vedno (1.701-1.800)

Sam jezdi, brezskrbno in zamišljeno.	Vedno	bolj se bliža Iztoku.Še petdesetkrat stopi konj	A
strnila in grozno sekala z meči krog in krog.	Vedno	večji hudournik je treskal vanjo, stena se je	A
pridružil pokrajinskemu taboru, kjer se mu je	vedno	zelo dobro godilo.Zato je tudi vedel, da ima	A
udaril Radovan tudi sedaj na plunko. Ta je bilá	vedno	najljubša váruhinja in najboljše priporočilo	A
Radovan se je previdno plazil navzdol po bregu.	Vedno	je postajal in prisluškoval.Vse tiho.	A
in polomljen je zlezel z visokega konja in si	vedno	otiral pot ter hodil globoko po sapo. »Povej	A
sveta. . / . / stran 103 . / Azije je dobival	vedno	resnejša poročila, da se dvigajo Perzi k uporu	A
presegel zeleni višnjevega ali višnjevi zelenega.	Vedno	vštric.Bil je pogon, kakršnega arena še ni doživela	A
Smrt mu!« Gotu pa so se	vedno	bolj valovile mišice na rokáh, vajeti so bile	A
ni sprožil. Jezdil je drugič, strelica še	vedno	za pasom, konj v vedno besnejšem diru.Iztok	A
je drugič, strelica še vedno za pasom, konj v	vedno	besnejšem diru.Iztok pa, kakor bi sedèl na ptici	A
od prostranih dobrav, ker samo vanje vdahne	vedno	nova ljubezen novo življenje.Iztok; ti nisi	A
palačo. Ali to je bilá * Pij na mnoga leta in	vedno	zmaguj. samo pretveza.	A
volkovi in tatovi, sit in lačen, pijan in žejen,	vedno	vesel in vedno brez skrbi.Drugačna je pot godčeva	A
sit in lačen, pijan in žejen, vedno vesel in	vedno	brez skrbi.Drugačna je pot godčeva kakor trgovčeva	A
Grku se čelo ni zvedrilo.	Vedno	globlje gubé so se črtale vanje, oko se je čedalje	A
najmočnejših sužnjev ti je na službo. Čolni so	vedno	pripravljeni. Kadar pride, vselej pospremi Ireno	A
. / stran 205 . / vojaki so vse prenesli,	vedno	zmagovali, se vedno odlikovali. Niti enkrat	A
vojaki so vse prenesli, vedno zmagovali, se	vedno	odlikovali. Niti enkrat ni mogel ponižati Iztoka	A
spozabila tako daleč, tegà bi ne bil verjel! Še	vedno	je zrela za vlačugo!Komedija se zapleta ‒ čakaj	A
ugibali, kaj da ni magistra equitum, ki je bil	vedno	natančen.Določena je bilá velika vaja, vse čaka	A
potem je beg nemogoč in ločen bo od Irene za	vedno.	Da bi se vrnil živ iz vojne, še mislil ni.	A
zinem, gospod!« »Tvoj sin ljubi Ireno ‒« »Še	vedno?	Da more biti godčev sin tako stanoviten v ljubezni	A
govori, kako je sin srečen in da ostaneš tudi ti	vedno	tu.Govori, kjer bodo bolj nastavljali ušesa	A
Propontidi. Epafrodit je stal nepremično še	vedno	na krovu in slonel na ograji jadrnice. Pretekla	A
Predobro je poznal Bizanc, kjer se je moralo	vedno	verjeti nasprotno, kar si povedal.In če bi verjel	A
te bom še potreboval!« »Na službo, prejasni,	vedno	na službo, tebi do smrti.« Epafrodit je zagledal	A
Na bojišče je legla noč. Sloveni so še	vedno	gonili polovljene Ante k ognjem.Besne, od veselja	A
hitro zajahal in zapodil k vratom, kjer je še	vedno	čakal voznik. »Gizdalinček, ne boš ti oznanil	A
morske globine. Zakaj prepričana je bila še	vedno,	da je evnuh poslan od dvora. Spiridion jo je	A
poslanec Epafroditov!« Ireni je omahnila še	vedno	stegnjena desnica ob beli haljici, glava se	A
dvigala in kopnela pod . / . / stran 160 . /	vedno	gorkejšimi žarki.Ko so dospeli na desni breg	A
ti valovi so se pred njo odmikali, se tiščali	vedno	zemlje, se prevalili tu in tam leno kakor nerodna	A
vstajali so novi pred njo, od zadaj pa je čula še	vedno	krik in klopotanje konj.Večkrat se ji je zdelo	A
javkali. Radovan je obležal na obrazu in pogrkaval	vedno	tiše, doklèr ni umolknil in so se mu stresala	A
pa je gonil srdit in ponosen stotine barbarov	vedno	dalje in dalje v tesne soteske, upajoč, da jih	A
pristan. Plameni grmad so jih razsvetljevali	vedno	čarobneje, čim bolj je temnel večer, kakor bi	A
pokazal s prstom na oglas v časniku, ki ga je še	vedno	držal v rokah. »Kar le, samo da grem	A
in takisto poljubila mater. »Alenčica, oj,	vedno	si bila taka.Blisk in vihar - potem pa solze	A
naročju. V njej je valovilo, pred njo je stal še	vedno	Smrekar z iztegnjenimi rokami, na katerih so	A
Hi‐hi‐hi, kaj neki ste si mislili!« »	Vedno	delo, isto delo, dan na dan, to ubija človeka	A
»Mara, Mara!	Vedno	nepoboljšljiva porednica!« Minka je	A
Začela je. Iz sobe so doneli še	vedno	težki koraki Smrekarjevi.Pero se je ustavljalo	A
kadar gre, ne zatisnem očesa, dokler se ne vrne.	Vedno	me skrbi, da ne bi nekoč zvedela:Smrekarja so	A
celo tedaj, ko bi zatisnil oči ali upihnil luč:	vedno	pred njim belo pismo, na tilniku roka mešetarjeva	A
in takoj odšel. Viktor se je izmuznil, še	vedno	nergav, v sobo in jezno gospodaril nad lesenim	A
uri pri pouku grozno vlekli. Viktor je bil še	vedno	užaljen, Alena pa kaj malo razpoložena za pouk	A
»Če zveni, ni zlagana!« Alena je še	vedno	upirala pogled v steno. »Gospodična	A
zibala na gugalniku, pokadila dokaj cigaret in še	vedno	ji je zvenela na uho Alenina nagla prošnja:	A
Takrat se je oglasila Alena izza vrat, kjer je še	vedno	stala. »Ne trudite se, mama, ga pokličem	A
se je priklonil, krog ustnic mu je igral še	vedno	rahel smeh, v katerem ni bilo vere v Minkino	A
Pojdiva!« Brest jo je držal še	vedno	za roko in gazil po snegu.Alena mu je razodela	A
zaklical Brestu, katerega je po glasu spoznal, še	vedno	zroč na številke: »Kje vas vrag nosi	A
Neumnež!’ Še	vedno	je ves jezen ril po senu in nezadovoljen kopal	A
bil kratki odgovor Silvestra, ki je sedel še	vedno	ponosno zravnan, kakor bi izzival, češ tu je	A
»Saj ne pojdeta zaradi Lucije. Saj sta bila	vedno	dobra z njo.« »Brat ne poznaš tako bratov	A
pojdem sam. Vabi tako, kot se je s Podloga	vedno	vabilo: vse!« »In za druga?	A
sijalo rdeče in modro. »M-mm!« so se čudili in	vedno	nove gruče so pritiskale pred vrata.Dekleta	A
Lepo je bilo, ali ne, Lucija?« Lucija ga je še	vedno	gledala in, kakor da ni slišala vprašanja, rekla	A
ji je oče odkazal sedež. »Gospodinja smuka	vedno	ven in noter, zato bodi tu na kraju, kjer se	A
mirom je čakala njegove besede. Šimen je še	vedno	molčal, ko sta šla po klancu proti Podlogu.	A
na verandi in gledali na dvorišče, kjer se je	vedno	kaj dogajalo, ker je bila v pritličju trgovina	A
vendar je bilo res. Še danes pravijo, da sem	vedno	skakala po dvorišču in prepevala, da je šlo	A
bi mogel biti star, je težko reči, ker je bil	vedno	enako velik, neroden, skuštran, izbuljenih oči	A
moram biti dobra, ljudi moram imeti rada in	vedno	moram biti pripravljena, da jim to dokažem.	A
kot da jih podi nevihta, in ljudje, ki so se	vedno	oglašali zraven, kakor da se smejijo, so bili	A
sem se vselej nagonsko naredila, kot da spim.	Vedno	enako goreče me je zanimalo, kakšna sta v resnici	A
»Natančno povej, ne, če že govoriš!	Vedno	nekaj momljaš ali pa streljaš mimo, da človek	A
valoviti lasje, temne oči, vitka postava in	vedno	eleganten, v lepi srajci s kravato, v kakšnem	A
zvezdnik nedostopno ošabne oči, Maksove so se pa	vedno	smejale. »Molči, da te ne sliši oče	A
upala, in razen tega ni bil nikdar sam. Skoraj	vedno	je bila z njim Ana. Od tesnobe mi je	A
prepadenim glasom kot malo prej. Ana ga je še	vedno	nemo gledala.Njegove oči so bile stroge; v njih	A
vse to in prejšnje in kdove kaj prihodnjega še	vedno	ti.Se bo lahko odtrgal od nežne, tople Anine	A
nekam nelagodno, kajti Ivanove roke so ji še	vedno	vklepale obraz: »Zakaj me tako čudno	A
Je kaj hudega?« Ivan ji je odgovoril še	vedno	brezosebno, a tudi z veliko resnobo, brez pomisleka	A
grlom vprašala Ana. »Saj si rekel, da bova	vedno	skupaj ...Res ne vem, zakaj zdaj to govoriš ...	A
jo bo zadelo v resnici. In ne samo zdajle,	vedno,	vse življenje, v vseh pričakovanjih, v vseh	A
sebi. Nasmehnil se je z bledimi ustnicami in še	vedno	nepopustljivimi očmi. »Ne vem, zakaj	A
res vedel,« znova zaklicala Ana. Ivan je še	vedno	mahal.Bel robec, temne oči, temni lasje!	A
lahko samo padla in da me bo nehote sram kot	vedno,	kadar česa ne znam, pa bi morala.Buljila sem	A
ljub in domač. Ozrla sem se za glasom, še	vedno	stoje v klopi. Bil je Erik.	A
me je med podvodnimi skalcami na sredini reke	vedno	tako groza, saj se vode pravzaprav ne bojim	A
hranjen, da ne rečem zalit; to me je pri fantih	vedno	odbijalo in bila sem jezna sama nase, ko sem	A
spet posredovati - kakšna sreča, da je vsaj on	vedno	na mestu, kadar ga potrebuje situacija!	A
Vstajal je iz svojega nerodnega položaja, kajti še	vedno	je sedel v brivskem naslanjaču, pograbil je	A
zadregi je, jasno, in kaj bi ne bila, babe tako	vedno	ribarijo v kalnem, ko se podijo za dedci ...Meni	A
pred seboj. Bila sem v zadregi, ker me je še	vedno	držal za roko in se mi sklonjen pričakujoče	A
bila natančno obrezana in obrobek na konici	vedno	brezhibno bel.Na splošno sem imela vtis, da	A
v veži, kjer me je bilo zaradi temnih kotov	vedno	strah, mi je ušel vzdih olajšanja. Zagnala sem	A
docela resno jemali gospe Adele same, so bili	vedno	rahlo na trnju, ker niso nikoli vedeli, kaj	A
več spoznala. Ošinila sem Tinko, ki ji je, še	vedno	vsa zardela, stala nasproti, in nepričakovano	A
lepimi, temveč zoprno bolščečimi očmi; njena	vedno	sijoča koža je bila motna in marogasta ali pa	A
pošteno zalagal, če je le kaj bilo (najraje bi	vedno	jedel po nemškem receptu pražen krompir) in	A
imela na sebi, zmeraj iz najdražjega blaga; in	vedno	je nosila čevlje iz mehkega, prožnega usnja	A
tudi on je šepetaje, kajti vrata so bila še	vedno	odprta, vprašal mamo: »Kaj ti misliš	A
v mestu takšen nemir?« Njegov glas je bil še	vedno	potrpežljiv, kot da ima opravka z otrokom, ki	A
so jo. Bledi, prestrašeni, čeprav so se še	vedno	trudili, da bi med seboj prikrili panični strah	A
Ana od blizu zagledala v oči in mu šepnila, še	vedno	tako, kot da sta čisto sama: »Ivan,	A
zbudila, samo da bi spala, spala!‘ Ivan je še	vedno	molčal, samo Anino roko je ves čas stiskal in	A
kolikokrat sva se tam mimo peljala na sejem in	vedno	me je bilo strah, da nas bo kdo napadel, ker	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani