In ko je nekega dne čudno nemiren povprašal, ali se še spominja, kako je svoj čas želela na Peč, in je ona veselo prikimala, in je on tedaj prijel njeno roko in jo vprašal, ali bi hotela sedaj iti za vedno na Peč, tedaj Anica sprva ni vedela, kaj naj odgovori. Nehote se je ozrla na sivorjavo oko, ki je še vedno ko skrivnostna uganka gledalo na njo, in strah pred gotovo temotno bodočnostjo se je je polastil. Ko pa je ponoči zastonj molila očenaš za očenašem, in spanec le ni hotel na njene oči, in je venomer videla pred seboj miren, zagonetljiv pogled trokotnega očesa, tedaj je planila kvišku in rekla: