Tedaj jo je nekdo prijel za roko, jo potisnil nazaj v sobo, in prej, ko se je mogla Anica zavesti od presenečenja, je stala za zaprtimi vrati v svoji sobi nasproti možu, ki se ga je najmanj nadejala, možu, čegar bližina jo je navdajala z gnusom in strahom. Pred njo, še vedno jo držeč za roko, kakor, da mu ne pobegne, je stal hlapec Tomaž, resen in bled. Sicer ni videla Tomaža takega, in čuden strah, ki se je polastil Anice sedaj, ji je za hip vzel slednjo razsodnost in tudi moč.