vedno (2.201-2.300)

Gradnika. Ne da bi bil postal, je ta krenil po	vedno	blatni cesti v kostanjev drevored in nato proti	A
nikoli več... Slehern, tudi najmanjši napor ga še	vedno	izmuči ter mu orosi čelo in obraz z znojnimi	A
dela in da na vzhodni fronti, kjer so Janeza še	vedno	slutili, sploh nimajo več prave vojne.Zares	A
pokazalo, kako nežen in skoro prozoren je njegov še	vedno	zali obraz, v katerega so telesni napori in	A
da je vez med preteklostjo in sedanjostjo še	vedno	pretrgana, da se sedanjost niti v željah ne	A
zmedene slike. Njegovo uho je vkljub temu še	vedno	pristrezalo zvoke in vnanjega sveta, ropotanje	A
zona neizrečene blaženosti. Uverjen, da je še	vedno	ves v sanjah, vnovič zameži, predaja se jim	A
»Ponosna sem nate, dragi!	Vedno	sem te pravilno cenila in že od prvega trenutka	A
njegova sreča manj velika, manj neskončna... Še	vedno	je bolelo, še vedno... »Na ‘Revčka Andrejčk	A
velika, manj neskončna... Še vedno je bolelo, še	vedno...	»Na ‘Revčka Andrejčka’ si pač pozabila	A
zdaj na brata, v katerem se je kakor po čudežu	vedno	bolj vžigala nekdanja življenjska sila, zdaj	A
Da bi se le Janez kmalu vrnil!« Poslej sta	vedno	pogosteje snovala načrte za bodočnost.Po vojni	A
Samo da ozdravi... Še	vedno	ostane dovolj zanj in tudi za Greto.«	A
druga, še bolj vroča, da bi se odločila v prid	vedno	jačji misli Slovencev in z njimi vseh Jugoslovanov	A
vero svojih sosedov. Z Miklausinom, ki še	vedno	ni prebolel izgube Belega dvora, sta se redko	A
grobar ni mogel dohajati z delom, ker je hripa še	vedno	davila staro in mlado, je po širni domovini	A
odziv, je nevoljno stresel glavo, ki se je še	vedno	ponašala z gostimi sivimi lasmi, sedel na klop	A
Ko je po dolgem času vstal, njegova roka še	vedno	ni izpustila železne ograje, marveč kakor pozabljena	A
je že. Samozavestno je pomislil na svojo še	vedno	presenetljivo čilost. »Koga pa imaš	A
notranji nemir dalje in dalje, tako da je bil	vedno	za nekaj korakov pred svojim spremljevalcem	A
opravičil ta in jo odvedel k očetu, ki je še	vedno	v čudoviti zamaknjenosti opazoval otroka.	A
»Kako vam pride kaj takega na misel?	Vedno	smo se vas spominjali v ljubezni...Sicer pa, evo	A
nesrečen tava med ”strujami“ ... Prihajalo jih je	vedno	več; vsi so korakali samozavestno, ponosno,	A
je postajalo tako težko in tesno ... Čutil je	vedno	jasneje, da je izobčen za zmerom, da je smešen	A
zakaj storjeno hudodelstvo mu je ležalo na prsih	vedno	težje. Prigovarjal je samemu sebi s hladnimi	A
Anastazij ni pogledal svojemu prijatelju v obràz; z	vedno	večjo grozo se je zavedal svojega hudodelstva	A
odpuščenja. Čutil sem, da sem izgubljen za	vedno.	Moja oficialnost je stala trdno in neomajano	A
skoro podoben koščku testa; ustna polna, debela,	vedno	nekoliko odprta, da se vidita obe vrsti belih	A
zadregi, kajti Stanki ni bilo prav, če so bili	vedno	isti; niti preveč podobni si niso smeli biti	A
sreči ... Na zadnji strani pisma pa je stal njegov	vedno	isti podpis: ”- tvoj zvesti, do groba zvesti	A
praviti, Stanka? Saj ti je znano, kaj bi ti rad	vedno	in vedno -“ Petrov glas je postal hipoma navdušen	A
Stanka? Saj ti je znano, kaj bi ti rad vedno in	vedno	-“ Petrov glas je postal hipoma navdušen in	A
gospodarili?“ nadaljuje gospa. ”Kaj bodete še	vedno	sedeli v uradu s svojo borno plačo, doma pa	A
da se dviga pred menoj, kakor mrzla senca,	vedno	bližje ...In postalo mi je tako težko, tako tesno	A
temnomodro poletno nebo, zdelo se je, da se vzdiga	vedno	višje in višje, in tako gosto je posejano z	A
zraku niti za trenotek; zdelo se je, da so to	vedno	isti kosmiči, da visé na vedno istem mestu med	A
je, da so to vedno isti kosmiči, da visé na	vedno	istem mestu med nebom in zemljo, kakor bi jih	A
zakopani v izsesane jame. Prsti pa so se še	vedno	igrali mehanično po odeji. In zunaj je snežilo	A
po njegovih aktih! In jaz zahtevam več in še	vedno	več; -- kakor cestninar prevračam koše in zaboje	A
zavil za tem ali onim oglom v drugo ulico, --	vedno	neprestano dalje, kot da beží pred mano. Začel	A
roki je držala rožni venec in palca sta se še	vedno	premikala. Mrak je prihajal.	A
postajal vsak trenotek bolj zaduhel in dišal je	vedno	bolj po limonah. Čakal sem potrpežljivo,	A
pritajenega smeha ... Srečaval sem jo povsod,	vedno	enako, z istim spremstvom. Gledal sem nanjo	A
... Poslopja postajajo	vedno	bolj črna, ulice se zožujejo, in blato, -- kakšno	A
sebi. Pereč, neznosen čut se mi je vzdigoval	vedno	višje; razlil se mi je po vseh prsih, kakor	A
prikovane, skala pa prihaja v silnih skokih	vedno	bližje, bližje ... Pri Majarju sta ob ravno	A
in debel, ki se je, v nasprotju z Mavricijem,	vedno	na tihem jezil nad svojim imenom; potem je bil	A
zakaj vselej je začel z grmečim glasom, potem	vedno	tišje in tišje; ko je izrekel kakšnih deset	A
nekako nejevoljno, češ, ženi se sanja. Toda	vedno	hlastneje premetuje vso prodajalno; kri mu sili	A
iste skrbi, in tudi žalost in tesnoba v srcu	vedno	ista.Koliko noči je prebdela Vejánova Marijca	A
Marijca in Jože od pogreba. Ona je jokala še	vedno,	sin pa jo je tolažil, kakor je vedel in znal	A
je postajalo umazano sivo in nagibalo se je	vedno	nižje na zemljo - in snežinke so postale trdne	A
telesu. Bilo je čisto tema, a snežilo je še	vedno;	na obraz in čelo so mi padale velike, mokre	A
ta dom je bila preteklost. In izginjal je	vedno	dalje v daljavo in vsak trenotek je postajal	A
izsušil, ali črte se niso spremenile, -- še	vedno	tako dobre, ljubeznipolne in polne trpljenja	A
se je svetil velik krog. Mati je dihala še	vedno;	kakor ob mojem prihodu: naporno in redno.	A
sem udarce; ali ko sem opazil, da ponavljam	vedno	eno in isto številko, opustil sem to nepotrebno	A
vzdignila roke in prišla mirit. Ljudi je dohajalo	vedno	več.Ostajali so večidel zunaj pred hišo, samo	A
najbolj nedolžne stvarce, širijo se in vzpenjajo	vedno	višje, razpregajo vedno dalje in dalje, -- rišejo	A
širijo se in vzpenjajo vedno višje, razpregajo	vedno	dalje in dalje, -- rišejo gube na mladostno	A
priporočam in sploh, kakšno stališče ...“ Govorila je	vedno	bolj jecljaje, dokler ni naposled umolknila	A
pač pa o vsaki priložnosti govori o svojem ”	vedno	mladem srcu“ ... In to mu verjame vsakdo, če le	A
to bi bilo nenaravno. Gospod Mravljinček je	vedno	vznemirjen, neredkokrat naravnost vzburjen.	A
popoldne že skoro vse svoje dostojanstvo, postajal	vedno	veselejši ter se ob šestih že tako spozabil	A
dalo vsemu takoj nekov veselejši izraz; doslej	vedno	mrtve oči so se začele danes nepokojno premikati	A
pritrjene na drevesna debla. Zabava je postajala	vedno	bučneja, napitnice vedno navdušenejše.Gospod	A
Zabava je postajala vedno bučneja, napitnice	vedno	navdušenejše.Gospod Mravljinček je ravnokar	A
dolžnosti. A glej, sčasoma jih je stopilo na stran	vedno	več in več. Ljudje, ki se jim ni ljubilo hoditi	A
Ti si torej prepričan, da spada stradanje še	vedno	med najsvetejše dolžnosti pesnikov in pisateljev	A
študiral dalje z veliko spoštljivostjo in z	vedno	rastočim zanimanjem. Številka nekega lista	A
Stari slovanski greh je nesloga. Slovani so	vedno	nesložni in so bili, kakor nam pripoveduje zgodovina	A
polagoma dvigajo, kakó stopajo z mačjimi koraki	vedno	višje iz pozabljenih dolin.Od vseh strani prihajajo	A
z mehkimi, svilenimi kodri. Priklanjal se je	vedno	nižje, vedno bližje modremu žametu njenih oči	A
svilenimi kodri. Priklanjal se je vedno nižje,	vedno	bližje modremu žametu njenih oči; tam globoko	A
žarki so postajali krvavi in so lezli po deblih	vedno	višje proti vrhovom. Tinica se je zdrznila	A
vprašanja - njegov jezik pa je ponavljal nehote	vedno	isto: ”Kako te ljubim ... ljubim ...“ In prihajal	A
njene ustnice so se smehljale. Videla ga je še	vedno	pred sabo in čutila na licih njegove vroče roke	A
srebrno svetlobo. Ta svetloba se je dvigala	vedno	višje, - že so se lesketale visoke platane na	A
naročje... Zatisnil je oči in sanje so se dvigale	vedno	višje, svetile so se v krasni svetlobi, širile	A
životom; ves gozd jih je poln.“ Pot je bila	vedno	bolj ozka in strma; veje so se klanjale globoko	A
parku. Zadaj, daleč za gozdom pa se je dvigala	vedno	višje lahna oranžna svetloba; tenek oblak se	A
trakovi mesečine; razlivalo se je kot mleko	vedno	širje in višje; na jugu pa se je lesketala večernica	A
KAKOR NEKDAJ! Moje obzorje je	vedno	isto; kakor bi zmrznilo!Moj duh se ne dviga	A
isto; kakor bi zmrznilo! Moj duh se ne dviga	vedno	višje, kakor škrjanec, ampak kakor vran leta	A
škrjanec, ampak kakor vran leta neodločno v	vedno	isti višini.Zastarele so vse moje misli; moji	A
stojim na svojem mestu prikapan in izgubljam	vedno	bolj izpred oči svoje vrstnike. Pa saj bi	A
Stopim na ulico - pa kaj je to?	Vedno	isti dolgočasni, trudni izraz na obrazih, na	A
dolgočasni, trudni izraz na obrazih, na drugih	vedno	ista skrb za vsakdanji kruh ...To me iznenadi	A
kakor nekdaj! A narod, ljudstvo skrbi še	vedno	le za nepoetiški, materialni, vsakdanji kruh	A
motnimi očmi ... vise na vrvicah, vrvice se spuščajo	vedno	niže in lepe bele zvezde mi bingljajo prav pred	A
črta ... Kakor se bliža pod večér jesensko nebó	vedno	nižje, vedno temneje, dokler ne izginejo v zoprno	A
se bliža pod večér jesensko nebó vedno nižje,	vedno	temneje, dokler ne izginejo v zoprno sivi, vlažni	A
ki se zdaj krči, zdaj spet širi in hrepení	vedno	višje in višje, -- tedaj napravim ovinek, če	A
toliko src, vse, za kar se lasá razkosani svet	vedno	besneje in odločneje, -- problemi družabni, gospodarski	A
hrasti in pod njihovimi debli so se raztezale	vedno	širje in dalje nedoločne sence.Sanjalo je tam	A
razlagati svojega strahú, a v srcu ga je čutila	vedno	jasneje. O smrti ni govorila nikdar in zdi	A
skoro vsak dan znova, nagibal se je kljub temu	vedno	nižje na čelo in proti očém. Jaz govorim	A
nagiblje sonce na večerno stran? Ali ti še	vedno	gorí strast v srcu? ”Če ne najdem Morále	A
zibljejo se valovi v solnčnem svitu, manjši,	vedno	manjši - kakor bi se v morje potapljale zlate	A
sveti, z morjem nebo in bregovi - ali ta svit je	vedno	bledejši. Kaj mi ni prišlo na misel v tistih	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani