vedno (2.301-2.400)

le v sredi še sije - in to je svetla luna.	Vedno	še strmim.Jedva si upam dihati v čudnem strahu	A
absorbirati moje moči. Vse to sem začel čutiti	vedno	jasneje, in vznemirjalo me je čedalje bolj.	A
solidnih in dobro situiranih ljudi, ki plačujejo	vedno	svoje davke in ki so sploh vzorni rodoljubi	A
Nič več nisem tako vesel, kot sem bil nekdaj.	Vedno	me nekaj kljuje in peče v srcu.Zdaj sva vsak	A
na priljubljeni klopi. Slonela sva na klopi	vedno	objeta.Mimo mojega stanovanja se pelje jutri	A
da ta mesec odidem. Boljši nisem nič, raje	vedno	slabši.-	A
- - . / . / stran 308 . / Zdaj me skoro	vedno	glava boli, in vrti se mi.Samo moja uboga mati	A
dobročutnost. Suho telo na visokih, tenkih,	vedno	nemirnih nožicah; čelo precej visoko, jasno	A
vas naravnost občudujem, gospod!“ Zunaj je še	vedno	deževalo.Mak je posadil poleg sebe lepo natakarico	A
predstavljala prej. Njene misli se oklepajo še	vedno	prav tako trdovratno zemeljskih malenkosti,	A
obšl� ga je kakor sram in kesanje ... To so še	vedno	tiste otroške oči, to je še vedno tisti nedolžni	A
To so še vedno tiste otroške oči, to je še	vedno	tisti nedolžni smehljaj na ustnih.Kdo mi je	A
drhtele in sanjale. A na zahodu se je lesketalo	vedno	jasneje v mokrem zlatu; žareča svetloba se je	A
rožnat trak; sence so temnele in se plazile	vedno	nižje; na horizontu je ostal samó še mehek odsev	A
globoko in sanjarsko, a na ustnih je ostal še	vedno	otroški, sentimentalni smehljaj.Na vsem obrazu	A
poznalo kakih trideset let. Edino roké so bile še	vedno	bele, majhne in fine, kakor izrezane iz porcelana	A
čebelnjakom. A čebelnjak je bil velik in dvigal se je	vedno	višje in višje, prevlečen s škrlatno rdečo barvo	A
-- iz umirajočih zvezd ... In odmevalo je še	vedno,	kakor da so ostale besede začarane v zraku	A
svetlo sivo ali čisto črno suknjo. Majnik govori	vedno	enako: s tihim, ponižnim, boječim glasom, ki	A
so tekla, kakor valovi Ljubije, in ostala so	vedno	enaka, kakor valovi Ljubije. Krasnega jesenskega	A
skrita mesteca. Na večer, kadar je padalo solnce	vedno	nižje proti zahodnemu obzorju, ostavil sem mesto	A
so se razprostirali ozki oblaki, ki so rudeli	vedno	svetleje, kolikor bolj se jim je bližalo solnce	A
so zagrnili naposled vse obzorje, a padali so	vedno	nižje in njihova barva, prej lahno rožnata,	A
kako bo govoril. A ko je stal pred njo, bil je	vedno	bolj v zadregi.Kakor vselej, pozabil je nase	A
privadila teh nizkih, precèj zamazanih hiš in	vedno	istih, znanih obrazov. ”Kaj ti je povedal	A
tega sam ni hotel priznati. Načrti so prihajali	vedno	silnejši, sanje vedno nedosežnejše, in naposled	A
priznati. Načrti so prihajali vedno silnejši, sanje	vedno	nedosežnejše, in naposled je pričel uvidevati	A
sploh ne mislim na take stvari; za to je še	vedno	časa dovolj ...“ Zadnik mu ni odgovarjal.Vzel	A
je stal na licih in ustna so v polsanjah še	vedno	lahno trepetala. ”Samo nate se bodo opirali	A
izgubljeno. To je preteklost, izbrisana za	vedno;	da bi se mogla iztrgati iz srca, četudi bi se	A
Stegnil je roke in vzbočil prsa. Na cesti je še	vedno	gorela svetilka.Čul je pod oknom korake in govorjenj	A
je polastiti lahen nemir. Sonce je sijalo še	vedno	ljubeznivo in mehko kakor prej.”Danes je sobota	A
duše, brez sladkega upanja ... Šumela pa je še	vedno,	in glasneje in brezobzirneje, zdaj na levi,	A
ga potipal po rami ... Ljudje so prihajali še	vedno;	drugi so vstajali s sedežev, ter jim dajali	A
nespametni, so vendar škodovali in škodujejo še	vedno	nerejenemu in preprostemu narodu bolj kot vse	A
Najrazličnejše slike, najčudovitejše barve, a vsebina	vedno	ista in ozadje povsod zaduhlo in temno. Ah	A
rokami se je upiral, da doseže svoj smoter.	Vedno	več in vedno več!Kadar se mu je zdelo, da stoji	A
upiral, da doseže svoj smoter. Vedno več in	vedno	več!Kadar se mu je zdelo, da stoji dovolj visoko	A
temna postava se je prikazovala na ovinkih	vedno	nižje, dokler ni izginila globoko v bregu.Doli	A
kakor nekdaj; njene ustnice so se smehljale še	vedno	tako sladko in ljubeznivo ... a kje so tisti časi	A
izkušal zapeti z visokim hripavim glasom; zašel je	vedno	višje in višje, dokler ni zasopljen utihnil	A
to uro, ko gledamo poslednjikrat vaše lepe,	vedno	vesele oči, čutimo vso praznoto, ki bo ostala	A
oba hkrati, tiho in počasi, nagibala sta se	vedno	nižje čez mizo, dokler se niso ustnic doteknile	A
oddaljeni, trepetajoči glasovi so prihajali	vedno	bliže in bliže in čudovito čustvo, polno hrepenenja	A
ljubezni in dobrosrčnosti! Kakor bi slišal še	vedno	njih glas, kako me opominjajo in prosijo z rahlimi	A
omahovanja, v veselih urah brezskrbnosti in sreče, -	vedno	jih vidim pred seboj, svojo ljubo, dobro mater	A
vidim pred seboj, svojo ljubo, dobro mater,	vedno	se mi zdi, da plava nad mano njih ljubeča duša	A
sem se vrnil na stanovanje. Mati so sedeli še	vedno	tam; razgovarjali so se z gospodinjo o mnogih	A
vztraja ob njihovi postelji brez godrnjanja, z	vedno	jednako skrbjo in ljubeznijo. In tako srce so	A
visoko ... visoko, kakor bi hrepenelo vsak trenotek	vedno	dalje, v nedogledne višave.Solnce je sijalo	A
plamen pa se je pokazal v še svetlejši luči.	Vedno	večji, vedno širši, vedno strašnejši! Kolikor	A
je pokazal v še svetlejši luči. Vedno večji,	vedno	širši, vedno strašnejši! Kolikor bliže smo	A
še svetlejši luči. Vedno večji, vedno širši,	vedno	strašnejši! Kolikor bliže smo prihajali,	A
lahen veter, ki je pihal od juga. Temnilo se je	vedno	bolj in zvezde so se prikazovale na nebu; na	A
pa se je lesketala žareča obla in se dvigala	vedno	višje in višje; luna je vzhajala ... Sestra	A
soncu. Zdelo se mu je, da ga obkrožavajo glasovi	vedno	tesneje in tesneje, da ga božajo in objemajo	A
obrazom in črnimi nohti na prstih, - glasni in	vedno	razjarjeni Primož, ki ni mogel nikdar vstati	A
z redkimi, sivimi kocinami. Znojev obràz je	vedno	ledén in résen, a obléka je nekako smešna: vis�k	A
široke. Na glavi mu stojí vis�k, rujàv klobúk,	vedno	nekóliko na desno strán pomaknjen. Takó se	A
majhním, belim robcem - čudno, sicer je imèl	vedno	rdeče in velikanske robce. Gospod Smuk, naš	A
moje ne ... Od visokih smrek so se plazile sence	vedno	bliže k nam; učiteljica Makova je pela z mehkim	A
čutila sva obádva, kakó je objemala najini duši z	vedno	tesnejšim objemom ...Za hip sva umolknila; tisti	A
na dolgi progi ravnine, toda sence so segale	vedno	dalje in vedno više, lakomne roke so se iztegale	A
ravnine, toda sence so segale vedno dalje in	vedno	više, lakomne roke so se iztegale po zlatu.	A
srce. Kakor tihe sence so hitele od vzhoda,	vedno	više so se vzpenjale.Čisto nenavadno, kot da	A
topila v zlati luči, a sonce se je pomikalo	vedno	dalje, vedno niže, - nekaj neizmerno krasnega	A
zlati luči, a sonce se je pomikalo vedno dalje,	vedno	niže, - nekaj neizmerno krasnega, velikega se	A
sobi, da bi potem, ko bi je že davno ne bilo,	vedno	še trepetali njeni veseli pogledi na stenah	A
mislil; življenje bi me bilo neslo samo navzgor,	vedno	više - in ona bi gledala name danes kakor prvi	A
branili, dà, mislili so celo, da so ukopani še	vedno	do vratu v domačo zemljo, ali njih misli so	A
slabela - leto je prešlo za letom in ona je še	vedno	kakor prej sedela v istem kotu na stari skrinji	A
pomislite, ura je kljub svoji častitljivi starosti	vedno	enako šla, to se pravi, za dve uri prekasno	A
dreves ... Videl sem jo, da je stala na peronu še	vedno	nepremično kakor kip, dokler se ni izgubilo	A
moli zdatno bolj naprej nego zgornja, in se	vedno	giblje, naj Jurij govori ali molči.Ves obraz	A
posilijo kozarec, in zopet, in zopet ... Jurij je	vedno	bolj navdušen, njegov glas je vedno višji, roka	A
Jurij je vedno bolj navdušen, njegov glas je	vedno	višji, roka šviga vedno silnejše nad glavo.	A
navdušen, njegov glas je vedno višji, roka šviga	vedno	silnejše nad glavo. Solnce zahaja, in njegovi	A
pred gostilno še ni ponehal, in v gostilni še	vedno	rase.A vse prevpije veličastni Jurij.	A
mogli izpod velikanskega tovora vaših hudobij!“	Vedno	se še čujejo strahovite njegove besede, ko odhaja	A
Pot je kmalu popolnoma samotna. Vleče se	vedno	bolj navkreber; na straneh rase visoko leševje	A
ostal ves dan v svoji sobi, in živel zopet in	vedno	zopet sinočnji večer ...Košato vejevje se pripogiba	A
mahnejo po njem sekire. Turški roji naskakujejo,	vedno	sveži plezajo na lestve, prezirajoči smrt, kajti	A
dalje brez odmora, brez haska. In vrača se	vedno	slabše volje v garnizijo, pripravljen, da bo	A
ako se bo poljubilo dušmanu. Tu je treba biti	vedno	na * stražarnica nogah, vedno pripravljen na	A
na * stražarnica . / . / stran 29 . / nogah,	vedno	pripravljen na najtrši boj z nevernikom. Nestalna	A
domovine. Ali Herbartu klone glava, čuti se	vedno	bolj osamljenega in zapuščenega.Ne veselo šumenje	A
četrti, vsi osabljani, vsi z osedlanimi konjiči,	vedno	pripravljeni na beg in boj, v spanju in pri	A
se je lovil pod stropom. Vse je bilo kakor	vedno	in le obrazi samostank so bili za spoznanje	A
je nasmehnila: »Za šolo, gospa mati, sem še	vedno	preslaba.« »Da, za šolo še niste dovolj krepki	A
mesec, dvanajstkrat v letu. Anica se jih je	vedno	bolj bala.Prišel bo oče, čudnoresni mož z brado	A
obiskal. Kadar je na to pomislila, se ji je	vedno	zopet zasenčil obraz in je stokala: »Kadar bo	A
jima je odpustila in ju blagoslovila. Tišji,	vedno	slabejši je bil glas goreče prelektorice in	A
srca svojih ljubih ovčic. Vse je mislil, a je	vedno	zopet govoril zdaj tej, zdaj drugi, da bi ga	A
razložil. Neumljiva po besedi se je po smislu	vedno	jasneje oglašala v samostankah. »Amor vult esse	A
je prišel in je spregovoril in me tolažil. Še	vedno	slišim njegov sladki glas.‚Sestra Rafaela,’	A
Samo rahlo, prav rahlo jo je bolelo, ker se je	vedno	sproti zavedala, da mora dan za dnem jemati	A
s svojim tihim, boječim glasom, kakor da se	vedno	sramuje in je v večni zadregi: »Lepo vreme imamo	A
strani pa je gledal na hlapca, ki je stal še	vedno	doli pri mizi, odpiral usta in iskal pripravne	A
Take pa še ne, Katra, take pa še ne!« se je še	vedno	smejal Tomaž.Za pečjo pa je godrnjal Pečankin	A
pogled je obstal slednjič na nevesti, ki je še	vedno	stala na vratih in mirno motrila cel dogodljaj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani