Bilo je, kakor da je sončna voda na skrivnem izpirala poslednji spomin na dež in oblake, medtem ko je tik pod njegovim oknom votlo ter zaporedoma odmevalo v kositrni brizgalnici. In videl je kmetovo roko, ki je enakomerno pritiskala ročico, a tudi ko se je sklonil skozi okno, ni mogel zaslediti njegovega obraza, ampak zdaj samo brizgalnico na njegovem hrbtu, zdaj spet samo roke. Samo roke, ki so bile vse modre od galice, in čevlje, ki so tudi bili modro popikani; skoraj ves čas pa je bilo videti sinjkasti dežek, ki je drobceno pršel v trtne liste.