vedno (2.401-2.500)

kmečko preziranje revnih »kmetavzov« mu je ostalo	vedno	staro, in včasih je rekel, da bo raje kradel	A
teden dni.« »Delo že imam, delo,« se je še	vedno	istotako prijazno smehljala Katra, »pomladi	A
cesti se je ozrl na Peč. Katra je stala še	vedno	na vratih in se mu kakor se mu je zdelo nasmihala	A
da je Anica »gosposka«. Ona pa je ohranila	vedno	svojo skromnost.Ni se oblačila drugače od drugih	A
roko in jo vprašal, ali bi hotela sedaj iti za	vedno	na Peč, tedaj Anica sprva ni vedela, kaj naj	A
Nehote se je ozrla na sivorjavo oko, ki je še	vedno	ko skrivnostna uganka gledalo na njo, in strah	A
steljo?« »I, no,« je pripomnila Neža, »saj so	vedno	isti.« »Vedno isti,« se je zopet razjezil	A
je pripomnila Neža, »saj so vedno isti.« »	Vedno	isti,« se je zopet razjezila Katra, »ali je	A
in godrnjal: »Vsaj za pipo tobaka da bi bilo	vedno,	pa še tega ni, in če je, pride in kriči, da	A
nekaj več!« »A tako, to je za zelje,« je s še	vedno	ogorčenim glasom dejala Katra Anici, »zakaj	A
večera je ostal cele tedne v spominu Anici.	Vedno	in vedno na novo ji je prišlo vprašanje:Kaj	A
je ostal cele tedne v spominu Anici. Vedno in	vedno	na novo ji je prišlo vprašanje:Kaj je smrt,	A
vodo, prav na drugo stran zemlje. Pa ne za	vedno,	ne! je prosila.Ne za vedno, je dejal in pravil	A
Pa ne za vedno, ne! je prosila. Ne za	vedno,	je dejal in pravil, da se vrne, in da bo tedaj	A
smehljal in govoril: In ti si mislila, da pojdem za	vedno?	In ona je odkimala dvakrat, trikrat, petkrat	A
odkimala dvakrat, trikrat, petkrat... »Ne za	vedno!	« se je zavedla Anica.In zdaj je vedela, da to	A
hodil spat v seno, kdo ve, bi li ne imel še	vedno	svojega goldinarja. Zato je govoril skoro na	A
takoj knjigo in zlezel na seno in našel Luko še	vedno	iščočega po senu izgubljeni goldinar s komaj	A
misli, ki jih ni mogla nikakor zbrati, so se	vedno	zopet vračale do vprašanja: kaj pa sedaj, kaj	A
je zgodilo, da se je pobliže spoznala z njim.	Vedno	in vedno zopet se ji vračala gotova slika v	A
da se je pobliže spoznala z njim. Vedno in	vedno	zopet se ji vračala gotova slika v spomin.Močni	A
pametno napravil, ko ozdravi, da bi enkrat za	vedno	pometel na Peči.Zakaj se le tako boji matere	A
in odšla gori. Ko pa je opazila, da Katra še	vedno	sedi pri Juriju, ni niti vstopila in se nemirnejša	A
da ni li tolikrat žalil matere, in tako je	vedno	prišel na eno točko, na Anico, ali bal se je	A
da je začela Katra preje govoriti in je za	vedno	razdelila Jurija od Anice. Zdravnik	A
srečen, in samo nekaj me še teži. Ali ste še	vedno	hudi na Anico?« »Jaz huda?« se je zavzela	A
In umikal je oči. Toda	vedno	in vedno je stala pred njim slika begajoča mu	A
In umikal je oči. Toda vedno in	vedno	je stala pred njim slika begajoča mu duha.Rogala	A
rojeni. In v njene molitve je kipelo raz kor	vedno	znova: Božična noč, prekrasna si	A
Dvignila je oči k njemu. Bil je	vedno	oni stari, oni lepi, resni mož.Sedaj pa je ležala	A
ležati na postelji, z rokama preko oči in še	vedno	drhtečo.Kaj ji je, je pomislil, zakaj se neki	A
napravijo oder in prižgo sveče in urede vse drugo,	vedno	staro in vedno novo opravilo. Uro pozneje	A
prižgo sveče in urede vse drugo, vedno staro in	vedno	novo opravilo. Uro pozneje je ležal	A
Marjanica, ni treba!« »Ni treba!« je ponovila še	vedno	napol zmedena Marjanica in odšla nezadovoljna	A
navdajala z gnusom in strahom. Pred njo, še	vedno	jo držeč za roko, kakor, da mu ne pobegne, je	A
skoro šepetajočim glasom, »ne bojte se me!« Še	vedno	je gledala preplašena nanj, samo roko mu je	A
gospodar na Peči jaz, kot vi.« In dasi je še	vedno	kazala z roko na vrata, je govoril on dalje	A
Najbrže je spala tudi Marjanica. Pri	vedno	hujih sunkih v prsih je začela Anica misliti	A
komaj slišno Anica usta. Na vratih pa so bile še	vedno	one oči. Tedaj je kriknila Anica na	A
si jo videl, prav res.« In ko jo je Luka še	vedno	nadlegoval, se ga je otresla, češ, da ga ne	A
ostalo. Železnico so zidali, Luka je vozil še	vedno,	in Hanca je prodajala vino.Nekega dne pa se	A
kima babica in se obrača proti Katri. Katra še	vedno	gleda in ne razume. Sedaj stoji zdravnik pred	A
Kako čudna je tašča. Ali je	vedno	taka?Odkod te oči?	A
Petnajst,« šumi Anici v spominu, žena pa še	vedno	pusti kapati iz usodne steklenice.Anica je doštela	A
Anica je doštela dvaintrideset, ali tam teče še	vedno:	tri, štiri, pet! Hipoma odloži Katra	A
Sicer pa je bil Pušar gostilničar. Imel je	vedno	dobra vina, dasi niso bila najmočnejša.Zato	A
Potem pa je prekinila Katra molk. »Ti	vedno	kaj prijetno živiš!« Hlapec je zamahnil	A
začudil Anže, »no, ti si pa lepa. Ali nisi od	vedno	na Peči?« »Nisem,« je odvrnila deklica	A
ali zdaj je dobro. Kako pa tebi, Lipe, si še	vedno	pri Kranjcu?« »Še,« je odvrnil.	A
To je jasno. Ona je še	vedno	na Peči, revna deklica, in sedaj sedi tukaj	A
»Zdaj pa moram nazaj.	Vedno	na levo se držite! Potem zagledate trg in pridete	A
Naj mrjó.« »Naj mrjó,« je govoril Luka še	vedno,	tudi potem, ko je taval po cesti proti domu	A
dete prehladi. In nič ni hotelo biti bolje,	vedno	grozovita negotovost.Za hipom upanja ura obupa	A
stran, zaprla jo v noči iz hiše. Anica je	vedno	zopet vzela deklico v zaščito, iztrgala jo celo	A
je ta pretepala. Sicer pa je našla Katra še	vedno	priliko, da je prizadela dekletu zlo.Nad Anico	A
je?« je vprašal Luka in čutil, da ga glava še	vedno	boli. In tudi mraz ga je stresal po	A
nekam pozno, toda, kakor je bila doznala, še	vedno	ne prepozno.Bog vedi, kaj in kako je prišlo	A
zadevo, tako da je tožba Aničina izgledala še	vedno	ko nekaka tožba, da se oporoka v celoti proglasi	A
tega ni zapazila. Odkar ga je poznala, je bil	vedno	resen.Katra je bila zelo dobre volje, in tako	A
je ni našla. In vprašala se je, zakaj misli	vedno	baš na Lipeta?Zakaj?	A
rekla nekako hudomušno: »Le vzemi, denar je	vedno	potreben.« »Kdo ti je dal?« je vprašala	A
»Jerica,« je vzkliknil Anže, »ti si pa še	vedno	otročjega srca, kaj takega govoriš!«In mislil	A
ki ne bodo odpuščeni. Ko je domolil, je še	vedno	gnal vrv v rezkem merilu, ki ni soglašalo z	A
Nekaka sladka nemoč mu je hotela vezati še	vedno	duha; kri, ki se je pretakala po njem, ga je	A
naddijakonat na večjo ponudbo in vendar moral še	vedno	uvaževati vplivno in pomirjevalno besedo »avstrijskega	A
valovih z ostrimi presledki, da je bilo, kakor bi	vedno	zopet zaprhutala trudna perut in se ostro zadela	A
Ni pa bil, kar ne sme biti duhovnik božji.	Vedno	zopet je vzkipevalo morje barv, ki so slikale	A
Tolminci smo!« Vsak sobotni večer je občutil vikar	vedno	zopet veselje, ki mu ni vedel imena.Ali je bila	A
poteze in kretnje nižjega vojaškega poveljnika.	Vedno	je bil mrk in navidezno slabe volje; zdelo se	A
oddahnil Jurij in vprašal: »Kdo pa ti kuha? Še	vedno	Magdalena?« »Še vedno.«	A
Še vedno Magdalena?« »Še	vedno.	« »Aristotelice philosopharis1.«	A
nevednost,« se je zasmejal Štampa. »Pa to je še	vedno	boljše, kakor če bi juvenis3 moža zares	A
nedolžni in otroci bodo trpeli. Saj sam veš, da je	vedno	tako.« »Po človeško golčiš,« je odvrnil Križani	A
trenutek, ko je meso beseda postala. Čakajo,	vedno	vnaprej: To zadnjo uro šele si spregovoril,	A
jeke v stenah in mejah nad cesto. Jeka se je	vedno	zopet razlila kakor iz troblje, kadarkoli je	A
in ne svet okoli nas. Pa hočemo gledati le	vedno	sebe, zato je tolikrat vse premajhno v nas!	A
Tebi, ki si vse! Vse vidiš, vse veš, si ves in	vedno	in povsod.« In še je mislil: »Je in je bil in	A
veselo, ker je vsaj . / . / stran 179 . / v dnu	vedno	živo, noč in dan, še v tesnobi sosedstva hudičevega	A
pojemajočem ognju; glava mu je trudno nihala,	vedno	bolj počasi in se končno umirila na trudnih	A
je postavila pred župnika. »Mene imaš pa še	vedno	najbolj v časti,« je dejal toplo, »mar je tebi	A
moliti. Ko so možje odmolili, je stala deklica še	vedno	v sobi.Hitro je ošinila s pogledom boječega	A
ne moja cerkovna ne moja cesarska oblast še	vedno	nočeta natančno po postavi regirati in se že	A
bil Anže pred kratkim nalagal Štefana, da še	vedno	šiva, in tako zatajil svojo pravo službo.Zato	A
Ali kaj misliš, kdo si? Ali si še	vedno	mostarski krojač?Ali pa si grofovski uradnik	A
Kanoniki so se pritoževali pri vladi in si dajali	vedno	zopet potrjati stare svoje pravice.Tolminski	A
ne bomo edini. Toda prisegel bi, da sem bil	vedno	za pošteno spravo in skupno delo.Da, da!	A
»Ebrietate abstineant clerici!« je učil še	vedno	višji diakon in razburil Štefana do prave ljutosti	A
odšel ob dveh ponoči iz Gorice, ker je bil še	vedno	romantičen in je ljubil nočno vožnjo.V svitu	A
stan, je sicer barval, toda lasje so mu bili še	vedno	košati in temni.Lasulje ni nosil in je bil tudi	A
strmel v knjigo ob sebi in bral, bral, bral, eno,	vedno	eno: »Nikuli nje ferze pozhitka nej imelu!	A
Zdaj zdaj je potegnilo skozi okno hladno,	vedno	hladneje ... Mala Tolminka V tistih urah, ko je	A
v čisti, umirjeni luči. A župnik je stal še	vedno	sredi ceste, kakor da čaka, kakor da grozi.	A
njim do kraja, kjer so se ustavljali. Kakor	vedno	se je obrnil in jih blagoslovil.Rezko kot za	A
Pot je bolj prijazna, vzpenja se navzgor.	Vedno	globlje in šibkeje šume vode, vedno ostrejše	A
navzgor. Vedno globlje in šibkeje šume vode,	vedno	ostrejše je ozračje.Potoglavo gre vikar.	A
to noč podobno usahnila in se spet zavedela!	Vedno	bolj slaba.Ali je ni že rahlo streslo?	A
Kakor je odgrnil, tako leži bolno dekle še	vedno	vsa neusmiljeno gola pred njim.V toplem usmiljenju	A
bi potem morali vzeti slovo. In duhovni jim	vedno	spet ne ve tolažbe, ne zna vere obuditi, da	A
zdravje, Neža,« se nato najde, »molila bova.	Vedno	si rada...« In se prekriža in jo gleda	A
narašča, kipi in vpije po skrivnostnem spočetju.	Vedno	bolj krčevito ga prižema in vleče ženska nase	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani