj,« je prikim	A
dela?« se je oglasil otrok. »Kaj dela?« se je	zdaj	ozrl starec. »Sladkor?«	A
mu daje in moč mu daje in -« »Ata, pojdiva	zdaj	v hram!« ga je prekinil otrok, ki mu je bilo	A
kakor staro zlato. . /\ . / . / 90 .. . \/ . / »	Zdaj!	« je ukazal otrok in zamahnil z roko.	A
zakaj mu je bilo žal, ni vedel. Sicer pa ni bila	zdaj	nič manj pomembna in niti manj skrivnostna.	A
niti manj skrivnostna. Pravzaprav je bila šele	zdaj	skrivnostna.Donela je otožno, a ne samo zato	A
bila oglasila, bi bil ostal v sobi in bi nemara	zdaj	že mirno sedel za mizo in pisal.In potem se	A
»Pa kaj hočemo, je že tako!... No,	zdaj	pa le stopi!« je rekel vnuku.»In nikar se ne	A
No, pojdimo v hram!...« Peter Majcen bi se bil	zdaj	rajši poslovil, toda bilo mu je žal starca,	A
je že dal trobento na usta in zaprl oči. »	Zdaj!	« je glasno ukazal Jankec in zamahnil z roko	A
No, recimo, da odmeva samo v meni in pustimo	zdaj	to!Toda rad bi vedel, zakaj naj bi starcu zameril	A
udarila z njo po belem perilniku. Toda glej,	zdaj	se je zravnala in se zamaknila v pobočje.»Gotovo	A
a vendar sem ga vesel. Kakšno upanje prinaša	zdaj?	Da bo šlo pisanje od rok?	A
»Očka igra. Ampak	zdaj	ne igra več,« je odkimal Jankec. »Zakaj	A
mati in trije sinovi... Tega, najmlajšega, ki	zdaj	leži, ni bilo z njimi.Bil je kurir in je bil	A
in je bil takrat nekje na Primorskem... No, pa	zdaj	bo tudi ta šel!« je tiho vzdihnil.Nato se je	A
čeprav si je očital, da to ni lepo. »Tako,	zdaj	moram pa domov,« je rekel in vstal.	A
mora delati, do smrti mora delati... A kaj pa vi	zdaj	delate, če smem vprašati?« »Nekaj pišem	A
govoril samo zato, da bi ga zadržal. »Saj,	zdaj	zmeraj kaj popisujejo...No, pa kaj hočemo, je	A
vam, ker ga nosite, revčka našega!« »Ali očka	zdaj	spi?« je vprašal Jankec. »Spi, spi...	A
počasi stopila k Petru Majcnu. »Ali pišete	zdaj	novo povest?« je vprašala. »Pišem... počasi	A
ko sem služila na gradu, sem veliko brala.	Zdaj	pa že dolgo ne berem več.Ni časa.	A
hočemo, je že tako!...« je vzdihnil starec. »In	zdaj	pohiti.Pohiti, da ne bo sam doma.«	A
»Tako.	Zdaj	pa grem,« je rekla. ksmnv�68 ksaj	A
moj hramček bo zaprt...« »	Zdaj	bi moral nekaj reči,« je v zadregi pomislil	A
Saj bi gotovo šla mimo tolmuna. In	zdaj	bi Javorka morala spregovoriti.In če je na njej	A
Dovolj in še preveč! Prerasel me je in	zdaj	se ga bojim.« Stari Blažič je spet udaril	A
Jankcu in ga pobožal po laseh. »Ne, očitno sem	zdaj	v napoto.Šel bom!« je sklenil Peter Majcen,	A
oglasil otrok in ponudil dedu trobento. »A	zdaj?	« je vprašal starec in ga spet pobožal.	A
»Kam pa boš šel, otrok moj?	Zdaj	so vojne takšne, da se jim ne skriješ.Povsod	A
stolček. Ogledal si je trobento, kakor bi jo	zdaj	prvič držal v rokah.Nato je z dlanjo obrisal	A
Mar se ne bi bil! A	zdaj	je, kar je.In precej časa je bilo kar dobro	A
Ne, to ni povest, bi rekel stari Blažič, ki	zdaj	trobi.Da, vse, kar je doživel in preživel, je	A
izdihnili v trepetajočem odmevu. Peter Majcen je	zdaj	spet jasno videl pred sabo starca in otroka	A
njemu in mu počasi vzel trobento iz rok. »In	zdaj	boste povedali pravljico,« je rekel.	A
Za otroke so pravljice.« »In boste	zdaj	povedali pravljico?« »Bom, seveda bom	A
Počakal bom to pravljico. Pa saj	zdaj	moram počakati, dokler se starec ne zdrami.	A
Popolnoma sem že pozabil nanj. In	zdaj	se je vrnil.Ah, kako dobro de, da si človek	A
- Dobro sem hodil. In	zdaj	sem takorekoč že prišel.Samo še do steze, pa	A
Temnikar in se še bolj pritisnil k skali. -	Zdaj	pa ne smem pasti.Ne smem!	A
sam, ubijem tudi vse tiste, ki so v Jami. In	zdaj	naprej! - si je ukazal. Pognal je vse	A
je obrisal brke in se ozrl okrog sebe. - In	zdaj!	- se je mrko vprašal.- Kje naj jih počakam?	A
zaupal mu ni. A tudi če bi mu zaupal, se je	zdaj	spomnil, da ne sme streljati.- Ne, s tem hudičem	A
olajšale dušo in mu vlile novih moči. - Fantje,	zdaj	pa le tiho! - je prišel izza skale Martinov	A
ponovil Temnikar in spet pograbil sekiro. - No,	zdaj	pokadimo še eno, - je rekel Martin. - Potem	A
jo bil vzel, bi bil Martin lahko moj sin. In	zdaj...	zdaj bi ga čakal s sekiro!...Kakšne misli so to	A
vzel, bi bil Martin lahko moj sin. In zdaj...	zdaj	bi ga čakal s sekiro!...Kakšne misli so to? -	A
bi storil, če bi bil Martin res moj sin in bi	zdaj	stal na drugistrani? -Spet se je zdrznil.	A
slišal sem, da je to že bila resnica!... - Miha,	zdaj	pa naprej! - je ukazal Martin. - Zakaj	A
stokaš? - je posmehljivo vprašal Martin. - Ali se	zdaj	že na pol mrtvih bojiš? - Ne bojim se	A
- Tako! - je odrezal Martin. -	Zdaj	pa naprej in nobene besede več! - Nobene	A
/ 112 .. . \/ . / - Bog, če bi ti bil, bi	zdaj	tudi mahnil! - je zahropel Temnikar, vzdignil	A
jasno videl samega sebe in svoje početje. Toda	zdaj	ni utegnil misliti o tem.Ne, zdaj je moral misliti	A
Toda zdaj ni utegnil misliti o tem. Ne,	zdaj	je moral misliti samo na to, da bi tudi drugega	A
čudnim zadovoljstvom je začutil, da je tudi	zdaj	prav tako dobro zadel.Nesrečnik se je zamajal	A
zahropel Temnikar in se pognal še hitreje.	Zdaj	je Martin v grozi izbuljil oči, kakor bi se	A
mu je dobro delo, kakor mu je dobro delo, da	zdaj	leži in da bo kmalu zaspal.In čutil je, da bo	A
Stari Blažič mu je položil roko na koleno in je	zdaj	gledal vanj s široko odprtimi očmi.	A
odprto,« je ponovil Peter Majcen, ki se je šele	zdaj	zavedel, da starec ne govori o Temnikarju, temveč	A
»Ko bo izdihnil, bo teta odprla okno. In	zdaj...	zdaj...« je pokimal in z roko pokazal v pobočje	A
Ko bo izdihnil, bo teta odprla okno. In zdaj...	zdaj...	« je pokimal in z roko pokazal v pobočje.	A
začel nalivati. »Ata, okno je odprto!« se je	zdaj	oglasil Jankec. Majolika je vztrepetala	A
odprto!« je ponovil Jankec in vstal. »Ali greva	zdaj	domov?« Ded je hitro stopil k njemu	A
črnookega dekleta, ki je zadremalo med zelenjem,	zdaj	je bila velikanska mrtvaška lobanja.	A
krenil po kolovozu. Stebri sončne luči so bili	zdaj	bolj bledi in so bolj poševno ležali med navpičnimi	A
Črnilogarja, ki se mu je bližal s koso na rami. »	Zdaj	pa ta mora!« je vzkliknil.»Nočem ga srečati	A
roko in zdaljšal korak. Petru Majcnu je bilo	zdaj	žal, da ni na kolovozu. Obšla ga je neka čudna	A
Bele roke drži na visokih prsih.	Zdaj	jih bo razširila in vzkliknila: - Da	A
»Še eno nenavadno naključje.	Zdaj	se je Javorka zapletla v Temnikarjev privid	A
Vse je mogoče!... A pustimo	zdaj	Javorko in privide!Saj pišem realistično novelo	A
Saj pišem realistično novelo. In	zdaj	bo najbolj realistična, če sedem in začnem.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani