vedno (1.901-2.000)

izlušči nekaj dodatnega, kar osnovni stvári za	vedno	spremeni pomen, tako da postane velikanska.	A
Veronika! ‘ Ne, hujše je, da pridejo zraven	vedno	novi, dodatni ljudje.Tega se ustrašim.	A
irsko kavico?’ se je vprašala. ‘ Sicer pa še	vedno	lahko odidem za njimi, saj vem, kje so.Gotovo	A
Zakaj so videti zaskrbljeni in zakaj se jim	vedno	mudi?’Razbeljeni zidovi.	A
stekleno steno gleda ven in se smeji, kakor se je	vedno	smejal, tako da je imel na eni strani ust jamico	A
jamico. Njej se smeji in jo gleda, kakor jo je	vedno	gledal, kadar jo je hotel podražiti ali potegniti	A
pogosto doma. Mama je bila še tako mlada,	vedno	vesela in vsa njihova. Potem Veronika, njena	A
njegovo ljubeznijo, ali ima Mileno res rad, za	vedno,	ali pa mu je samo posebno ljuba kot kolegica	A
radiu svarijo! Gôre te bodo počakale, gore so	vedno	tam.Milo sem ga prosila!	A
Spet se je samo smejal ... Nisem še	vedno	prišel nazaj, mama? ...Že takrat me je stisnilo	A
Že takrat me je stisnilo pri srcu.	Vedno	me je stiskalo, kadar je šel v hribe ...«Pogreb	A
pogrebci so se razšli. Tako hitro se vse za	vedno	konča.S tistimi trenutki se je za Veroniko premaknil	A
novo, srečevala z njim. Ena od luči, ki so ga	vedno	osvetljevale in često ožarjale, je ugasnila	A
bil vsaj kdaj tudi on pri meni, ne pa, da sem	vedno	samo jaz pri njem!Zakaj si ves čas govorim,	A
Moja mama bi me razumela. Pri njej sem	vedno	bila doma.Toda kje je moja mama?	A
teže je, ker ni vpletena samo mama. Ona je bila	vedno	tesno povezana z očetom.Bolj kakor druge žene	A
se navezuje vprašanje obžalovanja. Je treba	vedno	vse obžalovati?Delati notranje obračune in se	A
za zmote in napakice? Kaj ni tako, da človek	vedno	stori tisto, kar ima v danem trenutku za najboljše	A
Mama? In jaz sama, sem res	vedno	obžalovala vse, kar sem narobe naredila?’ -	A
nekateri že pospravljali glasbila. Po tistem sva	vedno	tičala skupaj.Dražili so naju in zbijali šale	A
bi mogla trditi, da sva se zaljubila. Toda	vedno	nama je bilo lepo, kadar sva bila skupaj, in	A
sprehajala in pogovarjala ali samo molčala.	Vedno	in povsod. Niti za trenutek nisem posumila	A
obstala na pločniku, sem potegnila črto. Za	vedno	sem se poslovila od svojega deklištva.Moje obdobje	A
Kaj naj naredim?’ - Pa res še	vedno	misliš, da bi te pokopalo, če bi ga izgubila	A
da še naprej sili v Veroniko, a tako sta se	vedno	pogovarjali, in mislila je, da bo najbrž tudi	A
govorila. Besede so prihajale same od sebe in	vedno	hitreje, kakor da se mora čimprej končati ta	A
Mavrični.	Vedno	hitreje.In na koncu se prelijejo drug v drugega	A
vztrajnostjo in potrpežljivostjo razumela do kraja, za	vedno	ohrani v spominu in uporabi v pravem trenutku	A
treba misliti na to, in razen tega je s snovjo	vedno	na tekočem, morala bo samo vse ponoviti in si	A
šlo tako naprej, pa res ne vem, kaj bo,« je še	vedno	dobrovoljno rekla Martina. »Že odhajam, Martina	A
je ne zasleduje. A kako to, da njena ušesa še	vedno	slišijo za njo bobneče korake?Miloš jo najbrž	A
ponoči. Bilo je, kakor da je čas na ta način	vedno	njen zaveznik; obenem pa se ji je dogajalo,	A
Ko bi le bila v službi! Sicer pa bo vrsta,	vedno	je treba čakati, eni prinesejo, drugi odnašajo	A
Samo če bo zdaj odprta? Bo, dopoldne imajo	vedno	odprto. »Ne boste danes nič vzeli?«	A
Zakaj je to rekla? Mlečen riž je	vedno	razpacan, ker njihov kuhani riž predolgo stoji	A
Niti za hip ne neha priganjati! On itak	vedno	čepi kje zadaj, v tistih svojih poročilih!’	A
« je pritrdil stric. »Zvečer tako ali tako	vedno	hodiva na sprehod, da se razgibljeva ...«Pomolčal	A
obstala v čudno skrivenčeni pozi. Obraz si je še	vedno	pokrivala, izpod prstov so ji kapljale težke	A
Njeni gibi so bili previdni in tekoči, kakor	vedno.	»Sram me je, Martina,« je rekla, ko sta si sedeli	A
in se ne dam. Ja, moja edina sreča je, da sem	vedno	na preži, ker ne vem, kaj bi drugače že bilo	A
Obraz je imela bled. No, bleda je bila	vedno.	Tak lep ovalen obraz je imela.	A
In lepe roke! ... Dolgi,	vedno	ožji, perfektno oblikovani prsti.Mirne roke	A
hiši s trhlimi stopnicami in vegastimi tlemi.	Vedno	je govorila, kako rada bi se preselila v kakšno	A
»Niti tega ne veš?	Vedno	ti vse povem, ti pa komaj čakaš, da pozabiš	A
»Saj je vseeno, kje! Ti	vedno	dlakocepiš!Pa kakšna gimnazija spet?	A
pozabila! Sem ti že povedala, da najvažnejše	vedno	pozabiš, in potem sem jaz tista, ki padem dol	A
»Ga pa ne boš pozabila. Še	vedno	boš mislila nanj, ampak pomirila se boš, saj	A
Slavili smo nekaj njenega. Ona	vedno	najde kaj, da se poveselimo.« »Radovednost ni	A
kaj?« »Nisem tako naivna, kakor sem se najbrž	vedno	zdela tebi.« »Stokrat sem ti že rekel, da te	A
Miloš se je glasno zasmejal. »Taka si mi	vedno	bolj všeč!Nisi mogla malo prej spustiti maskice	A
kar si prosila. Pri tej stvari sta, kakor veš,	vedno	dva zraven.«Veronika ga je gledala.	A
»Drugače je. Prej me je	vedno	zbadalo v senceh in nad tilnikom, zdaj je pa	A
Pospešila je korak. Čez čas je opazila, da hodi	vedno	hitreje.Nekaj ji je šepetalo, naj pohiti, kolikor	A
kaj neobičajnega. Vse je bilo videti kakor	vedno,	ob tej uri precej zaspano, odrevenelo v pripeki	A
pripeki, zapuščeno. Tudi v recepciji vse kot	vedno.	Dežurna bere Jano.	A
Veronika se je zvijala in spakovala. Plesala je	vedno	hitreje, toda njeni gibi so postajali okorni	A
takoj zmečkana, da je ona potem huda, da je	vedno	bolj huda na njega.Ta mož pa je miroval.	A
»Velikokrat?« »	Vedno.	« »Poglejte, kako znate povedati, če se potrudite	A
tako, vendar veš, kam greva!« »Ne vem, zakaj	vedno	to mešaš,« je govoril Miro in obenem pazil na	A
Sama ne vem,« je začela teta Anica, »zakaj se	vedno	tukaj ustavimo, preden gremo noter!Je pa tudi	A
je pomislila, na teto se človek lahko zanese,	vedno	bo storila tisto, kar je treba, če je še tako	A
življenjsko, ampak ljudem in stvarem brez potrebe	vedno	kaj dodaja iz svoje glave, in potem nastane	A
mora razorožiti, da se ne bo zakadil vanjo, ker	vedno	reče kakšno oslarijo, čeprav je dobrega srca	A
pohvalijo,« je odvrnila Veronika in oči so ji	vedno	bolj sijale. ‘Vse je opazila!’ je pomislila	A
kako prijazno od tebe, da si mi jih prinesla,	vedno	sem jih rada hrustala, ko jih je teta Anica	A
zbegani, otroško nebogljeni ton. Veronika je še	vedno	stala.Pogledala je po sebi navzdol in rekla	A
prehudo je postalo. To je kakor zmaj, ki ima	vedno	več žrel, in zdaj jih odpira, da bo pogoltnil	A
»Moj šef ni takšen.« »Še	vedno	sanjaš.« »Meni se zdi, da je velik strokovnjak	A
naj to presodim? Kaj naj naredim, da ne bom	vedno	mislila na to?Se bom sčasoma tega odvadila sama	A
bo navadila z voljo in s čustvi. Na vse bo	vedno	pripravljena.Húdo z dobrim, dobro s hudim.	A
prav vedela, komu ali čemu. ‘ Doslej so bili	vedno	drugačni ljudje okrog mene.Nekam zahtevni!	A
se je v smehu branil Savo. »Tako resni ste	vedno,	« je pojasnjevala Veronika. »In tako tehtno govorite	A
»In je zdaj končano?« »Za	vedno.	« »Zakaj nisi počakala name?«	A
Na nosila in na stopnice. Grozno,	vedno	in povsod stopnice, in potem je vse teže! »Bom	A
že ozdravljena ... Toda vsaj enkrat se skoraj	vedno	vrnejo tudi ti.«Skušal se je pošaliti.	A
spet začel nov dan. Koliko sitnosti bo, kot	vedno,	že samo v pisarni!Same novotarije, ki jih ni	A
zdaj? sprašuje dedek. Vse je v redu, kakor	vedno,	ne sekiraj se! In deklice, od malih, ki v širokih	A
opravita mimogrede in z levo roko! Pa imata	vedno	kaj drugega v glavi, nobeden se ne spomni, da	A
»No, usedi se in si olupi jabko. To te	vedno	spravi v dobro voljo.Potem pa povej, kaj je	A
Kolikokrat sem ti že rekel, lepó čistó piši, in	vedno	vse prekontroliraj!Pa ne enkrat, dvakrat!«	A
miru, lepo te prosim,« je rekla ona. »Moraš	vedno	med kosilom premlevati šolske in druge zoprnosti	A
odbil pol zoba? Ja, še vem, ker ga imam še	vedno	samo polovico.Kdaj mi bojo naredili novega?	A
odmaknjeno rohnenje avtomobilskih motorjev postaja	vedno	bolj vsiljivo, in ko se zablešči kuhinjsko okno	A
"Kdo pa?! Saj si	vedno	vse zapisuješ in delaš prenose in inventuro	A
"Saj vidiš, perilo ravnam." "	Vedno	kaj ravnaš, čisto obsedena si od tega tvojega	A
le pústi pri miru, od vseh treh je samo Nejc	vedno	prijazno bitjece!... In naj te že enkrat zmanjka	A
atovo plavo kravato mi nastavi, ne vem, zakaj	vedno	nosi tako široke!... Ni res, zadnjič je rekel	A
pridejo spomini iz otroštva, vselej nepoklicani in	vedno	bolj mili, spustim veke, in pred mojimi očmi	A
bistrim očesom nadziral vajenke in pomočnike.	Vedno	je imel v rokah cekar s trdim dnom in ravnimi	A
svojim hrbtom: "To je Vinko z Drnovega. Revež je	vedno	bolj zmešan, prej ali slej ga bo kaj povozilo	A
prepletalo in spreminjalo, da so se porajale	vedno	nove podobe, prekrasne, pomenljive in popolne	A
nebogljen in nesrečen, da me je spreletel srh. Še	vedno	je bolščal vame, nagnjen naprej, kakor da se	A
mesece in leta, a zaman. . / . / stran 131 . /	Vedno	znova stezam roko in iščem njegovo dlan.	A
kjer je hrčal nakupovalec Kerin, ki je bil	vedno	ravno toliko okajen, da je v avtu pri priči	A
več humorja kakor nežnosti. Olga je bila, kot	vedno,	imenitno razpoložena. Njen smeh je bil nalezljiv	A
Presneta ženska. Res je zapeljiva,	vedno	znova ga spodnese, kratko malo ne more se upreti	A
To pa ne! Naša družina je bila	vedno	ugledna in poštena!Pa naj verjamejo ali ne,	A
čisto, poper‐sol, ravno toliko, da se ženske še	vedno	ozirajo za menoj, četudi kajpak ne več iste	A
in postave nisem več tako gibke, čeprav še	vedno	moško stopam.Ti to veš, ne, Olga?	A
ali ne, je tako rekoč eno in isto, saj žena	vedno	govori, da je vsak dan pijan ko krava.Razen	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani