Tisti čas se je vršila glavna obravnava v zapuščinski pravdi, katero je bila začela Anica sicer nekam pozno, toda, kakor je bila doznala, še vedno ne prepozno. Bog vedi, kaj in kako je prišlo, da je bilo sodišče nekako zavleklo zadevo, tako da je tožba Aničina izgledala še vedno ko nekaka tožba, da se oporoka v celoti proglasi za nepostavno in neveljavno.
Sama seveda nikoli kaj takega ni nameravala storiti, toda storil je to za njo odvetnik, meneč, da je to edini način, kako bi spodnesli tla nasprotnici, ki je sicer zelo previdno tudi poiskala svojega odvetnika.