Zakaj kljub množici in čredniškemu življenju se je vsak soočeval samó s svojo notranjo samoto in brezglasnim mrakom. Takó da zdaj ne znam izmeriti prave razdalje med sabo in stopnicami, ki so mi v soncu preveč domače in blizke, namesto da bi čutil, kakó visi nad njimi pridih niča. Preproste so, kakor so bile preproste suhe roke, ki so nosile in uvrščale kamne, iz katerih so sestavljene.