zdaj (2.701-2.800)

»Tempo! Tempo!« se	zdaj	oglaša krik nizko spodaj ob kopalnici, ker razkropljeni	A
»Bleib stehen!« A	zdaj	se v luknjicah nad kotanjo nič ne zgane, ampak	A
črnimi zadnjicami; in po malem je od teh živali	zdaj	curljalo, zdaj rosilo, a ne kakor da deževje	A
in po malem je od teh živali zdaj curljalo,	zdaj	rosilo, a ne kakor da deževje ponehava, ampak	A
živega odbrcal v bunker nasproti krematorija?	Zdaj	gre esesovec res po stopnicah navkreber in hitro	A
pomirja in z dežnimi kapljami, ki jih veter	zdaj	razredčene nosi skozi ozračje, priha ja z vrha	A
prišel esman v črnem gumiju in preštel vrste,	zdaj	ko se je políp na vrhu nabuhnil in so mu lovke	A
otrdelo v strumni negibnosti. V zraku pa so	zdaj	slonu pognale peruti črne ujede, ki vrh hriba	A
ne da bi ga opazil, kakor barake, ki jih je	zdaj	zagledal spremenjene, čeprav so bile kot zmeraj	A
napoveduje prihod zaveznikov iz Belforta, a je	zdaj	s svojim plahutanjem zavoljo nenavadne tišine	A
s težkim vonjem spet navzgor po terasah. A	zdaj	je ta tišina molk brez ljudi, ker so barake	A
je celo večnost skrivala pred uničenjem, se	zdaj	zbudi in prikuka kakor smrček martinčka iz luknje	A
Jeseni? Jesen je	zdaj.	A vse tiste vrste lesenih cokel, ki so stale	A
s tovorom za peč, so jo uporabljali, to pot.	Zdaj	pa je, ko da se cvileča tožba za barakami na	A
kakor na slamnjači v baraki zevajoča usta, a	zdaj	je videti, da bodo ujele nevidne mušice, samo	A
naivnosti svojega dobrodušnega smehljaja. »A	zdaj	so vendar v Belfortu, dragec,« je navihano rekel	A
Nič, samo skuša prešteti ves tovor, ki polni	zdaj	vozove njihovega vlaka in računa, kakó bo treba	A
stopnicah. In še pomisli na doktorja Ragota;	zdaj	stoji v drugem kotu voza v gruči z doktorjem	A
ki je šla v kopalnico, je Ragot videl sebe.	Zdaj	posluša doktorja Seneta in njegov obraz je samo	A
LEPENKE Vlak se je ustavil, ko je bila še noč in	zdaj	se je bližal poldan. Oni pa so imeli polne roke	A
. /\ .. stran 181 . \/ Ne, niso siti, a	zdaj	jim delo krajša čas, takó da ne mislijo na praznoto	A
ki bi lahko raztreskali njihove kosti prav	zdaj,	ko je mogoče na skrivaj pomisliti na osvoboditev	A
svoje delo in se ni zmenil za vojaški vlak,	zdaj	pa je ujel pogled ki ni samo radoveden.Je, ko	A
katerega ribajo obrite lobanje. Da, a ta, ki	zdaj	počasi polzi dol, je bolj viden; ko da nemogoč	A
prinesli menažke z rižem. Cel transport menda	zdaj	zre vanje, je pomislil, medtem ko so pod vozom	A
/\ .. stran 186 . \/ III Morda bi moral	zdaj	reči nekaj nenavadnega, si je mislil, nekaj	A
»Lej tukaj spet jamo!«	Zdaj	je bil tudi on pri nji. »Kje?«	A
lase izpod lica in tiščala lice k zemlji. »	Zdaj.	«In zamahnila je z desnico kakor delavec delavcu	A
Nato v globini pretresljivo butne. »	Zdaj	je na dnu!« je vzkliknila in krčevito tiščala	A
Ker skala je bila samo tresknila v polico in	zdaj	spet bobni, žrelo pa v trebuhu zemlje grgra	A
poslali v Ameriko ali v Avstralijo in bi se	zdaj	vrnil k družini.Seve, da je vesela, da se je	A
se je vrnil! Vesela je, da ima bratca, ki jo	zdaj	pelje iz mesta na kraško gmajno vsako nedeljo	A
truden?« je poredno rekla in se ustavila. A	zdaj	ona prva séde, si objame z rokami kolena in	A
mulec, ki se je lovil s tovariši po gmajni in	zdaj	počiva in kuje nove nakane. Pod njima je morje	A
je tedaj ob neobvezni postaji hladno rekel: -	Zdaj	ustavite, ker bom izstopil. In je rekel ‚srečno	A
Kakor da je ona tisti bubec. Kakor da je	zdaj	ob njem res šestnajstletno deklè, obenem pa	A
je pogledala in se sramežljivo nasmehnila. »	Zdaj	je spet dobro,« je rekel.»Ne?«	A
Dotaknil bi se je, jo pobožal. A	zdaj	ne; nič bi ne koristilo.Pa hkrati čuti, da je	A
hitro, kakor se je bil nepričakovano rodil.	Zdaj,	ko da jo je pretreslo globlje in ji je razburil	A
val groze. In to prav gotovo zato, ker se je	zdaj	najprej vdala toploti in iskrenosti, ki je govorila	A
roko njenega ramena. . /\ .. stran 203 . \/ »	Zdaj	lezi,« je rekel.»Te ne morem gledati takšne	A
pa o kratkem nosu, ki je obrnjen navzgor. A	zdaj	samo od strani vidi njene majhne športne čevlje	A
od sonca do brega. »Ko sem bila majhna?« je	zdaj	nepričakovano šepnila sama sebi. On je molčal	A
Potem je počasi spet legla; samo da je bilo	zdaj	njeno krilo globoko ujeto med njene prekrižane	A
bo prišla. Od nekod daleč, kakor zaton, ki	zdaj	prihaja iz neznanih, prastarih pokrajin. Tedaj	A
Šest let. In stanovali smo v Škorklji kot	zdaj,	a tedaj so bile gmajnice vsepovsod.Ves dan smo	A
sem padla na tisto železno šino.« Kri je bila	zdaj	na nebu v širokih pegah in zaslanjala borovce	A
pordečili vse ribe in jih vrgli na površino. A	zdaj	ga ne vidi, morja, ker negibno leži vznak.V	A
Sédel je.	Zdaj	sta bila spet drug ob drugem.Nista se gledala	A
in podobe združene na barvi neba. Morda bi	zdaj	moral reči nekaj nenavadnega, si misli, nekaj	A
razrašča v njem, je brez besed. Ona pa je rekla: »	Zdaj	ti bom grda.« »Ti otroče,« je rekel in prijel	A
Pomolčal je. »	Zdaj	te bom komaj lahko objel!« Tedaj se je zdrznila	A
objel zdajle, ta hip!« je rekel. »Ampak da	zdaj	veš, zakaj se me bojiš, in tako se me ne boš	A
Vstala je. »Pojdiva	zdaj,	« je krotko rekla, a v zadregi se je premaknila	A
raztapljala v njem kepa gostega minija. A	zdaj,	ko sta hitela po kolovozu, je njeno telo dobivalo	A
Potem je vprašala. »In zate bom	zdaj	zares tista kakor prej?« »Samo še bolj rad te	A
Nenavadne kresnice v skalnati duplini, ki je	zdaj	polna odsevov zelenkaste morske vode.In presenetljiv	A
njene lepote. . /\ .. stran 217 . \/ Takó je	zdaj	vsa njena pazljivost na koncu belih, rahlo koničastih	A
potem se je njen pogled vrnil k plesalcem, ki	zdaj	odnašajo dvorano na valovih napa dalnega ritma	A
da je bil v krematorijskem svetu. In takó se	zdaj,	ko zrè v razgreta ženska telesa na belem kolobarju	A
je rekel z vnemo. »Otročje in klavrno je to,	zdaj,	po koncu vojske.Ampak, ali ne moremo ponoreti	A
to, prosim, pomislite, dobrota je zmagala in	zdaj	hočemo noreti od veselja, da smo ugasili tiste	A
gotovost, da se je zagnal v zgrešeno smer; ker	zdaj,	ta hip, se kot v razodetju zaveda, da je samo	A
velikega pomena, če je bo pravilno zmečkala. A	zdaj	so se že drugi zadihani vračali s plesa in Mario	A
gestapovci odpeljali sestro,« je rekel Mario.	Zdaj	so bili že pred njo in Walter se ji je priklonil	A
Se, gotovo se. In	zdaj	je res najbolj primeren trenutek, ker sem ves	A
Tam, kjer je čez dan senca med njimi, je tudi	zdaj	temno. Sedlo teme.	A
postaje je zvočnik pošiljal plesne ritme v noč.	Zdaj	ga je bilo bolje čuti.Vsako noč, odkar so zavezniki	A
In ženska je res šla v njegovo smer.	Zdaj	ji bom tudi jaz dober, si misli.A vendar je	A
ki je vir navdušenja. Njegovi koraki so bili	zdaj	počasni, zavedno počasni, in tudi obrnil se	A
»Aaaaaa,« je rekel glas za njim.	Zdaj	je še nekoga nagovorila.In na tihem si želi	A
ko je videl, da tava po obrežju, si misli, in	zdaj	godrnja, baraba, ker je deklè nemo in samo išče	A
voda z leve mrmra uspavanko vodi z desne. A	zdaj	je skoraj ne sliši.Morje pa je črna in nema	A
Pa neumnost tudi zate. Neumnost pravzaprav	zdaj	po koncu vojske za nas vse, da smo kakor ona	A
nato upre na ramena in sunkoma sproži noge. »	Zdaj	pa ti občuduj morske trave!«In Laura se smeje	A
svetlo polje. Pet nadstropij, v četrtem sloni	zdaj	ob oknu dekletce. Manjša je od Laure, prav gotovo	A
da se obrnejo tudi oči. Ne da bi ganila oči,	zdaj	nekaj šepeta deklici. »Kaj se učite?« potem	A
In spet pojoč glas, ki skali mir. In	zdaj	se bodo pokazale radovedne oči na oknih.In morje	A
daljavi in Laura je sama na školju in Renato jo bo	zdaj	učil skakanja in plavanja pod vodo. A ni hud	A
je srčkan. . /\ .. stran 239 . \/ In prav	zdaj,	ko piše Lauri. Stopil je v sosednjo sobo in	A
vzdignila komolca, kakor s kuhalnico. Mali pa	zdaj	bingljata kiti v prazno, ker nalašč ziba glavo	A
. /\ .. stran 241 . \/ To je spet Evka, a	zdaj	je ovehnila, se hitro ujela z dlanmi na plohu	A
hočete, z nami ne boste šli!« je rekla Evka.	Zdaj	je voz drčal ritenski navzdol proti vrsti stebričev	A
Molčal je in se prestopil. »	Zdaj	grem,« je rekla. »Na.«	A
zapiči žličko v kozarec, da stoji navpično, in	zdaj	jo bo neučakana roka zavrtela v vabljivi zmesi	A
da so njegove oblike vse vidne; takó pa se	zdaj	blago pod njenimi prsti najprej napolni z zrakom	A
Laura se zasmeje.	Zdaj	ji pokriva že kolena in drobna školjka kuka	A
ne njemu, temveč pesku, ki ji boža ude. Ker	zdaj	je zmeraj bolj zasuta v njem in on gladi z dlanjo	A
Njemu na ljubo. A kdo vé, kaj ona	zdaj	misli.Kdo vé, ali ji je kaj zanj.	A
Kdo vé, ali ji je kaj zanj. In	zdaj	si je še pokrila obraz z brisačo. Pogladil je	A
Renatov glavnik. In takó se	zdaj	režijo, ker je Renato vrgel stran palčko suhega	A
sem, da se boš ti tudi,« je rekel. A Laura je	zdaj	sedla in tudi on je sédel. Spodaj Silvia in	A
Brisača je španska stena med nama,« je rekel. »	Zdaj	jo bom odmaknil in vas... poljubil... gospodična	A
muči brisačo v dlaneh in se mu zdi, da jo bo	zdaj	poveznil na njene lasé, takó da bo potem zdrknila	A
rekel, da me je rešil. . /\ .. stran 258 . \/	Zdaj	molčim in njegovo ležanje je nemirno, ko da	A
posebno ne. . /\ .. stran 259 . \/ A kaj, luka	zdaj	prav takó preži za parniki kakor trgovine za	A
za parniki kakor trgovine za kupovalci. Pa	zdaj	kar je, je, pustimo to, vendar pa nisem mislil	A
kdo bi si mogel misliti nekaj takšnega. In še	zdaj	imam pred očmi, kakó smo gledali ven in se je	A
sestradanih galebov. A takó miren sem bil kakor	zdaj,	ko si sončim noge, na to pa sem se spomnil,	A
odločil, pa mi nihče ne more šteti v zlo, saj smo	zdaj	v tem mestu kakor v slepem črevesu.O, če bi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani