nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Kako je gospod adjunkt rešil svojo čast, poved v sobesedilu:
Ob robu tratine je čepel v grmu mlad zajec, buljil vanja z velikimi, neumnimi očmi in stresal z ušesi; studenec je šepetal med mahovjem z libelami in metulji; veliki črni hrošč se je bil naveličal letanja ter sedel na visoko cvetico, ki se je zazibala pod silnim bremenom; detel je bil splezal že višje na drevo, trkal v navadnem taktu in čakal noči. Sonce se je zavilo v prašno meglo in je padalo na obzorju; njegovi žarki so postajali krvavi in so lezli po deblih vedno višje proti vrhovom.
Tinica se je zdrznila, pogledala na zahod in se izvila njegovemu objemu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani