zdaj (3.301-3.400)

bil dogovoril, da bi mu hrano nosili v sobo.	Zdaj	pa je bilo že prepozno. Molk je očitno	A
kave, si obrisala obraz in vprašala: »In ali	zdaj	že veste, kako jih je pomlatil?« »Kdo	A
»Tisti kmet, ki pišete o njem. Pravim, če	zdaj	že veste, kako je pomlatil tiste belogardiste	A
se je obrnila k štedilniku. Črnilogar se je	zdaj	glasno odkrehnil in vzdihnil: »On pa	A
nemir pa se je spreminjal v strah, ki ga je	zdaj	že poznal; tako mu je bilo pri duši, ko je bil	A
srečanj in mojih misli o smrti... Toda trobenta je	zdaj	tudi v Temnikarju, zato bo še donela -«	A
pritajeni dih. . /\ . / . / 122 .. . \/ . / »Ne,	zdaj	je bil res samo prisluh!« se je oddahnil.»Samo	A
pa bi bilo nemogoče, da bi stari Blažič tudi	zdaj	še trobil. Popolnoma nemogoče!« je pribil.	A
Ne smem!...	Zdaj	moram misliti na Temnikarja, na Temnikarja in	A
In spet je bil samo hip. »Kaj je	zdaj	to?« se je vprašal in si še enkrat pomel oči	A
... V meni je bilo vse tako jasno in popolno,	zdaj	pa ... Kaj je temu krivo?	A
tuja in mrka, da bi najrajši kar pobegnil. »	Zdaj	bi bilo najpametneje, da takoj pospravim in	A
Vrnila se je!« ga je spreletelo. »In kaj naj ji	zdaj	rečem?«Bil je tako vznemirjen, da se ni niti	A
Stisnil je zobe in še isti hip sklenil, da je	zdaj	mera že polna in da bo pri priči pospravil svoje	A
to pa nisem pomislil...« »Kako da ne?« se je	zdaj	Peter Majcen ozrl vanj.»Saj sem že pri večerji	A
je prikimal kmet in spet pobesil glavo. »In	zdaj	nehajva o tem!« je rekel Peter Majcen. »Dovolj	A
»In kdaj boste šli?« »	Zdaj.	Takoj.«	A
O!« je zastokala in se zamajala, kakor bi se	zdaj	zavalila nanjo vsa teža izdajstva in samomora	A
Temnikar mu jo je potisnil, Temnikar -«	Zdaj	ga je spreletel srh.Zagledal je Temnikarja.	A
kmetu, on pa je rasel in rasel v mojih sanjah in	zdaj	stoji pred mano v vsej svoji veličini.Moje pero	A
Iz gozda so se oglasili koraki.	Zdaj	se je zdrznil in vstal.Najrajši bi bil pobral	A
Krivenčaste veje so skrčene roke, ki se bodo	zdaj	zdaj stegnile in udarile, odrešile.Veter je	A
Krivenčaste veje so skrčene roke, ki se bodo zdaj	zdaj	stegnile in udarile, odrešile.Veter je priplavil	A
Amerike pa ne hodi nikamor iskat.’ In	zdaj	nadaljujem z delom, ki je bilo započeto že pred	A
se je prijel za vroča in skeleča stopala. „	Zdaj	sem tu.Kaj sem zagrešil?" je rekel.	A
Martin je preštel liste in rekel: „	Zdaj	jih je še pet.Ti so varni.	A
Še nekaj, Martin. Enajst nas je	zdaj	doma.Vsi smo zdravi.	A
dvignil nad nebo, tla so padla pod zemljo.	Zdaj	lahko grem na gmajno!Zvoni, zvoni!"	A
jim je zazdela neznosna in tudi nerazumljiva.	Zdaj	v zadnjem dejanju pa je počasi tudi zanje dobivala	A
imel samo ene krave kakor njegov oče. Ko se je	zdaj	spomnil stare Bavše in praznika, ki je bil v	A
gnali k biku, se mu je razlezel čez lice smeh.	Zdaj	ne bo več tako.Zdaj bo vse bolj na veliko.	A
Zdaj ne bo več tako.	Zdaj	bo vse bolj na veliko.Morda bodo imeli tudi	A
Potem je pognal po dolini Soče.	Zdaj	se je znova počutil srečnega.Vse njegove misli	A
»Kdor zna, zna,« je govorila. »	Zdaj	je čas, da si kaj prislužim.Saj vendar veste	A
nobenega glasu ne da od sebe.« »Ne, Žef bi ji	zdaj	ne dišal več!« so čvekale babe in strokovnjaško	A
kaj pripomniti in potrkati s palico po podu.	Zdaj	je bil sicer večkrat pijan, toda bil je še bolj	A
Nanca se je useknila v predpasnik in dejala: »	Zdaj	ne utegnem, potem pridem.« »Kaj?	A
ki so zažarele ob vprašanju: »Mama, kdo bo	zdaj	pojedel Tasićev komis?« Kristinca ga	A
spet zarisale stare poteze vaškega gospodarja.	Zdaj	je bila spet vsa moč nad temi ovcami v njegovih	A
Sklenil je, da se bo obesil.	Zdaj	je bil v podobnem duševnem stanju in prišla	A
Tiščal ga je med potnimi prsti kakor otrok. In	zdaj	mu je ta novec padel v visoko močvirnato travo	A
ve, skoraj ne verjamem, da bi pustil kožo. In	zdaj	si tu. Te‐te‐te, petnajst petelinov.«	A
Nu, kaj bi govoril.« No,	zdaj	je bilo pa Žefu že dovolj.Potisnil je kučmo	A
vojsko, nas je blagoslavljal, da bi se klali.	Zdaj,	seveda, nas blagoslavlja za mir.Dal je sveti	A
To so pa zares lepa dela! In kje je	zdaj,	da bi pomagal?V nebesih sedi na zlatem tronu	A
strahu božjem in v strahu božjem tudi sam živel.	Zdaj	pa je zašel na kriva pota.Seme hudičevo je padlo	A
kakor bi v tem času sezidala novo hišo in mi jo	zdaj	poklanja v dar.Na kolena bi moral pasti prednjo	A
bolečino in jezo kakor obrcan pes. »In kaj	zdaj?	« se je glasno vprašal. To vprašanje	A
Toda Ukrajina je bila daleč.	Zdaj	pač ni kazalo drugega kakor pljuniti rjavo slino	A
tako odgovarja starki, ki leži mrtvoudna in bo	zdaj	zdaj stopila pred božji tron!Nehvaležnost črna	A
odgovarja starki, ki leži mrtvoudna in bo zdaj	zdaj	stopila pred božji tron!Nehvaležnost črna!	A
Nehvaležnost črna! Ženo je ugonobil,	zdaj	pa bi rad še staro mater.Grunt smo ti dali in	A
staro mater. Grunt smo ti dali in za plačilo boš	zdaj	lajal name!O, saj sem ji branila.	A
očitali hribovstvo, bi najrajši vse premlatil. In	zdaj	ga je stara spet ozmerjala kakor smrkavca.Otepal	A
Kako čudovita stvar je otrok.	Zdaj	so ga imeli radi, čeravno se je povrnil s takim	A
velikimi, začudenimi in hvaležnimi pogledi. »	Zdaj	pa marš z mano!« je rekel Žef, ko so pospravili	A
»Mmja ...« je začudeno zagodel starec.	Zdaj	da bo še kuhal.Tega ni še nikdar delal.	A
stlačil testo v okrogle kepe in te krogle so se	zdaj	premetavale po kotlu in bile trde ko kamen.	A
skrivala po kavernah, sta popolnoma pozabila;	zdaj	sta bila samo delavca.Doma sta sedela za mizo	A
mislil Žef, da bo vedela, da mu zanjo nič ni.	Zdaj	se on požvižga!Sicer pa, tičica draga, nista	A
misli, da bo račun poceni, se bridko vara. Ha,	zdaj	bo zahteval še obresti. Medtem pa je	A
stopi pred Nanco in kaj naj reče. Kako se naj	zdaj	pravzaprav vede, da ga spet ne polomi.Ali naj	A
ker se je bal, da bi bil premehak. Kajpak,	zdaj	naj bi ji še roko stisnil in jo pohvalil za	A
pankrtoma sprijaznil, kakor pa izgubil svoje bukve.	Zdaj	pa se je Žef spomnil nanje.Skoraj vsi so takrat	A
Žef ga je pisano pogledal in zarjul: »Tako,	zdaj	bomo pa videli!Kje pa je?«	A
je bilo spet sram vsega, kar je počenjal.	Zdaj	je žensko res nujno potreboval.Prignal je s	A
njej, odkrhal grudo in jo pokusil. Kam naj se	zdaj	obrne?Tam je bil hlev, za silo z deskami pokrit	A
Vse je bilo komaj začeto.	Zdaj	mora kajpak na njivo in tja ga je tudi klicalo	A
Zakričal je v jutro, da so vsi naglo vstali. Ne,	zdaj	fanta ne bosta vsak dan hodila v šolo.Doma je	A
naročje, ga poviškal in rekel: »Vidiš, pankrt,	zdaj	bomo pa krompirčka nasadili!« Otrok	A
in ga kar naprej vlekel za hlačnico. Žef se	zdaj	ni več zmenil zanj. Spet je bil ves zamaknjen	A
ponižen odkrevsal s konji proti bajti. Pomlad je	zdaj	korakala v deželo z vsem svojim življenjem:	A
Nanca in Kati sta kajpak spet zbežali.	Zdaj	sta Žefa pač dobro poznali. Kadarkoli je šel	A
več besede v hiši. Kadar se je Žef, ki se je	zdaj	kaj previdno dotikal otrok, kaj razčeperil,	A
dovolj razkopali,« je zajavkal starec. Nanca pa	zdaj	ni več odgovorila in Jakob je odkrevsal k čebelnjaku	A
odgovorila in Jakob je odkrevsal k čebelnjaku. Tako,	zdaj	je ves travnik preoral, kje bo imel pa košnjo	A
S staro materjo je šlo h koncu.	Zdaj	se ni več zaganjala in tudi otresala se ni več	A
se zaklinjal, da mu ni več obstanka. Kaj naj	zdaj	pravzaprav še počenja doma; vse zija samo vanj	A
napravil, stopil v kuhinjo in kratko malo rekel: »	Zdaj	pa grem!« »Kam pa?« so ga začudeno vpraša	A
mirne težke noge in svetle krampe. Teh kmetov se	zdaj	prav nič ne boji.Niti sovraži jih ne.	A
Niti sovraži jih ne.	Zdaj	ve samo to, da je v oknu Modrijanove hiše njegova	A
za to veliko slovesnost pripravil govor, toda	zdaj	dobro ve, da ga preveč stiska v čeljustih in	A
roko iztegne in udari Dragiča po licu. Tudi	zdaj	se nihče ne gane.Niti Dragič ne.	A
se neka čudna sila naglo zbira v krampu in da	zdaj	kramp že sili kvišku s tako močjo, da ga ne	A
Priletel je na odprto pobočje in se oddahne.	Zdaj	je na varnem, kajti miličniki in karabinjerji	A
daljave, razlegel se je po vsem prostoru in	zdaj	potiska Dragiča v hrbet kakor močna, toda dobra	A
Dragič kar poskoči in se požene z vsemi silami.	Zdaj	ne utegne misliti.Zdaj je treba bežati.	A
Zdaj ne utegne misliti.	Zdaj	je treba bežati. „Teci!	A
v srcu. Tako tesnobo je Dragič občutil tudi	zdaj	in je za hip popolnoma jasno zagledal samega	A
pred seboj temno visoko jelševje. „Teci!" mu	zdaj	spet udari glas na uho. In Dragič se	A
močmi odtrga noge od razmočene zemlje. Krogle	zdaj	kar švigajo okrog njega. Toda to ni prav nič	A
Gre Dragiču skozi misel. Toda jelševje	zdaj	sploh ni več.Vse je samo temnozelen travnik	A
In zakaj stoji? „Teci!"	zdaj	zavpije glas čisto blizu in doneče.Zakričala	A
Idrijce; pralno desko ji je voda odnesla in	zdaj	stoji v reki in nepremično drži v iztegnjenih	A
zavpije še enkrat. „Teci!" si ukaže Dragič, ki je	zdaj	z vso dušo razumel ta klic.Nato se zamaje in	A
padel?" se vpraša. Od nekod prihaja klic, ki ga	zdaj	prav dobro pozna in zato mu je lahko pri duši	A
„Kaj je to? Kaj je to?" se	zdaj	že globlje nekje vprašuje njegova zavest.„Kaj	A
kajti tudi vprašanje je že umrlo. Dragič je	zdaj	miren.Začudeno in široko odpira oči ter gleda	A
Cankar).	Zdaj	to vemo.In zato, kakor smo spoznavali Kosa in	A
hišo na Tolminskem, lipo za hlevom in očeta, ki	zdaj	na pomlad s kropom poliva star lesen plug, da	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 3.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani