Vikar Janez se je udobno nagnil nazaj v svojem lesenem naslonjaču in zaprl oči v prijetnem telesnem občutju mehke trudnosti. Nekaka sladka nemoč mu je hotela vezati še vedno duha; kri, ki se je pretakala po njem, ga je polnila s čudno mladostno razkošnostjo. Vsa soba je bila polna sladkega, pomladnega vonja po vijolicah, po mokrih, v sreži zrahljanih tleh, po sončnem prahu in prelivajočem se vzdušju.