zdaj (2.801-2.900)

stanovanje naj bo tudi njeno, da bo imela svoj kot,	zdaj	na stara leta. Zaslužila si ga je.	A
deklet, ki bi hotele služiti; dežela pripada	zdaj	Jugoslaviji in tam gredo dekleta vsa v tovarno	A
barve življenja, ki se ti odmika. Poletje je	zdaj	proč in kmalu bo jesen položila na tržaške griče	A
stojnice na trgu ob Kanalu polne kakijev. A komaj	zdaj,	ko me prosiš, naj bom dober in naj napolnim	A
ki se je posinjil in je zmeraj bolj bled. A	zdaj	sedim ob tvojem vznožju in hočem biti igriv	A
njegovim korakom kot pod največjim predorom...	Zdaj	mali bogec ustavi svoj vlak. »Čakaj,« je rekel	A
koraka po rumeni planjavi v sosednjo sobo. Takó	zdaj	spet razporeja proge po ti pravkar zavzeti novi	A
domisli pa je. Kajti, viš, drobna kolesa se	zdaj	spet vrtijo in nesejo vlak iz sobe; takó izgine	A
zmeraj kakor japonska, tuja in nič razumljiva.	Zdaj	vem, od kdaj so mi zoprna; od tistega popoldneva	A
je bil povsod, kakor gospodar, ki je pričujoč	zdaj	na tem, zdaj na drugem koncu svojega neskončnega	A
kakor gospodar, ki je pričujoč zdaj na tem,	zdaj	na drugem koncu svojega neskončnega posestva	A
na drugem koncu svojega neskončnega posestva;	zdaj	ob žerjavih v luki, zdaj ob vlakih na postajah	A
neskončnega posestva; zdaj ob žerjavih v luki,	zdaj	ob vlakih na postajah in zdaj v svojih skrivnostnih	A
žerjavih v luki, zdaj ob vlakih na postajah in	zdaj	v svojih skrivnostnih in visokih sadovnjakih	A
Pa saj ni ta razlika let odločila, naj bom	zdaj	za praznike sama.Če bi bilo takó, bi mi bilo	A
on ne more reči: ‚Vi mi niste dali dela.’ A	zdaj	se je tikalo mene.Jaz sem bila kriva, da je	A
med dekletom in fantom nekoliko drugačno. A	zdaj	sem marljivo skrbela, ne da bi to pokazala,	A
ampak se mu je obraz kar sam od sebe spremenil,	zdaj	ko se je telo odteščalo.Dobre volje sva bila	A
ali tisti, ki je manj. Vem pa, da takó kot je	zdaj,	ni prav.Tak božič ni nič in na tak način niti	A
način niti novo leto ni nič. Morda zato, ker se	zdaj	mene osebno tiče?Morda res.	A
Takó je.« »Če bi bila vzela vlak zjutraj, bi	zdaj	ne sedela z mano v istem kupeju,« je rekel in	A
Živi listi za njeno sobo, je pomislil, ker	zdaj	da bo imela sobo v mestu.Pisan drobec narave	A
In tenorist po predstavi. In	zdaj	ta lasuljar, ki si pomaga do ekstaze z božanjem	A
brisati. In potrebno je, da se splahnejo, ker	zdaj	je ko metulj ob plamenu.Ne, ne bo se ožgala	A
jo bo čutila, gotovo jo bo; kakor nedvomno vé	zdaj	za njegove misli. »Skoči!« je rekel.	A
zmeraj za tistim imenom v radijski postaji, a	zdaj	je bil hkrati tudi v jezercu opečnate popoldanske	A
prisrčen in neverjetno čaroben. »Poslušajte	zdaj	Mozartov koncert...« je rekla in bilo je, ko da	A
ljubezen nekoč rešila smrtnih podob, je bil	zdaj	njen glas kot čudežno odkritje. A tisti hip	A
kotu pozdravljala goste. Smola, je pomislil,	zdaj	bo odšla. »Kako je s stvarjo?« je vprašal Riko	A
Riko ga je čakal zaradi te šmentane zadeve in	zdaj	ne more kar tako stran.Marta pa je pogledala	A
Zato, Riko, oprosti, a jaz grem. »A	zdaj	moram iti,« je rekel. »Tudi jaz grem,« je rekel	A
skozi šunder in procesije pešcev, a vendar je	zdaj	že daleč.Morda pa.	A
rekel Riko in prijel za vrat pletenko, ki je do	zdaj	čepela pod pazduho.Takó mu visi na koncu desnice	A
semafori skrbno mežikajo, da bi premagali spanec.	Zdaj	pobliskavajo na križišču luči samotarskega avta	A
zaprašenost nad svetlobo uličnih žarnic. Srečati jo	zdaj,	si misli.A je ne bo.	A
A ne bo nič. Ni takó klavrna, da bi	zdaj	kolovratila po luki.Saj ni september.	A
težak vzdiguje iz mraku skladišč. In potuhnjena	zdaj	tudi luč s kratkimi zelenimi utrinki nad to	A
svetilnikovega očesa, ki se neutrudno vrti.	Zdaj	zaradi megle precej krmežljavega očesa. A nje	A
»A takó,« je zamomljala postava v uniformi.	Zdaj	stoji razkoračen nad sklizko sipo in vzdiguje	A
muhasti april, ki je bil nad jezerom in ob jezeru	zdaj	prozoren in mehek, zdaj spet deževen in mehek	A
jezerom in ob jezeru zdaj prozoren in mehek,	zdaj	spet deževen in mehek.Včeraj april z modro jezersko	A
skuhala elastično, živo in drgetajočo polento.	Zdaj	je bilo v notranjosti vse tiho. Ko je Mirko	A
Seveda ga boste.	Zdaj	ste že inženir, kaj? Carmen je povedala.	A
Prav privoščim vam, da ste končali.	Zdaj	vam bomo morali reči ‚gospod inženir’, ne?«	A
čutijo v svojem ozračju. Z mano ji ne gre, niti	zdaj,	po teh vmesnih letih, je pomislil.Takrat je	A
hišo, - kako da se ga ne bi spomnil!« A ona je	zdaj	stala ob štedilniku vsa suha, a za hip mirna	A
kakor tisti, ki je nekoč imel oblast, a mora	zdaj	držati jezik za zobmi. »Pa če pomislite, da	A
obesiti kakor junca v mesnici,« je rekla. »Nu,	zdaj	pa povejte vi, ki ste inženir, nu, arhitekt	A
babišče! Gotovo, da mora biti mrko v tej hiši	zdaj,	ko so se ljudje maščevali nad tistim, ki si	A
so hitro spet stekle. »Ampak,« je vnovič,	zdaj	suho in trdo rekel.Malce je počakal, potem pa	A
spora. Najhuje je bilo, ko je bil, tako kakor	zdaj,	potuhnjen in skrit dvoboj, ki ga nikoli nista	A
/\ .. stran 13 . \/ in Enricov prijatelj.	Zdaj	je poleg vsega še arhitekt!Pa seveda, ugleden	A
Seveda je. No,	zdaj	bo treba poskrbeti še za Luciano.« »Luciane	A
Zato je hitela s pripovedovanjem. »	Zdaj	dela v predilnici, v Campione, ob jezeru torej	A
Da, trdo življenje,« je rekel in zavzdihnil. »	Zdaj	grem, da si malce ogledam znane kraje,« je dodal	A
preprosto, vse po domače, je rekla. On pa je	zdaj	šel čez tržič in ni imel nikakega občutka domačnosti	A
je govoril z gospo Amalio. Zavoljo nje pa je	zdaj	hkrati domač in tuj sredi tržiča. Ozrl se je	A
tem govori spomin, samo spomin, je pomislil,	zdaj	pa so okoli hišice in predmeti brez izraza kakor	A
Enrica je bil že takrat poraz za tirana in je	zdaj	večna modrost nad vodoravno bedarijo gospe Amalie	A
tako da si si še bolj zaželel jezerske vode.	Zdaj	je tiščala motna sivina oblakov na klanec, na	A
koncu paštna. Zmeraj je bil ubog in suhljat, a	zdaj	so se mu spodnje veje povesile kakor zlomljene	A
tistih poslopjih s tako prostranimi sobanami.	Zdaj	pa so bile razvaline skoraj kakor živa pričujočnost	A
občutil kakor navadne razvaline, je pomislil,	zdaj	pa so bolj resnične in bolj žive. Tako je bilo	A
tiranije, vojske in krvi. Tukaj pa je bilo	zdaj	vse kot brez duše.Videti je, kakor da bi se	A
niso več poznali gibov pravih ljudi; tako so	zdaj	podobni možaku, ki bi po pijani noči sredi teh	A
Zato bi bilo lepo, ko bi povedali, ali se midva	zdaj	tukaj sovraživa.« »Ne vem -« »Ne, ne, povejte	A
to slovanski čar?« je vprašala. »Aha, to je	zdaj	vaš napad!« »Vidite, hitro mislite slabo!	A
»Kdo naj vse to razume, takšno klanje - in	zdaj?	Naš voditelj je bil velik človek, naj gobezdajo	A
rdeči, kar hočejo. Hm, magari da bi ga imeli	zdaj,	krvoločneži krvoločni. Nu, zdaj so lahko veseli	A
ga imeli zdaj, krvoločneži krvoločni. Nu,	zdaj	so lahko veseli, zdaj imajo zmešnjavo, stavke	A
krvoločneži krvoločni. Nu, zdaj so lahko veseli,	zdaj	imajo zmešnjavo, stavke in stavke brez prestanka	A
vasi je kino,« je šepnila ter naglas hrknila. »	Zdaj	popoldne?« »Hgm,« je prikimala in se zarotniško	A
»Pokukal bi rad v kino...« »	Zdaj?	« se je začudil glas v ozadju. »O, saj mi ni	A
pričujoča. Morda je še zares nekje v ozadju, a	zdaj	stopa pred njim Luciana v rjavem krilu, v tenki	A
vem, da bi se počutil vse drugače, če bi bila	zdaj	Carmen na mojem mestu.« »Drugače da, bolje ne	A
mislil: dve leti, dve celi leti sem bil tukaj in	zdaj	- kar mimogredé odkrijem stvari, ki jih v dveh	A
tista freska je vse polno drugih stvari, ki jih	zdaj	odkrivam.Spominjam se, na primer, kako terejo	A
zaprt in pred njim so se lovili otroci. »In	zdaj?	« je vprašal.Žal mu je bilo za lože, za kino	A
Nič.« »	Zdaj	si krivična,« je smeje rekel. »Nisem.	A
predilnici, jaz sem arhitekt. Prav? Viš, in če bi se	zdaj	zgodilo, da nekaj zagorí v naju, bi se začel	A
pogumno preprostih očeh je bil tudi pokojni	zdaj	njun sogovornik, ki je zavoljo Luciane dobre	A
pod travo, zanimivo zgodovino; in Luciana bo	zdaj	vsako posebej spretno iztaknila, čeprav so se	A
kakor potne kapljice na koži. »Naj le pada,	zdaj,	« je vedro rekla.»Jutri pa naj bo lepo!«	A
je bila v tistem rezkem prepihu, vendar pa je	zdaj	povedala kakor o deklicah, ki se igrajo s svojimi	A
punčkami in ne vejo za težave odraslih. In on je	zdaj	težkal roko, ki so jo strojili dež in veter	A
njen obrazek skoraj belkasto-rožnata ploskev. »	Zdaj	bova šla po drugi poti, prav?« je rekla.In ni	A
je rekla. In bilo je kakor ugotovitev, da do	zdaj	nista pravilno ravnala in nista našla pripravnega	A
postajala položna in se hkrati ožila, na levo jo je	zdaj	ves čas spremljal zidek, ki je nosil razsežen	A
tistega belkastega blaga je bil tudi njen obraz	zdaj	bolj določen, bolj intimen. A prav tedaj je	A
Luciana zavedela naglasa njegovih besed. Do	zdaj	je bilo, kakor da je ves čas samo odgovarjala	A
stran 78 . \/ ugovorom v sebi in pozabila nanj.	Zdaj	pa je obrnila glavo in ga pazljivo pogledala	A
koli trenutku tega popoldneva bi lahko bila	zdaj,	ko je tako umerjeno stópala pred njim, skrita	A
okoli ramen. A zavoljo tega spomina je čutil	zdaj	odpor do njenih korakov. Kako da mu prej niso	A
dopoldne ob starih razvalinah. Samo da se	zdaj	v ti praznini premika Luciana. Zato je ta praznina	A
mučna kakor praznina brez nje. Zakaj ona hodi	zdaj	sama po ti oblačni poti povojnega nesmisla,	A
tudi veverica je najbrž zbežala na bor kakor	zdaj	tista na deblu onkraj ceste.A takrat je bilo	A
kakor hladen, njihov pogled. In ravno takšno je	zdaj	nujno tudi njegovo razmerje do nje. Kakor do	A
Kakor do njene matere dopoldne. Samo da je	zdaj	v ozračju bolj klavrna praznina kot predpoldne	A
kot predpoldne, ko je hodil mimo razvalin. In	zdaj	bi rad videl, da bi se mogel sprehajati sam	A
svojo preteklost. A to se maščuje; zato se mu je	zdaj	neizprosno odtujila, tako da bi se najrajši	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani