O mrtvih deževnih dneh, kadar ni bilo vsenaokrog ničesar drugega, kakor siva, dolgočasna megla, -- ali o sončnem zahodu, kadar so pričele stopati od neba velike, tihe sence, -- postali so njeni pogledi vznemirjeni, in govorila je zmedeno in hitro, kakor da sanja v vročici. Ne mogla bi si razlagati svojega strahú, a v srcu ga je čutila vedno jasneje.
O smrti ni govorila nikdar in zdi se mi, da tudi mislila ni nanjo.