vedno (2.801-2.900)

oženjen in ne premlad, je njegova svetlost še	vedno	rada lazila okrog tujih ograj ter spuščala čeznje	A
potovati more.« »Zveze z Rimom in Firenco so še	vedno	živahne?« je vprašal Metternich hudomušno.Pri	A
očitala; tudi v kritičnem trenutku ji je bil še	vedno	vzor vseh vzorov!Vse svoje očitke in obsodbe	A
takoj izvršila. Nagnila se je h knezu, ki je še	vedno	tik nje sedel, ga ljubko pogledala ter šepnila	A
Odpadlo je nekaj zamer, a ostalo jih je še	vedno	obilo, ker so kongresni ministri in druge diplomatske	A
gostilnah in tudi na plesih. Bog jim je bil še	vedno	cesar Napoleon in večkrat so se tudi ogrevali	A
1808, tako da so tudi v obleki kazali, da še	vedno	žive v dobi, ki je pretekla.Bilo jih je kakih	A
je prav ogabno. Zdi se, da lepe dežele nimajo	vedno	tudi lepih prebivalcev.Opazil sem le en sam	A
plese? Povem ti, vedenje tvojega Andreja mi je	vedno	manj všeč.Včasi je tudi meni nasproti kot drvar	A
iznova in iznova sekate to rano? Čuti moram	vedno	ta mrtvaški zvon!Da ste drugemu vdani, to je	A
srce mu je bila zadeta čast, ko si je vendar	vedno	domišljal, da bi si morali ti Češkovi, ti steklarji	A
patriarh, znani nemški poet Pyrker. Bilo je torej	vedno	kaj videti.Največ hrupa je povzročil dohod salernske	A
In ti, Cene? Slišal sem, da sta si obljubila	vedno	devištvo, preden sta se bila vzela!Ali je res	A
To je ni brigalo dosti: »Vi, knez, ste še	vedno	velik, mogočen gospod!« Velike, svetle svoje	A
gotovo živalskega čuta, vsled katerega je človek	vedno	rad navzočen, če se izvršuje ostra kazen nad	A
tinkture, ker ni hotel pomnožiti pregrehe ter ne za	vedno	postaviti v sredo slabotnega človeštva tistega	A
ženske na svetu ni, kakor ni cvetja, ki naj bi za	vedno	vezalo frfotajočega metulja!Mnogo smo se šalili	A
nego samostan!« smejal se je polkovnik. »Ko	vedno	na ženske misliš, ni čuda, da se ti še celo	A
trebuhu, da bi z obleko ustavil kri, ki je še	vedno	tekla iz rane. »No, saj sem dejal,«	A
postavil ošabnemu plemenitaštvu. Plemiči so se še	vedno	ostro ozirali za njim, a ne več tako srpo kakor	A
je nalagal zdravnik. Gledal je temno ter bil	vedno	globoko zamišljen. Premišljeval je in strast	A
jezdarnici. Pravilo se je, da je deželni glavar še	vedno	silno razljučen in da bodo ostro kazen zahtevali	A
pojdite po svojih opravilih! Jezdarica je	vedno	prazna, in maestro, ki so ga vam za ples naročili	A
čulo se je petje. Spodaj na cesti pa so še	vedno	dohajali novi radovedneži.Videč, da so že vsi	A
tudi v cerkvi božji; v cerkvi božji, katera še	vedno	odločuje in rebus nostris!Treba je torej predvsem	A
slabotno žensko. Sicer pa sem imel do sedaj še	vedno	srečo pri svojih naklepih.Kneginja, moja soproga	A
naj pričnem! Vse še tudi ni razjasnjeno, in še	vedno	sem prepričan, da je vse to le slaba šala slabih	A
stopil na širno dvorišče. Hlapec Cesare je še	vedno	vodil iskrnatega konja po tlaku ter pravil tovarišem	A
na vrt, trudili so se mnogobrojni težaki še	vedno	v polni marljivosti.Čistili so pota, pulili	A
lužabnikov! Tu pred vašim domom zagotavljamo vas naše	vedno	vladarske milosti ter vas uvrščamo s tem med	A
spodaj, prekleta pasja dlaka!« In ko je pes še	vedno	tulil, začuli so se težki koraki zgoraj po hodniku	A
ta kisla gospoda! Zarad nje se mora človek	vedno	jeziti ali pa greh delati!« »Ha, ha	A
je z radostjo opazoval, kako je Tomaž Ručigaj	vedno	bolj v pijanost gazil, in bil je prepričan,	A
kaj kurjave. Dela naj ta potepuh, da ne bo	vedno	zastonj žrl pri grofu!’Ravno te besede je govoril	A
dozorel; samo pri vrhu ga ji nekaj ostaja, da ji	vedno	živi v spominu, koliko dobrega bi lahko obrodila	A
Ali veš, čemu so me zaprli?	Vedno	mislim na našega gospoda in morda me je ukazal	A
grad. Tomaž Ručigaj in vitez Sonce sta še	vedno	sedela pri vinu.Prvi se je bil tako zelo nasekal	A
Tomaža Ručigaja, ki je kakor v sladkem spanju še	vedno	raztezal onemogle ude po umazanih deskah.V besni	A
imenitnega, a tedaj - ko je Janez Vajkard še	vedno	imel v svoji roki celo moč in veljavo - še nikomur	A
pozdravite mi Ano Rozino.« »Moj Bog, ali je še	vedno	v gradu!« vzkliknil je knez raznenaden in v	A
navadi, ko se je v deželnih stanovih časih še	vedno	vzbudila ponižna želja po samostalnosti in mali	A
nosil na rokah, gladil mu mehke lase ter ga imel	vedno	na svoji strani. In tako je ostalo do tedaj	A
je pogladil svojo brado ter z bičem, ki ga je	vedno	nosil pri sebi, švignil čez zrak. »Le se, če	A
Pri slovesu pravi gospa: »Vhod pri nas vam je	vedno	odprt ‒ jeli da, Ernest?« »Gotovo, gotovo!«	A
zopet pot, držeča proti Višavi. Po njej dalje,	vedno	globlje v log!Notranja zadovoljnost mu daje	A
okoliščina, rekli bi pri sodišču. No, pa stvar je še	vedno	grozno nevarna. Nekje v kazenskih zakonih se	A
ogenj, ki divja v osrčju naši zemlji, pojema	vedno	bolj in bolj.Nekdaj pa ugasne in strašni mrazi	A
zemlje. A znano je tudi, da peša sončna luč	vedno	bolj in bolj.Nekdaj ugasne tudi ta velikan in	A
sonca, s pojemajočimi plameni v svojem osrčju,	vedno	manj in manj rojevala, da polagoma opustoši	A
zasebniki, kateri so se pri svojih visokih letih še	vedno	radi ogrevali o tistem ognju, ki nam ga v krvi	A
za dijake. Zdaj smo Nemci in v srcu smo bili	vedno	Nemci, kar je pametno.Slovenščina je za dijake	A
njim. In oni s pahljačem, s katerim se je še	vedno	bíl po stegnu, vlači ga okrog med gospodičnami	A
napadi, ki hočejo biti dovtipni, a so skoraj	vedno	neslani.Tudi pred Bogomirom se ustavi maskiran	A
besedice spregovoriti ne more. »Poglej ga, še	vedno	je lesen!« oglasi se zopet Turkinja. »Saj sem	A
naša uboga domovina, in na katera bi morali	vedno	nebeškega blagoslova klicati, da bi nam zvesta	A
na življenju mojem in kakor črna senca se je	vedno	za mano plazilo vprašanje: kaj boš ti, ki še	A
bledo na mrtvaškem odru. A v mojem srcu še	vedno	živi in bo vedno živela!Bila je lepa kakor boginja	A
mrtvaškem odru. A v mojem srcu še vedno živi in bo	vedno	živela!Bila je lepa kakor boginja in čista kakor	A
Čemu? Če sem hotel vedeti, trobil je	vedno:	počakaj, vse boš zvedel; videl boš, da bo prav	A
Pa šele ta sin, ta Viktor.	Vedno	se poja s konjem okrog in živi v veri, da je	A
Nič. Notar hočeš biti, a še	vedno	segaš v žep moj.Tebe in tvoje notarstvo moram	A
»Nande, ali si jezen?« »Kako bi ne bil, če	vedno	ravnate z menoj kakor tedaj, ko sem še po šolskih	A
obrobljeni, rekoč dobrovoljno: »Pij no, in ne strezi	vedno,	hudika!« Strežaj prime leno za kupo in s kisloošabni	A
kjer sem videl v resnici potrebo, delil sem	vedno	s polno roko, ker je nam ravno dan poklic, celiti	A
zamoriti sam sebi duha, da mora potem nositi	vedno	mrtvo srce v sebi, mrtvo srce, četudi cvete	A
zvrševala svoje naklepe! Do danes se je časih še	vedno	tolažil, da morda ti občutki, ki so mu živeli	A
Narava se ni zavila v temo in na nebu je še	vedno	rumenela zarja zahajajočega sonca! Nekje tam	A
prišel denar v hišo, in revščina bi se odgnala za	vedno.	Revščina, ki je tako grozna, če je človek kdaj	A
razsrdili preveč. Pozabila sem, ali zdaj je še	vedno	čas, da govorim!« »No kakšen je ta vzrok?«	A
tičal, da te ni bilo? In tudi žena me je tedaj	vedno	vpraševala, kje sem ostal, da me ni bilo.Zato	A
egipčanske, ki se na meji puščave dvigajo proti	vedno	jasnemu nebu, ki pa jih je nekdaj sezidal tlačen	A
Hvala kontesa!’ dejal je še, potem pa mi je za	vedno	izginil iz pogleda. Moj Bog, bili smo še vsi	A
neprestano nad človeškimi rodovi!« »Kdo bo	vedno	o smrti govoril!« oglasi se grof Anton. »Povej	A
priklonila. Ko sem dvignila obraz, stal je še	vedno	pri vhodu in v soncu se je spreminjalo zlato	A
mlada, mlada in nesrečna! Meni pa je dano še	vedno	živeti in gledati v zorno ravan leto za letom	A
premisli,« oglasil se je zopet baron, »stvar je	vedno	ena in ista!« »Ena in ista,« mrmra Lanski,	A
bil pošteni moj oče sicer dvakrat oženjen, a	vedno	se je pisal za Malca. To je, kar vem, izborni	A
ker se sramujeva!« »In oče tvoj se je pisal	vedno	za Malca?« vpraša Welser, in na obrazu se mu	A
živel, ogibal se ga je skoraj, in groza ga je	vedno	obhajala, če mu je gledal v obraz ter imel zavest	A
bil, povsod ga je spremljevala podoba njena.	Vedno	jo je v duhu gledal pred svetlim zrcalom, kako	A
koncu mize, da bi ju ne čula onadva, ki sta še	vedno	pila pri zgornjem koncu.Ali stari Sodarju je	A
ni! Tu pri mizi pa sta sedela starca in še	vedno	pila. »Kje pa sta otroka?« vpraša Sodar.	A
ženite, ubožec moj?« vpraša po kratkem premolku. »	Vedno	vendar ne morete tako živeti kakor puščavnik	A
ki je v svoji zmedeni starosti menila, da še	vedno	živi na dvoru Friderika Avgusta, v časih, ko	A
ki veje nad njo ‒ je nemški. Dva elementa se	vedno	bojujeta v nas, nemški in slovanski.Zato ni	A
oskrbnika. Končavši pa je ponosno dvignila še	vedno	krasno glavo ter dejala mrzlo: »Eliza, kak fantast	A
poudarjala, potem pa še pristavila: »Saj ste bili	vedno	v silnem sovraštvu z onimi s Struge, če se ne	A
Ponoči je deževalo in po drevesih so se še	vedno	lesketale debele kaplje.Po grajskem vrtu sta	A
pred letom postala vdova, in morila jo je še	vedno	bolest po mrtvem možu.Bil je v visoki vladni	A
tu in tam je kaj tudi na trnju ostalo. Ali	vedno	sta se smejali in nobeni ni prišlo na misel	A
sva pogledati to kapelico!« Ali tujka se je	vedno	smejala, potem pa pristopila k njima ter vestno	A
njima. »Nekaj me peče okrog srca in glava me	vedno	boli. Če sonce sije ali dežuje, glava me vedno	A
vedno boli. Če sonce sije ali dežuje, glava me	vedno	boli!« Ko so dospele do vrtnih vrat	A
ter postavil svoj šotor na Otoku. Nosil je	vedno	rokavice in malo je govoril.S seboj pa je vitez	A
Serafina, je tudi tako modro nebo, da bi človek	vedno	hotel zreti vanje!« Te besede je govoril	A
kakor v puščavi! Pozabljena od vsega sveta in	vedno	pred očmi tiste grozne spomine, kateri so pokončali	A
»Da, prav bi mi bilo!« Glas mu je bil še	vedno	mehak. »Prav bi vam bilo,« vzkliknila	A
zame!« odgovorila je strupeno mrzlo. »Ti si še	vedno	polna tiste romantike, draga Serafina!Ti meniš	A
največje človeške podlosti! Ta prizor se mi	vedno	vsiljuje v spomin, kadar si predočujem tebe	A
jemala učeno knjigo v roke. Pri tem pa si je	vedno	mislila, komu da pač piše.Morda ženski, in kaj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani