Vedela je, da gre h koncu, pa se ni bala. Samo rahlo, prav rahlo jo je bolelo, ker se je vedno sproti zavedala, da mora dan za dnem jemati še eno slovo in še eno od vsega tistega, ki se ji je bilo priljubilo in na kar se je bila navadila. V sestri Engelberti je našla v teh trudnih dneh prijateljico, ki jo je umela in mogla iti za njenimi skrivnostno svojstvenimi, bolnimi hrepenenji.