tedaj (2.501-2.600)

Pomladno noč zasniva molk ...	Tedaj	se mahoma strese zemlja, v silnem udaru zabobni	A
strela niti kamna. Šele ko zagrmi s stolpne line,	tedaj	se ojunači tudi črna vojska in sprejme hudournik	A
k meni, Kata, dokler ne zapoje kukavica ... in	tedaj	se razstaneva ... morda zadnjič ...«	A
prigovarja kmetom, skuša z njimi barantati.	Tedaj	zagrmi mušketa z zida, krvnik se sesede.Priskoči	A
prednje oficir z golim mečem. U, kako se je	tedaj	razljutil naš gospod.Uskoki so se umikali pred	A
če Bog da zdravje, Bara,« ji šepne na uho: »	tedaj	si boš nataknila uhane ... « »Ah!« Naslednje jutro	A
Senj je vstal mogočen in silen, a Herbart se je	tedaj	usedel in si podprl glavo.Kaj sedaj?	A
mu je pogledala v oči in ga vzljubila. Od	tedaj	trpi in moli, v tajni boli koprni ... Kristina	A
Na noge!«	Tedaj	pride ukaz od generala Lamberga iz Kranjske	A
Belo Krajino,« pripomni Turjaški Lenkoviču. »	Tedaj	se je črna vojska zbirala za Ogrsko,« reče pikro	A
Čof! useka Vid Uskoka s pestjo v obraz.	Tedaj	pritisnejo Uskoki, sablje zazvene, usekajo ob	A
Naprej! Konjica se zažene v gnezdo,	tedaj	šele završi iz bajt obramba: sami mrki borci	A
obesi se na konja in zdirja navzdol za Nikolom,	tedaj	se spusti za njim še Gregorič ‒ a za njima se	A
»Palisade, psi, volkovi, ‒ mati!« krikne.	Tedaj	poči iz dvorišča strel. »Hajdi, pojdiva!« zgrabi	A
petdeset najdrznejših borcev v zunanji fort,	tedaj	se šele ozre po prihajaču. V zadnjem hipu se	A
Ferdinand prične sklepati s sultanom Solimanom mir.	Tedaj	se graničarji oddahnejo in z njimi vsa nemirna	A
cvetju koprne ... Polumesec izginja v prelazu,	tedaj	se zgane Herbart. »Grmado!« veli spremstvu in	A
naprej skozi Veliko bukovje proti Pobrežju.	Tedaj	bruhne dim na Kučarju, pri Sveti Magdaleni zaplaka	A
se spusti doli h gradu poskušat novo srečo ...	Tedaj	se splazi Juran s hčerjo iz skrivališča, da	A
še ostalo zajedavcu. . / . / stran 93 . /	Tedaj	pa prisopiha v goreče selišče zadnje kritje	A
proti meji. Ko prekorači Uno, izgubi sled, in	tedaj	se šele zave, da je sam: tu je zemlja dušmana	A
Dva rablja pobereta šibe.	Tedaj	dvigne ujetnik glavo, zbere vse moči in ošine	A
polumesec je silovitejši, križ se nagiba ...	Tedaj	zapoje rog na levem bregu. »O, naši, naši!«	A
zagonu proti križu, ki se nagiba na levi breg.	Tedaj	spozna Turjaški bližajočo se opasnost in pozove	A
Znova leže noč na Uno in znova jo vzdrami dan.	Tedaj	beg Čehaja jezen prehiti kristjane in ukaže	A
poide živež in mora se umakniti v vilajet.	Tedaj	šele se dvigne Turjaški in krene s svojimi proti	A
in v Baro, vsi janičarji se zapode v sužnje.	Tedaj	prijezdi na sejmišče delibaša* ter ukroti janičarje	A
Nov dan napoči.	Tedaj	se Herbart zdrzne v snu: iz jutranje zarje je	A
je bilo, »Ej, Lenkovič!« se vzravna v sedlu. »	Tedaj,	tedaj, ko si polomil štiri tisoč srpov, ki so	A
»Ej, Lenkovič!« se vzravna v sedlu. »Tedaj,	tedaj,	ko si polomil štiri tisoč srpov, ki so hoteli	A
tisoč polumesecev sam s štirimi stotinami. In	tedaj,	ko si zlomil dvanajst tisoč srpov bosanskemu	A
tisoč srpov bosanskemu paši gori ob Savi. Ej,	tedaj	smo se divili tebi in tvojemu polku. Lenkovič	A
sršeni, ali segal si jim drzovito v gnezdo.	Tedaj,	čakaj, kako se že imenuje tisto gnezdo, Katon	A
Kacijanar, kranjski vojni svétnik! Se še spominjaš,	tedaj	pri Perni, s kakim peklenskim vriščem naju je	A
kajti v gorovju je bilo še mnogo snega. Baš	tedaj	je marširal Soliman proti Sigetu, a meni pošlje	A
odrinili proti Sigetu. Ukaz je ukaz, toda	tedaj	me ni premagal.Uderem jo pred turški grad Novi	A
vstajajoči jesenski dan, že ob zori izmučen ...	Tedaj	pade s prednjega brda strel. »Alarm!« se zgane	A
ustavi za hip, pomišlja, naj li preskoči reko.	Tedaj	blisne na Vrletaču meč, izza brda se prikažejo	A
Nekoliko pred poldnem je šel, ne da bi kaj rekel.	Tedaj	se je učiteljica mrtvo sesedla za mizo.Sklonila	A
Pa jo je potolažila gospa mati, ki je bila	tedaj	mlada kandidatinja.Vzela jo je k razpelu in	A
Umivajte ga!« In od	tedaj	je črna sestra umivala svojega Jezusa s solzami	A
ji je gledal z oltarja v otroško žejne oči.	Tedaj	je sinil od nekod sončni odsev čez njegovo resno	A
mene!« V svoji otroško sladki pameti je molila	tedaj	gospodična Anica k Jezusu, svojemu Izvoljenemu	A
počasna za delo.« »Tako redko sem zbrana,« se je	tedaj	kesala in obtožila sestra Ljudmila. »Čenče poslušam	A
biti nekod v mestu cerkveno uro dvanajstkrat.	Tedaj	jo je čudno streslo.Vzelo se je nepoznano vanjo	A
Anakleta je zakričala v svoji srčni bolesti;	tedaj	so se odprla vrata v njeno celico.Nekdo je vprašal	A
»Neumna povest!« je pripomnila Engelberta.	Tedaj	jo je Elekta osuplo pogledala.Nato je briznila	A
minilo štirinajst dni. Sestra Anakleta se je	tedaj	zbudila neko noč.Čudno ji je bilo, nekako utripanje	A
- Tako je bilo sestri Elekti tisto jutro.	Tedaj	se je dvignila s svojega sedeža gospa mati Serafina	A
mati Rafaela!« se je zopet zahihitala bolnica.	Tedaj	se je dvignila stara nuna, stopila k postelji	A
.. stran 91 . \/ nevest, Jezusovih cvetov.	Tedaj	je postala gospa mati Serafina opatinja.Ko je	A
polke. Berač se je stisnil skozi vrata prav	tedaj,	ko je harmonika utihnila.Nekdo, ki je hotel	A
dež!« je pripomnil znova isti ženski glas.	Tedaj	je berač pristopil k mizi, se ozrl po gostih	A
»Ti Tomaž, molči, si že pijan.« In	tedaj	se je zasmejala, vzela kozarec in ga izpila	A
odprta vrata sobe, kjer so se prerivali plesavci.	Tedaj	ji je položil Tomaž roko na rame. »Veš	A
Za berače ima pikolit, za brata ga pa nima.«	Tedaj	je planila žena proti peči.Zardelo in tolsto	A
in mirno motrila cel dogodljaj. Stopila je	tedaj	k nji in rekla: »Ali ti tudi misliš	A
ne de, naj ti tekne pikolit, ljuba sestra.«	Tedaj	pa je moža nekdo rahlo prijel od zadaj in ga	A
je opazila, da je nastal v sobi hipoma mir.	Tedaj	se je zavedla in sedla na najbližji stol.Godec	A
telo kvišku, da se otme teh morečih oči. In	tedaj	je zagledala prav nasproti sebi Lipeta.Videla	A
nosila najina brv.« »Ne več, stric!« je dejal	tedaj	nekdo na vratih in z lačnimi očmi preletel vso	A
brvi!« je radovalo in se smejalo pod krošnjo.	Tedaj	pa je tujec odložil tovor in pozdravil:	A
»Kupčujem, kupčujem!«	Tedaj	se je »siromak« ustrašil in rekel:	A
Peč, Peč! In	tedaj	se je zgodilo, da je planil izza mize Juri in	A
* * * Prvi je umrl Jurca.	Tedaj	je izgubil njegov sin pravdo v prvi inštanci	A
pravdo v prvi inštanci. Potem je umrl Juri,	tedaj	je izgubil njegov sin pravdo v drugi inštanci	A
In nič manj vesel ga ni bil oče. In	tedaj	je odzvonilo krošnji in rada nerada se je umaknila	A
kuhajoča onemoglo jezo nad plačilom tega sveta.	Tedaj	so začeli na Peči prezidavati, delati in graditi	A
potem je začela polagoma rdeti in se smejati. In	tedaj	je krošnja utihnila.Gospodinja se je ni več	A
zlobno, in ko se je Pečanka začela smejati,	tedaj	je bila obračunala sama s seboj in rekla:	A
Peč navsezadnje ni slaba reč.« In žena se je	tedaj	spomnila solz in gorja prvega leta in se domislila	A
je odhajal v svet in se vračal čez zimo. In	tedaj	je od jutra do noči sedel po vaških gostilnicah	A
okovane pipe do velikih gosposkih škornjev.	Tedaj	je Tomaž par dni pil za zadnje novce, si v sili	A
zaključila njene podobne misli grenka resnica. In	tedaj	se ji je lice spačilo, in mali sin je tedaj	A
tedaj se ji je lice spačilo, in mali sin je	tedaj	ni rad srečal, zakaj brez vzroka je kričala	A
»Prodali so. Saj je že pet let od	tedaj.	Ali nisi dobila pisem?«	A
je bil dan podoben dnevu in mesec mesecu.	Tedaj	pa se je zgodilo nepričakovano nekaj, česar	A
po imenu in jih izpraševala, od kje so. In	tedaj	je Anica slišala, da je vprašala učiteljica	A
zardelo veselja, strah je izginil iz nje srca.	Tedaj	pa se je pomolila v zadnjih klopeh roka kvišku	A
»Anica je s Peči!«	Tedaj	se je zgodilo, da je dvignil oni bledi in plahi	A
Anica stara trinajst let, ko je izgubila mater.	Tedaj	je šla v sosednjo vas služit in se vrnila stoprav	A
postelje in je morala imeti pri sebi nekoga.	Tedaj	je prišla streč Anica.Zato ji je teta zapustila	A
celi vasi priljubljena in spoštovana in začela	tedaj	celo neke vrste gospodinjstvo z malim vrtom	A
je njeno življenje zahrepenelo vse drugod.	Tedaj	se je bila čisto slučajno sešla z Jurijem.	A
na Peč, in je ona veselo prikimala, in je on	tedaj	prijel njeno roko in jo vprašal, ali bi hotela	A
vprašal, ali bi hotela sedaj iti za vedno na Peč,	tedaj	Anica sprva ni vedela, kaj naj odgovori.Nehote	A
miren, zagonetljiv pogled trokotnega očesa,	tedaj	je planila kvišku in rekla: »Mamica, daj mi	A
hrepenim tja gori daj, daj mi kako znamenje.« In	tedaj	je Anica zaspala in v snu je videla mater.Iz	A
rokama v žepu in ošabno potresoval z levo nogo.	Tedaj	je prignal Lipe iz hleva živino, in Tomaž se	A
bile tega rože krive, ali je bil res tako bled?	Tedaj	si Anica še ni bila v svesti, zakaj se ji zdi	A
Anica, saj pridem takoj doli!« je zaklical mož.	Tedaj	se je sunkoma odprlo na levi strani okno, in	A
mizo posodo z mlekom in kavo in cukrom; prav	tedaj	je vstopil Juri in ji položil roko na rame.	A
Anica pa je začela narezovati obelo. In	tedaj	je slišala Tomažev glas iz dvorišča:	A
nas je petnajst danes,« je ugovarjala Anica.	Tedaj	je vstopila Marjanica.Katra je potegnila Anici	A
solze gneva in žalosti so ji privrele v oči.	Tedaj	je nož zaškrtal ob nekaj trdega, Anica je rahlo	A
ogorčenosti in odporu je dvignila oči proti nebu, in	tedaj	so obvisele te žalostne in odgovor iščoče oči	A
enkrat oči k skrivnostni sliki svoje mladosti.	Tedaj	je vstala in stopila k oknu in se ozrla na dvorišče	A
in dolgega časa je bilo vsepovsod, prav kakor	tedaj,	ko je bil kovač prikoval smrt na hruško in je	A
trpinčijo in morejo preliti kri za Kristusa.«	Tedaj	je Jerica utihnila; opazila je, da je Anica	A
spokorim,« je zopet pripovedovala Jerica, »in	tedaj	me je strah in se zbudim in ne morem več zaspati	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani