vedno (2.601-2.700)

Nagnil se je čisto nad vodo. Še	vedno	nič.Nagnil se je še bolj in - padel v vodo!	A
izkobacal iz deroče vode. Mene pa je neslo še	vedno	naprej in naprej... »Na pomoč!« sem zaklica	A
Komendčani. Po nenapisanih pravilih je spopad potekal	vedno	na čistini pred gozdom.Tam smo se ročno sprijeli	A
ata v šalo oviti naporno delo. Na vozu je bilo	vedno	peklensko vroče.Pod je bil postavljen tako,	A
pazite, da ne boste šli vroči v vodo!« nas je	vedno	opozarjala mama. »Že prav, že prav...	A
Kar poleteli smo do mlina, kjer je bila Pšata	vedno	dovolj globoka.Pred jezom se je voda nabirala	A
skočiti z vrha jezu. Z velikim strahom sem	vedno	plaval le do klopce, ki je gledala iz vode na	A
Nekdo je umrl!	Vedno	me je streslo ob milem zvoku navčka.Tokrat pa	A
kakšen piškot ali bonbon, pri plačilu pa je	vedno	zmanjkalo za kakšne pare. »Pameten fantek	A
muhaste narave. Ko smo ga zapregli v voz, je	vedno	pogledal nazaj, kdo fura.Ata je rad ubogal,	A
prijaznimi ljudmi, v prostosti, ki me je pozneje	vedno	vabilo nazaj.Ko sva se vračala v dolino, se	A
prav tistega fanta, ki se je ubil v steni... Še	vedno	je tiktakala.Fantu pa je življenje obstalo za	A
ljubilo vsakomur. Zato je ob podobnih izletih	vedno	manjkalo pet ali šest učencev - iz zdravstvenih	A
kapitan, ne bom inženir, ampak Rafko Irgolič bi še	vedno	lahko bil.Na eni od slik je kot kavboj tudi	A
se začeli spogledovati obupani. Sneg pa je še	vedno	naletaval. »Ne smemo čakati...	A
Poljubiti pa si je na naslednjem sestanku še	vedno	nisem upal.Po glavi so se mi začele ob srečanju	A
Smola?« sem začudeno razprl oči. »Se ti še	vedno	sanja, kaj?« sta se mi režala brata.	A
naslovom Moja prva knjiga. Pa so se mi sošolci	vedno	smejali, ko sem jim pravil, da sem se s knjigo	A
imeli radi. V naši hiši v Zavrhu je imela knjiga	vedno	častno mesto.Mati so prinesli od svojega doma	A
nad jedilno mizo. V naši hiši je bilo dela	vedno	čez glavo, saj smo imeli precej veliko posestvo	A
najbližjim. Ko so mati videli, da stokam še	vedno	lahko, so si oddahnili.Z očmi so premerili razdaljo	A
moje čudovito zavetje. To pravim zato, ker sem	vedno	gnal past krave na takšen kraj, kjer sem imel	A
nismo bili prav nič krivi. Krave smo morali	vedno	napasti pred začetkom pouka.Ker je bilo do Smlednika	A
vdrla v zemljo! Ko je zazvonilo jutranjico, je	vedno	nastala panika.V eni uri je bilo treba odgnati	A
strani. Kadar sem odhajal nazaj v šolo, so mi	vedno	prinesli še posebej suhe hruške ali krhlje ter	A
pa je bilo to, da sem pred tablo ali v klopi	vedno	vedel povedati tisto, kar so učitelji pričakovali	A
rožnovenski ponedeljek se je na Šmarni gori	vedno	zbralo na stotine pevcev.Po cerkveni ladji je	A
kamnu do srca, če bi ga imel. Mene je tedaj	vedno	presunilo tako globoko, da sem imel ob najlepših	A
ni bilo treba preveč razlagati, sem jih imel	vedno	na svoji strani. Oče so v odgovor samo	A
večerjo hkrati. »Morda pa se tisti hudič še	vedno	klati po planinah in si ga ti z jajci nakrmil	A
podrl vse upe na lepo starost. »Mater sem	vedno	spoštoval in jo bom tudi vnaprej.Nisem pa jaz	A
stasa, s pristriženo kozjo bradico, napravljen	vedno	v frak, na glavi pa je imel tako rekoč noč in	A
maši je bil tudi moj prijatelj Anton Foerster.	Vedno	mi je bil za petami.Takoj, ko sem nastopil službo	A
božične pesmi. Prijatelj Foerster je bil pač	vedno	za tri korake pred menoj.Kako tudi ne, ko pa	A
kadarkoli se kje oglasi Sveta noč, blažena noč, se	vedno	v mislih preselim v mestece v osrčju Karavank	A
ki gredo po rekorde v planine, ampak sem se	vedno	rad vmes tudi ustavil, se razgledal naokrog	A
dobro poznal, je tudi dobro vedel, da sem se	vedno	boril za naš jezik in za naše pesmi.Kajpada	A
drugi z Dunaja na obisk v Ljubljano, so jim	vedno	peli nemške pesmi ljubljanski filharmoniki.	A
govoril sam pri sebi, nad glavo pa so mi še	vedno	plavali ljubljanski filharmoniki. »Je	A
med ministriranjem trikrat zadremal, a me je	vedno	pravočasno prebudil dijak Jakelj - s cingljanjem	A
priti k meni v Ljubljano na inštrukcije,« mi je	vedno	rekel Anton ob slovesu. »Napisal bi takšne pesmi	A
hvali z vzponom na Triglav, le sam moram tedaj	vedno	pogledati v tla.Šel bom, in konec besedi!«	A
božič, v zahvalo, da sem mu rešil življenje,	vedno	poslal čestitko.« Hodila sva in hodila	A
vzpon zelo zoprn. Brez Šmerca bi lahko ostal za	vedno	v steni. Ko sva prišla prav do samega	A
kar je bilo lepega, pa je bilo več ali manj za	vedno	skrito v vseh tistih knjigah, ki so jih radi	A
čudnimi Dovžani, ki so me tožili, in hkrati še	vedno	blizu... tako tebi kot hribom!« Tri tedne	A
Velik, slok možak, z očmi tam daleč v planinah,	vedno	resen in trezen, prava zdrava gorenjska korenina	A
Kadarkoli sem se pomudil v mislih pri Devici Mariji,	vedno	sem se spomnil tudi na našo šmarnogorsko cerkev	A
se zatekal v največjih stiskah, pri njej sem	vedno	našel tolažbo, k njej sem se obračal, ko nisem	A
od najstarejših. Sam sem pri vsakem delu dal	vedno	najmanj četrtino, če ne kar polovico, veliko	A
ne bi prišli do konca. Je pa tudi res, da sem	vedno	bil mnenja, da je denar prehodna dobrina in	A
avstrijskega turističnega kluba, vendar pa sem bil	vedno	žalosten, kadar sem se vračal s kakšnega njihovega	A
popevčico sem zaigral nanj, kajti po vajah je bila	vedno	navada, da sem pevce pogostil - kajpada iz svojega	A
velik stolp. V gimnaziji sem imel pri fiziki	vedno	najboljšo oceno, zato mi tudi načrt za stolp	A
rekel. Za take stvari si je pač treba vzeti	vedno	dovolj časa. »Še raje bi se pogovoril	A
zahvajujem za ta postavljeni stolpič. Njegovo ime bo	vedno	slovelo pri gorskih popotnikih!« Tako	A
če bo treba?« me je zaskrbelo. Požganc je bil	vedno	možakar na mestu. »Kajpada, kajpada	A
postavitvijo stolpa na vrhu Triglava je bilo	vedno	več radovednežev, ki so si hoteli ogledati naše	A
preleni za kakršen koli sprehod. Sam sem se	vedno	držal srednje zlate poti.Tudi drugim sem rad	A
šli?« »Bo kar druga držala...« je odvrnil, še	vedno	nekoliko pod vplivom alkoholnih hlapov. »Sinoči	A
res eden najlepših novomašnikov, rad je bil	vedno	v središču pozornosti, povrhu pa je bil že kot	A
tebi!« Janko je dal roke v zrak, pa se kri še	vedno	ni hotela ustaviti.Janko pač ni bil Mojzes...	A
»Morda pa ne utegne. Ali pa išče še	vedno	kje kakšno primerno mesto za kočo v Vratih,	A
Pri vsakem vretenu je bilo deset delavcev in	vedno	sta tekli obe vrvi.Najprej smo ga potegnili	A
dve najbolj pomembni koči, s katerima sem se	vedno	rad postavil, sem bil povabljen na častni večer	A
Zdaj pa le napnite ušesa! Zima	vedno	nanese sneg tako, da ga je veliko v kotanjah	A
sem mu sam ponujal pijačo, pa jo je skoraj	vedno	odklonil, češ, saj nisem žejen, kaj bi pil.	A
zdelo, a kaj: Micka je bila v najlepših letih,	vedno	je bila vsa načičkana in našpičena v tistih	A
planinsko društvo, ampak, ampak... nekaj pa še	vedno	drži!« »No, kaj?!« mi je šla vsa kri	A
šel na živce alpenvereinovcem, ker je bil še	vedno	živ, da bi ga kmalu pretepli, pa smo ga mi obvarovali	A
ko smo odprli še slovensko pot na Triglav,	vedno	premajhna in je komajda služila namenu za tiste	A
začel šele taliti sneg s Cmira in je bil tako	vedno	tekoč. »Vse bi še šlo,« je prikimal	A
naredil skromnega. »Drugače pa je moje delo še	vedno	to, da pasem dovške ovčice - na dveh nogah!	A
nadret tudi moj stanovski kolega Janko Mlakar,	vedno	pripravljen na šalo.Ker je bil tako vesel človek	A
mojih let. Je bil pa mojega srca, z eno nogo	vedno	v hribih! »Kaj norim?!	A
čistoči po hišah, o zdravem načinu življenja...	Vedno	je rad rekel:Človek mora biti zdrav na telesu	A
ga je ena sam kost in koža. Le oči je imel še	vedno	polne svojega kmečkega ponosa. »Obtožen	A
NOVE ORGLE Kadarkoli stopim v cerkev, sem	vedno	ponosen tudi na orgle, ki sem jih napravil na	A
Za kruh je nekako šlo, glede zabave pa sem	vedno	menil, da mora biti ta na dostojni ravni.	A
smo vse spravili na oder in dvorana je bila	vedno	nabito polna.Ljudstvo je rado prišlo gledat	A
NOVI ZVONOVI ZA ZLATO MAŠO Pesem zvonov me je	vedno	spominjala na zvonove na Šmarni gori.Kadarkoli	A
Kadarkoli sem kje zaslišal kakšno zvonjenje, sem	vedno	obstal in ga primerjal s tistim iz mladosti	A
Mojstrane. Bilo je že tri leta po vojni, ko smo še	vedno	zvonili samo z enim zvonom.Kot da smo kje v	A
iskreno sovražil, štruklje pa je znala Micka	vedno	tako razporediti, da so bili zmeraj dobrodošli	A
bratov Cirila in Metoda v Vratih!« Janko je	vedno	malo preveč govoril.Tudi tokrat ga je zaneslo	A
vestnika, z željo, da bi se pri nas planinstvo	vedno	bolj razširjalo.« Za vse radovedne pa	A
je očitno začel že pred zimo. Počutil sem se	vedno	slabše.Nekako so me začele zapuščati moči, nobenega	A
trta, in ali pijó na zemlji pametni ljudje še	vedno	francosko vino?« Obsenčil me je Azrael z desnico	A
Še nekaj mi odgovôri. Imate li še	vedno	nadškofa olomuškega na zemlji?« Resnično mu	A
olomuškega na zemlji?« Resnično mu odgovorim: »Še	vedno,	in sedaj je kardinal!« »Odrini in ne krati	A
na njih. Okrog njih se je ovijal vinski trs,	vedno	zeleneč in neprestano rodeč raznobojno grozdje	A
tem orjakom in vélikim prijateljem človeštva.	Vedno	je še tičalo sredi velikanskega obnebja; vse	A
nečem več kleti. »Torej železnico imate še	vedno?	« vprašam, da bi jela govoriti o drugih stvareh	A
benediktincem deliti miloščino!« Začudim se: »Torej	vedno	uboštvo so obljubili vojaki vaši!Potem jim pa	A
odgovori vojak Miha kislega obraza, »ko bi me le	vedno	ne bolela ta prekleta glava!« »Glava! Aha, to	A
Čudi se stoletju, v katerem živimo!« »	Vedno	tedaj molči?« »Neprestano, in svoj želodec si	A
amice, zabelim mu pregrešno dušo, da se bode za	vedno	spominjal trenutka, ko mi je ukradel kuharja	A
še huje. »Tebi bi bilo po volji, da bi morala	vedno	molčati kakor miš v luknji pod zidom!Toda nič	A
ki udari iz črnega oblaka!« »Ostane li potem	vedno	cvetoča ta vaša ljubezen?In če zvene, če se	A
zvene, če se potem posuši?« »Prava ljubezen	vedno	zeleni in dan za dnevom poganja nove cvetove	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani