Glava mu je omahnila na blazino , pritrjeno na naslonjač, in v njegovi duši so zarajale očarljive, čeprav zmedene slike. Njegovo uho je vkljub temu še vedno pristrezalo zvoke in vnanjega sveta, ropotanje voz, hitečih spodaj po cesti, spremljalo njih oddaljujoče se drdranje, poslušalo, kako so bobneč zadrveli čez most in se izgubili v daljavi. Ali pa je prisluhnilo brlizganju, sopenju in hrumenju vlaka, prihajajočega s koroške strani.