zdaj (2.301-2.400)

kakor na negativu potemnelo podobo Milka. Ker	zdaj	ne dvomi več o Emiliu in o Milku, zdaj samo	A
Ker zdaj ne dvomi več o Emiliu in o Milku,	zdaj	samo išče zmeraj manjšega Milka.Kakor da išče	A
.. stran 252 . \/ Milko, je šepnil tudi	zdaj	kakor kraškim mamicam nekoč, na pol sramežljivo	A
vsak hip pokliče k večerji; vendar čuti, da je	zdaj	v svoji sobi kljub vsemu še človek brez prave	A
Z materjo? Če pride	zdaj	in ga pokliče k večerji, kako naj bo z njo?	A
nasmehnil ob takem kričanju tržaške matere,	zdaj	pa jo zavida, zavida otroke, ki jih ne bo nikdar	A
da se je sesula. Tudi je bil umivalnik kakor	zdaj	med dvema oknoma, tudi je bila postelja kakor	A
med dvema oknoma, tudi je bila postelja kakor	zdaj	tik postelje. Isti dve poročni postelji in on	A
dve poročni postelji in on leži ob oknu kakor	zdaj.	Ob njem leži mama, potem je Mimica, ki sope.	A
prosi moke za mamo, Mimico in zanj. A njim ni	zdaj	mar za moko, rajši bi videli, da jim kdo prinese	A
»Mama!« spet zakliče.	Zdaj	spet steguje roke v prazno, ker na tleh ob postelji	A
Jutro je; kdo je odrinil oknice?	Zdaj	je mamin jok z vodenim soncem, ki je spet pobelilo	A
maminim jokom; samo oči so se premaknile in so	zdaj	na Mimici, ki je bel vosek.Tedaj se v očetovem	A
tudi že ne več takó hudó bolan. Ker z njo bo	zdaj	govoril Milko, ki se samo začasno poslužuje	A
perilom, ki ga je položila na posteljo in ga bo	zdaj	spravljala v omaro. »Bila sem prepričana, da	A
»Kakor tedaj, ko smo ležali in je Mimica -«	Zdaj	je bil strah v njenem pogledu.Kakor ob veliki	A
»Milko!« je vzkliknila. In	zdaj	je bil v njenem glasu očitek in presenečenje	A
In naprej je mirno ležal.	Zdaj	je bil miren zato, da jo bo s tem prepričal	A
bilo, ko so prišli?« je vprašal. A mati je	zdaj	urejala perilo v omari.Molčala je, ker je bila	A
kakor prej, zmeraj krotka in pohlevna. »In	zdaj?	« je vprašal.»In zdaj?«	A
»In zdaj?« je vprašal. »In	zdaj?	« »Zdaj?«	A
»In zdaj?« »	Zdaj?	« Zaklepala je omaro.	A
Zaklepala je omaro. »	Zdaj?	« je rekla in rožljala s ključi. »Da, zdaj je	A
Zdaj?« je rekla in rožljala s ključi. »Da,	zdaj	je vse takó preprosto, določeno -« »Kako določeno	A
nihče upré?« In je bila vsa stroga v glasu;	zdaj	ne več onemoglo huda, temveč zamolklo prizadeta	A
voščeno Mimico, prav takó sredi sobe kakor ona	zdaj	pred njim. »In tiste, ki so jih ubili v Bazovici	A
Luč! Kakor da je	zdaj	predvsem pomembna luč!Zdaj sta bila na hodniku	A
Kakor da je zdaj predvsem pomembna luč!	Zdaj	sta bila na hodniku in on je samogibno pogledal	A
je plaho zamrmrala. A njegovi gibi so bili	zdaj	določeni.Kakor začetek zdravljenja, kakor prva	A
Milko!« je skoraj zastokala mama. A on je bil	zdaj	že v kuhinji. Mati je ugasila luč na hodniku	A
veter v nosnicah, v rokavih in hlačnikih. In	zdaj	mora nekoga videti, nekoga izpraševati.Takó	A
- na svidenje,« je rekel in se nasmehnil.	Zdaj	se je tudi ona smehljala.Kakor učiteljica šolarčku	A
spojenosti s tem ozračjem, moja pričujočnost	zdaj	ne spreminjala sanjske podobe, ki skozi ves	A
upor se prebuja v meni, upor proti temu, da je	zdaj	odprt in razgaljen ta planinski kraj, ki je	A
Kobarida vzdiguje na Vrsno. Tam se prav takó gozd	zdaj	pa zdaj umakne ob strani, ni predaleč, predvsem	A
vzdiguje na Vrsno. Tam se prav takó gozd zdaj pa	zdaj	umakne ob strani, ni predaleč, predvsem pa ni	A
Najbrž niso. Cesta se še vije v hrib, a	zdaj	jo tu pa tam spremlja belina razsekanega skalovja	A
zagrizlo v njeno zgoščeno skrito moč. Na levi se	zdaj	odcepi širok in dolg pas zemljišča, ki pelje	A
Nekoč bo najbrž tukaj drevored, vsekakor pa je	zdaj	prostor ves zadelan z avtobusi in osebnimi vozili	A
treba pred vrati; razloček je samó v tem, da se	zdaj	iz lesene kolibe prikaže čuvaj, ki odklepa vrata	A
notranjo samoto in brezglasnim mrakom. Takó da	zdaj	ne znam izmeriti prave razdalje med sabo in	A
svojih prsi in svojih preklastih udov. Gotovo,	zdaj	se človeku v mimi asociaciji lahko utrne misel	A
edema mesnati beli čoki. Zavedel sem se, da je	zdaj	čas moj zarotnik, zato sem se ustavil in opazujem	A
bila je tukaj ves čas, ko je tisto trajalo,	zdaj	je prav tako še tukaj. In ta trenutek je zavoljo	A
ki je poginil od lakote, preden se je operil,	zdaj	pa se mrtvo premika v gibih roke, ki izvršuje	A
paštnov že odšle v kamnolom; brezposelnost je	zdaj	ostajala celó brez tistih premikov, ki so sredi	A
gre mojemu levemu mezincu zasluga za to, da	zdaj	lahko podoživljam tisto preteklost.Ko je malo	A
človeku razpoči kakor pomladni popek. Ne vem,	zdaj	si tega ne morem več predstavljati.Tudi na profesorj	A
zadostnimi ocenami pod nemškimi šolskimi nalogami. A	zdaj	vem, da bi se bil tudi nemščine dobro navadil	A
preživetje. . /\ .. stran 24 . \/ In tako	zdaj	nosim spomin na tisti karantenski dopoldan vse	A
in iz njihovih pogledov nad suhim nosom sije	zdaj	siva grabežljivost ptice roparice, zdaj se pod	A
sije zdaj siva grabežljivost ptice roparice,	zdaj	se pod ponižanim čelom zbudijo odsevi mrzličnega	A
državljanstvo ni več ločevalo slovenskih ljudi, ki	zdaj	nismo bili edini samó v jeziku, ampak zavoljo	A
družno ozirala za tenkimi režnji komisa, ki so	zdaj	krenili v najino smer, zdaj se spet oddaljili	A
režnji komisa, ki so zdaj krenili v najino smer,	zdaj	se spet oddaljili.Morebiti pa je tudi v tistem	A
bi se odpočil na dolgi poti v neskončnost.	Zdaj	sem na dnu. Dve baraki sta tukaj nedotaknjeni	A
brez prestanka gorela v sosednji baraki. In ko	zdaj	stojim pred odprtimi celicami, pred lesenim	A
pobočju, ni prikazal ta leseni konj, na katerem je	zdaj	pritrjen listek z vzdevkom Chevalet à bastonade	A
onkraj žic je že stena smrekovih debel, a tudi	zdaj,	kakor takrat, ne čutim, da stojim pred gozdom	A
odpor v izpitih telesih trudnih samcev. Gotovo,	zdaj	vem, da bi bili takrat morali planiti iz barak	A
sem tedaj projiciral nanj vso svojo nemoč; in	zdaj	stoji nem in tog pred mano, kakor da se je tisto	A
Tempo! Ker	zdaj	so se odprla vrata in na plano butne topla para	A
Tempo! A	zdaj	je vpitje odveč, ker je beli in gorki oblak	A
begajoče sence, ki jih je pregnala planinska noč in	zdaj	hitro polnijo štirikotni prostor s kapajočimi	A
pristanu suhega koraka. In kričavi Figaro	zdaj	šaljivo, zdaj razsrjeno skube usahlo perjad	A
suhega koraka. In kričavi Figaro zdaj šaljivo,	zdaj	razsrjeno skube usahlo perjad, ki bo še bolj	A
leseni kip se guga na desno in na levo, da bo	zdaj	zdaj ovehnil na mokri cementni tlak in bo slišati	A
kip se guga na desno in na levo, da bo zdaj	zdaj	ovehnil na mokri cementni tlak in bo slišati	A
tlak, ležijo tam že tudi drugi na hrbtu. Ker	zdaj	so se izpod stropa sprožili curki in gozd teles	A
red, zato tisti, ki so že končali z umivanjem,	zdaj	drgnejo luskinasto kožo ležečih, kakor da ribajo	A
jih spet vtika pod pazduho. Krik blokaša se	zdaj	oglaša nizko spodaj, tukaj ob tej baraki, ker	A
bloka na četrtem paštnu. V čistem soncu so	zdaj	te podobe nemogoče in zavedam se, da so naše	A
Bil sem za nedotakljivost pogube. No,	zdaj	ni več razločiti dodanih vložkov, zlo je sprejelo	A
velikim gobcem toliko bolj presunjeni obiskovalci.	Zdaj	stojijo pred uničevalnim strojem, ki ne zahteva	A
sestavljeni iz dveh debelih plastí. Ravno zato	zdaj	vodnik opozarja: Pazite, da se ne umažete, zakaj	A
razpoloženja. Zavoljo te brezčutnosti sem	zdaj	zaznamovan med množico nedeljskih izletnikov	A
meni pa je potem podoba s prhami ostala. A šele	zdaj	se mi je razodelo, da je bila misel na prhe	A
ne bi mogel reči: Gestorben. Ljudje, ki se	zdaj	gnetejo med pečjo in tem ozadjem s kavlji, pa	A
dekletih. In skušam se preriti do vrat, ker	zdaj	me množica moti, njegov glas me moti, a ko se	A
požoltele ploščice v hudodelsko ozračje, ki še	zdaj	trepeta nad osamljeno hladno mizo sredi sobe	A
so v notranjosti barake, takó da je prostor	zdaj	osamljen, stopnišči na levi in na desni se okorno	A
Nimajo o njem vidnega spomina. A kaj, morebiti je	zdaj	tudi moj korak takó nemiren prav zavoljo tega	A
kakor alge ob vzgibu vodnih plasti; tukaj so	zdaj	predmeti goli in sence rajnkih so daleč od njih	A
drugega bolnika vendar iztaknil kje sulfamide; ne	zdaj,	seveda, ko se je bolezen poglobila, a hitro	A
pomemben sem bil v notranji taboriščni politiki. A	zdaj,	ko vse to vem, se mi Ivo vendar ne prikaže,	A
vendar ustavil v oddaljeni dolini, ki se je kakor	zdaj	sončila v globokem prepadu.Toplota je trepetala	A
dotlej skritega za izredne primere, a ga bo	zdaj	v spremenjenem ozračju lahko prosto uporabil	A
jeklenim žuželkam, ki so varale noč. V Münchnu bodo	zdaj	planili iz postelj! je rekel glas, ki je bil	A
Dva soda. O, če bi mogel že	zdaj	srkniti črni sok, si želi, hitro bi ozdravel	A
njegov sin ušel v hribe, pa je videti, da je	zdaj	njegova neugnanost vsa zgoščena in obenem sprožena	A
Da, priznam, da ga nisem razumel in ga se	zdaj	ne razumem.O, zelo lahko je reči, da so njegove	A
Smrt tega ne dopušča. Ni prav, Tomaž, da si	zdaj	v sečoveljskih solinah, da v kmečki sobi odpiraš	A
hití tudi zato, ker teles noče biti konca. Takó	zdaj	šiva, zabada debelo iglo in plete debelo kito	A
v prazno nebo in zdelo se mi je, da se bodo	zdaj	zdaj nasmehnile.Viš, kakšno kito so mi spletli	A
prazno nebo in zdelo se mi je, da se bodo zdaj	zdaj	nasmehnile.Viš, kakšno kito so mi spletli, bo	A
česar, se je zdelo, bodo tudi planine vsenaokoli	zdaj	zdaj začele iskati svojo resnično podobo v usihajočem	A
je zdelo, bodo tudi planine vsenaokoli zdaj	zdaj	začele iskati svojo resnično podobo v usihajočem	A
napovedovala prihod zaveznikov iz Belforta, pa je bila	zdaj	zavoljo tišine teras že zdavnaj pozabljeno mahanje	A
tišina je plavala z dimom navzgor. Vendar je bila	zdaj	tišina molk brez ljudi, ker so bila lesena bivališča	A
Pa jeseni? Da, in jeseni, kakor je	zdaj	jesen?Pa vsi tisoči cokel, ki so stale na snegu	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani