»Do tistegale zidka tam greva,« je rekla Luciana in pokazala z brado. Njegova roka jo je objemala, a tisti trenutek mu ni bilo nič mar, kam naj bi šla; bilo je, kakor da se komaj zdaj zaveda resničnosti njenega bitja, njegove ubrane in vabljive težine. V resnici je bilo njeno pomladno telo ves čas živo in prožno pod njenim dežnim plaščem, zanj pa je od tiste vile sredi mrkih cipres kakor odmrlo.