Seveda smo ga z mislijo spremili tudi v te celice, a nam spet niso bili niti lakota niti udarci tisti poglavitni, ampak njegova osamljenost tukaj, v bližini barake s pečjo, s katero si zapor deli prostor tega najnižjega paštna. Saj, najnižji je, in onkraj žic je že stena smrekovih debel, a tudi zdaj, kakor takrat, ne čutim, da stojim pred gozdom. In čeprav vem, da sem krivičen, se ne morem prisiliti, da ne bi gledal na drevesa kakor na mumificirane predmete, na scenerijo, ki spada v sklop preurejenih, ograjenih izkopanin.