Stal je sredi sobe, si pritisnil dlani na oči, si počasi utiral oči in in lica, ko da hoče s temi samogibnimi gibi ublažiti, pravilno usmeriti vse podobe. Stal je sredi sobe in vedel, da ga mati lahko vsak hip pokliče k večerji; vendar čuti, da je zdaj v svoji sobi kljub vsemu še človek brez prave starosti, brez pravega imena, brez osrednje točke, zaradi katere si ta človek in ne drugi človek. In človek brez besede, pri vseh zdravih čutih gluhonem.