zdaj (3.101-3.200)

otrpnili na poraščeni bradi. Očividno se je	zdaj	zavedel, da se je predaleč zagovoril. Globoko	A
»Hm, kajpak,« se je popraskal. »Vi boste	zdaj	pa kar začeli?« »Kaj?«	A
še enkrat daljše, bi bilo prav tako. A kaj bi	zdaj	mlela o tem!...« »Hm, kajpak,« se je popras	A
je oglasil z dvorišča ženski glas, ki je bil	zdaj	že precej razkačen. »Hvala bogu!« je	A
kačo, ki ga je že nabodla na ostri pogled in	zdaj	v grozi čaka, da ga z vilicami sune do srca	A
je bil že večkrat pogovarjal z njo, je šele	zdaj	opazil, da je bila zelo visoka in obilna ženska	A
dočakali trobente sodnega dne!« Kmet se je	zdaj	sunkovito zdrznil in se nato odkrehnil.	A
je hitro odkimal Peter Majcen, ki mu je bila	zdaj	žena še manj všeč kakor mož.Kljub vsej živahnosti	A
prikimal Peter Majcen, ki se je zelo bal, da ga bo	zdaj	žena zagnjavila do konca, a ni vedel, kako naj	A
»A nič hudega! Samo, veste,	zdaj	bi rad delal.« »In saj pravim!« je hitro	A
In no, vidiš?« se je žena obrnila k možu. »In	zdaj	pojdiva!In če sam ne maraš delati, vsaj drugih	A
»Tako!	Zdaj	pa kar veselo na delo!« je vzkliknil in sedel	A
jasni, da bi jih bil lahko fotografiral, so bili	zdaj	mrtvi in zamegleni ter so se hitro oddaljevali	A
v globoki kleti - in kar nenadoma, ta hip,	zdaj,	se zemlja obrne in glej: zaradi kamna v drobu	A
položila svojo velikansko koso čez vso dolino in jo	zdaj	kleplje nad mojo glavo...« »Norost!...	A
31 .. . \/ . / In	zdaj	se je odprla meja tiste mračne dežele, ki v	A
tipkah - in tedaj se je trobenta spet oglasila.	Zdaj	je Peter Majcen že ujel motiv.Bil je začetek	A
noga. Bilo mu je nekam nerodno, da bo moral	zdaj	stopiti mimo kmeta; nerodno zaradi prejšnjih	A
je popraskal kmet in se zamislil. »Kaj pa je	zdaj	to?« je prešinilo Petra Majcna. »Vi res niste	A
»Kaj pa je?« se je obrnil. »	Zdaj	me bo pa baba morila!« »In ne bodite	A
potegnila k sebi kolena in jih objela. »In	zdaj	povejte, kako je bilo.« »Tako!« je začel	A
»In potem?« »	Zdaj	pa kar na kratko!« je rekel Peter Majcen. »Prišlo	A
pobočju skriva nekaj ranjenih partizanov, in da	zdaj	gredo tja, da jih pošljejo v Betlehem, hoteli	A
govorili o tem!« je pomirljivo zamahnil z roko. »In	zdaj	grem malce na sprehod.Na svidenje!«	A
Zdaljšal je korak. Pa saj	zdaj	že ni več hodil, zdaj je plaval, kakor bi ga	A
Zdaljšal je korak. Pa saj zdaj že ni več hodil,	zdaj	je plaval, kakor bi ga nosile peruti.	A
in zavil na levo, da bi šel v Tihi dol. Toda	zdaj	nalašč ne grem tja!« Vrgel si je lase	A
klepanje se ni več oglašalo. »Ha, ali si jo	zdaj	slišal, trobento?« je glasno vprašal Peter Majcen	A
morem spomniti besedila!« je pomislil. Toda	zdaj	ga to ni več jezilo; nenavadno hitro se je bil	A
ga je bilo sram te trenutne lahkotnosti. Toda	zdaj	je bil že popolnoma miren.In ustvarjalna radost	A
»Blagor mu!... No, pa saj	zdaj	tudi meni ni nič hudega,« je pomislil Peter	A
Pohitel je, a se je takoj premislil, da bi bilo to	zdaj	zelo nerodno. »Drugič, drugič!...« je	A
perilnik, prav takšen perilnik. In tam mimo bo	zdaj	šel Temnikar.« »Saj, saj!	A
Pa se ni več oglasila. »Kako je	zdaj	to?« ga je prešinilo.»Ali je ta presneta trobenta	A
se ni vključila, ker pač ni bilo potrebno.	Zdaj	pa, na poti v Robe, kamor se Temnikarju mudi	A
pot na Malnovo brdo. Kamnita, bolj strma in	zdaj	je še zasnežena.In Temnikar -«	A
moj Krn krnski, sedemdeset let sva se gledala,	zdaj	se gledava zadnjič!...Tako je!	A
Tako je!	Zdaj	še lahko spregovoriva pet besed, jutri ne več	A
poskakuje sem in tja po svojem kotu. - Kaj pa je	zdaj	to? - je užaljeno zahropel Temnikar in si prav	A
Temnikar se je zdrznil. -	Zdaj	pa kar grem, da me krote hudičeve ne prehitijo	A
iste otožne narodne pesmi. Toda Petra Majcna	zdaj	ni več motilo, da se ni mogel spomniti besedila	A
več tako globoko pretresal. Vse to je bilo	zdaj	popolnoma naravno in razumljivo.Da, bilo je	A
»Le pridna bodi!	Zdaj	res ne utegnem, da bi te čohal med rogovi.Domov	A
oglasila! Veš, moj kmet, Temnikar, ki bom o njem	zdaj	pisal zgodbo, je tudi imel kravo.Pravzaprav	A
jo je med rogami in ji rekel:« - Veš, Cika,	zdaj	pa grem!V boj grem!...	A
se hihita kakor prismuknjena baba... Da, in še	zdaj,	ko se vse bije, sedi doma in se praska!...Eh,	A
pa se je še enkrat obrnil in požugal: - Cika,	zdaj	ti pa rečem še enkrat, a zadnjič:Le glej!	A
Le glej! Prejšnji mesec sem te gnal, in če se	zdaj	nisi ubrejila, boš šla k partizanom. Intendantu	A
- Nič ne pomaga, draga moja!	Zdaj	so taki časi, da nima nihče pravice jalovo živeti	A
»Tako je!« je prikimal Peter Majcen. »In	zdaj	grem.Mudi se mi.	A
obstane in se zamakne v čudovito pokrajino, ki se	zdaj	odpira pred njim.In pokrajina ga je res tako	A
tukaj je spet Tihi dol!« je glasno rekel. »In	zdaj	je na dlani, kakor pravimo.In kako lepa, kako	A
in se bom tudi sam zleknil v mehko travo! A	zdaj	bom še malce posedel tukaj, da si zviška napasem	A
»Tako!... In	zdaj	poglejmo, kaj je pred mano!Tam na dnu je travnik	A
Ob njem se vijuga potok. Močvirna trava je	zdaj	še bolj zelena, voda pa je skoraj črna...In ob	A
Kaj vse je videlo tisto oko!... In kje je	zdaj	tisto, kar je videlo?...V gabru?...	A
»Dovolj! Pustimo	zdaj	to.Svet, ki je zdaj pred mano, je tudi zlat	A
Pustimo zdaj to. Svet, ki je	zdaj	pred mano, je tudi zlat.In ukvarjam se z njim	A
pogled in se zamaknil v hišo. »Da, to je nemara	zdaj	lepa in živa prispodoba, nekoč pa je bila to	A
Hiša je res zgorela. Zidovi so še	zdaj	okajeni...Verjetno so jo požgali med vojno.	A
Temnikarjevega dejanja, bi podrl zgradbo novele, ki je	zdaj	preprosta, toda zaključena celota.Vse, kar se	A
je počasi in neslišno plazila proti hiši. -	Zdaj	pa gredo! - je rekla.In to je rekla z nekim	A
tako grozna, da groze že ni več občutila. -	Zdaj	pa gredo!... - je ponovila z istim gluhim in mirnim	A
»Že gredo!...« In	zdaj	so prihajali.Previdno je položila skledo na	A
da Tone ni dedec, kakršen je bil on, ki bi se	zdaj	zravnal in pograbil sekiro.Ozrla se je na peč	A
že prepozno, tudi če ne bi bilo vse zaman. -	Zdaj	so že zavili proti Stari njivi! - je pomislila	A
hrumenje in spet je začutila, kako se pogreza. -	Zdaj	so že pri Skopičniku! - si je rekla in v mislih	A
natančnostjo, ki je bila Temnikarju zoprna. In čudno,	zdaj	je bilo to zoprno tudi Temnikarici.Ozrla se	A
pogled je Temnikarja večkrat zdražil. In čudno,	zdaj	je dražilo tudi Temnikarico. Pogledala je po	A
drugam?« je trdo pribila Temnikarica. »In zato	zdaj	molčita!« In molčali so ves večer in	A
kakor še nikoli... In tako blizu mu je bila tudi	zdaj,	ko ga je črna kača mrtvega vlekla proti hiši	A
Zdrznila se je.	Zdaj	se je spomnila, kaj je hotela opraviti, ko je	A
Jernej moral na svojo pot. In čudno, kako čudno,	zdaj	je bilanjegova pot jasna tudi njej.Začutila	A
dnevoma izginil Jernej in izza katerega se bo	zdaj	vrnil. - O Jernej!... - je vzdihnila.	A
Spomnila se je, kako je v tistem trenutku rekla: »	Zdaj	se je obrnil proti Skopičniku!«, in spomnila	A
nevidno vrvjo privezana k njenemu srcu in jo	zdaj,	ko je padla v prepad, vleče za sabo. Spomnila	A
okameneli hudi čas. In ta nevidni gost je tudi	zdaj	stal za njenim hrbtom. - Dolgo jih ni	A
- Ali ste ob pamet? -	Zdaj	sem jo šele našla! - Ali je niste našli	A
- Nikar se tako ne tresi! Pravim ti, da	zdaj	nismo več sami, ker se je vrnil Jernej.Ali se	A
različne puške in glave z različnimi pokrivali.	Zdaj	je Temnikarica videla, da je bila res zbrana	A
je ostro odbila Temnikarica. - In da te	zdaj	vprašam:Ali si že pomislil, kako boš ti končal	A
- Bil! In	zdaj	veste, kdo je rabelj! - je mračno rekel Prekleta	A
- Krščen. Lužnikovega	zdaj	ne vidim.Ali ga nemara ne bom več?	A
privoščiti, in naposled je čutila, da Jerneju to	zdaj	ne bi bilo prav.In hotela je biti takšna, kakršen	A
prav tako vprašujoče ozrl v nemško smrt, ki je	zdaj	vzravnano stala pri tnalu in držala orokavičeno	A
strešnica je stopil v izbo in se zbegano oziral	zdaj	k peči, zdaj k mizi. - Die Uhr! - je	A
stopil v izbo in se zbegano oziral zdaj k peči,	zdaj	k mizi. - Die Uhr! - je nestrpno rekla	A
vsemi, velik in zmagovit. Mrtev je, a vendar je	zdaj	tako močan, da ga nobena sila ne more več premagati	A
pomislila nanjo. Premerila je nemško smrt, ki je	zdaj	stala pri steni, držala zlato obrobljena očala	A
je dražil vse življenje, ker ga ni razumela.	Zdaj	ga je razumela.Včasih je bil to nasmeh njegovih	A
Včasih je bil to nasmeh njegovih sanjskih zmag,	zdaj	pa je bil nasmeh resnične zmage, ker ni bil	A
tudi, da bi ti tega ne mogel prenesti, kar jaz	zdaj	prenašam!... Ura je tiktakala glasno in	A
in si otepla sneg z obleke. Čutila je, da je	zdaj	padlo z nje zadnje breme.Bila je lahka, lahka	A
- je zagolčal in se zamajal. - Saj sem ti	zdaj	res mati, - je rekla.- S tem te bom odrešila	A
začudeno poskočila nemška smrt. Temnikarica se je	zdaj	obrnila k njej, s prstom pokazala v Prekleto	A
- Mati!... - je zagolčal. Vojaka sta	zdaj	stopila k Temnikarici, da bi jo spravila na	A
se je ozrl v levo pobočje in njegov pogled je	zdaj	obstal na rdeči strehi, ki se je v soncu še	A
prizori, res vnebovpijoči prizori. In kje so	zdaj?	...Mar jih res ni nikjer več?...	A
spravilo med neštete plasti svoje sinjine. In	zdaj	jih počasi spušča umetnikom v duše, in jih bo	A
bil zvabil zvok neznane trobente, ki o njej	zdaj	spet nisem trdno prepričan, ali v resnici sploh	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani