tedaj (2.201-2.300)

sedla k oknu in je naslonila glavo ob dlan.	Tedaj	je videla zunaj žalostno in tiho zimsko noč	A
ko so se smehljale vroče ustnice v polspanju,	tedaj	se je zgenila žalost v njegovem srcu, vzdignilo	A
kakor jezero, ki počiva pod opoldanskim soncem.	Tedaj	se je na odeji prikazalo nekaj nerodnega, zavaljenega	A
človek, konj in voz, je izginilo za hišo. Šele	tedaj,	ko se je Marta ozrla za njim, je videla, da	A
zarja v obraz. Marta je vztrepetala, kakor	tedaj,	ko je zasijala nanjo temna sila iz njegovih	A
bolj močan in bolj hladan; moč je v bolesti.	Tedaj	me bo iskal in tedaj se povrnem in objel me	A
hladan; moč je v bolesti. Tedaj me bo iskal in	tedaj	se povrnem in objel me bo z mirnimi in krepkimi	A
po izbi. ”Če je blebetavost ženska čednost,	tedaj	stojí ženska pred nami!“ je pomislil Stožer	A
”Daj mi svoje!“ je šepetal Jakob.	Tedaj	ga je ona sama z obema toplima, belima, do komolcev	A
ko to gledam pred seboj, in ne bo se mi zdelo	tedaj,	ko te bom gledal hrepeneč v vročih sanjah.Niti	A
se bili že sklonili, da bi vzdignili rakev.	Tedaj	se je razmeknila gruča ljudi na pragu in z razprostrtima	A
Smehljala se ni zapeljivo in prešerno, kakor	tedaj,	ko je pomežikavala v parket -- ves otroški in	A
neke nepravilnosti je izgubil službo, in od	tedaj	mu je spodletelo, česar se je lotil.Prišel je	A
skoro brez svetlobe ... . / . / stran 154 . / Od	tedaj	je bil njen pogled čisto drugačen; stopila je	A
Nateza krilo, kakor da se slači!“	Tedaj	jima je prišlo naproti dvoje gospodov.Tisti	A
sveta ubranost, . / . / stran 179 . / ki je od	tedaj	ostala v njeni duši, kakor molitev brez besed	A
ceste in da mu je vrgla v klobuk par vinarjev; a	tedaj	ni občutila prav nič tiste radosti, ki ji je	A
daleč ob oglu je v megli dremala svetilka.	Tedaj	je za hip šinil tenek nasmeh preko njegovih	A
Vse je zunanjost!“ Že	tedaj,	ko je sanjal o sijajnem razmahu velikomestnega	A
nazaj, v tisto življenje, ki sem mu pobegnil,	tedaj	bi storil po svoji misli.“”Čemu bi morali tja	A
pred seboj, kadar ga sovražim in zaničujem,	tedaj	ne zamahnem, ne planem, temveč se tolažim s	A
za zmerom izbrisano vse tisto, kar se je do	tedaj	imenovalo moje življenje.Zakaj vedel sem, kako	A
boš, dokler ti sama ne zdrsne iz rok; in še	tedaj	boš poskušal mukoma, da jo pobereš, da pogledaš	A
ustavi to zehanje in unese ta zlovoljnost,	tedaj	bo vse kakor je bilo, nocoj kakor sinoči, zmerom	A
delo, ga je pokazal nevesti in prijateljem.	Tedaj	se je razlegel bučen krohot prav na cesto.	A
so prilomastili težki koraki, mimo, navzgor.	Tedaj	se je oglasil dolgi fant, natanko je spoznal	A
delaš svojemu imenu.“ Mati se je nasmehnila in	tedaj	ni bil njen obraz, prej fin, lep in miren, nič	A
bo, kakor se izpremeni jutro v velik dan. In	tedaj	ne boš hodila z mano v senci; pokažem te ljudem	A
si, in vsi se bodo začudili. Bolj boš moja	tedaj	nego nocoj!“ Tinka je povesila glavo in ni	A
gosposki in skoraj bi me bil pozdravil. In	tedaj	stopi k tebi cesar s krono na glavi in te prime	A
ženiti, in rekel sem vam že, da ni potreba,	tedaj	nikar ne hodite sem!“ ”Kaj je toliko lepih	A
morate na vsak način pomagati svojemu bližnjemu,	tedaj	mu pomagajte brez trušča in brez slovesnosti	A
Prijel se je za čelo in je postal. Že	tedaj,	še v polzavesti, je seglo v njegovo srečo neprijetno	A
uri, v svetlejše kraje ...“ In zgodilo se je	tedaj,	da si je Kačur, z grozo in bolečino v srcu,	A
prvikrat z radostnim začudenjem ugledal to lepoto.	Tedaj	ni bilo zanj na svetu ničesar več; ne gladu	A
nebeškega sonca obžarjena, je ležala pred menoj.	Tedaj	se je vzdignil v prsih ves sladki, vroči ponos	A
je pravilo že dolgo, da mi umira domišljija.	Tedaj	pa mi je srcé zaigralo od srčnega hrepenenja	A
vsega prevzela in mislil sem, da sem cesar ...	Tedaj	me je zgrabila za lase neusmiljena roka ter	A
zapiti; na oni svet jih pa tudi ni vzel s seboj!“	Tedaj	se je zgodilo nekaj zelo čudnega: ubijalec,	A
bil v cerkvi, kakor na peči, kakor pod mostom;	tedaj	pa se je mahoma vse spremenilo, odprla so se	A
strani; in poželelo se mi je, da bi zažvižgal.	Tedaj	sem ugledal kaplana čisto blizu, spremenjenega	A
planil k postelji in je zajokal. Nikoli do	tedaj	ga nisem videl, da bi jokal; bilo je samo suho	A
razločnih, ljubeznivih besedah; ali moglo ni	tedaj,	ni moglo kasneje in nikoli ne bo.V tisti globočini	A
otroško početje nespametno in brezkoristno,	tedaj	premisli, da se zdi otroku tvoje početje še	A
zamišljeni, prezgodaj dorasli otroci - kaj ni	tedaj	njih lice moje lastno in pravo lice?Čemu še	A
si sam in če je še kdo drug ostal poleg tebe,	tedaj	je, Boga mi, prav tako suh, kakor ti.Kaj se	A
zinil dotlej še nobene vnebovpijoče neumnosti.	Tedaj	pa je stopila izza nasprotne kulise ”moja sreča	A
ali v kaki drugi, še bolj smradljivi in nizki,	tedaj	izdihne brez vsakega obupa in duševnega trpljenja	A
klel brez nehanja, posebno grdo in neznano še	tedaj,	kadar mu je spodrknilo kraj brezna, da je trepetaje	A
višje močí, zato da jih spoznam ter jih molim!“	Tedaj	je planil vihar iz višave, udaril črn in grmeč	A
belih rokah je držala mati razpelo in molek. In	tedaj,	ko je risal in je žela železna roka kapljo za	A
njegovega srca, solzo za solzo iz njegovih oči,	tedaj	se je bil namenil: ”Vsak večer ti pogledam v	A
na strme, svetle pečine, veslala proti bregu.	Tedaj	se je s par krepkimi sunki nog in kril pognala	A
dokler ni bistro premerila razdalje do brega.	Tedaj	pa je spustila v vodo šestero vesel, svojih	A
polagoma se je spuščala rdeča zavesa na oči.	Tedaj	so se nebeške zvezde nenadoma zgenile, vse hkrati	A
sem stal že ob prepadu popolne duševne smrti,	tedaj	sem se vzdramil in sklenil, da se borim proti	A
če pomisli človek, kakšne so bile tiste vrvi,	tedaj	je jasno, da moj sklep ni bil lahek.Tudi nekoliko	A
tisti uri in bal sem se večera, bal slovesa. Že	tedaj	me je obšel čuden in prav nič resen čut: če	A
plašen otrok, ki je grešil in si ne upa v izbo.	Tedaj	sem spoznal, odkod nemir, odkod tisti skrivni	A
”Pridi, Marija ... rad bi, da prideš! Do	tedaj	pa z Bogom, Marija!“ Nič ji nisem ponudil	A
gostbi. In kadar je zaljubljeni ženski težko,	tedaj	je jasno, da je ljubosumna. Vrag vedi, kaj si	A
in če se misli posvetiti narodu in domovini,	tedaj	mu ni zameriti, ako upošteva takorekoč tudi	A
Nič nisem bil vesel nasmeha, ki je zasijal	tedaj	v njenih očeh, zatrepetal narahlo okoli njenih	A
itak vsakomur znane ... Satira je na mestu samo	tedaj,	kadar ne žali solidnih in dobro situiranih ljudi	A
Tako je bilo. Precej	tedaj	se niti zavedel nisem, kaj sem bil napravil	A
Brez greha in sramote rečem, da bi bil dal	tedaj	zanjo svojo prihodnost in tudi prihodnost domovine	A
prihodnost domovine. Nikoli je nisem ljubil bolj nego	tedaj,	ko sem bil tako globoko pod njó in ko je bil	A
nasmeh. In zdí se mi, da sem jo ljubil samo	tedaj	in morda samo zategadelj, ker je bila tako visoko	A
Pripravljen sem bil nanje in mislil sem na odgovor že	tedaj,	ko sem se prvikrat poklonil gospodični Minki	A
bilo veselo, toda žalost, ki sem jo občutil	tedaj,	je bila tako mehka in estetična, da sem jo užival	A
Odmikal sem glavo, sitno mi je bilo.	Tedaj	pa se je ona počasi vzdignila na vozu -- nisem	A
treba hvaležnosti, le malo prijaznega spomina!“	Tedaj	pa se je vzdignil srd v mojem srcu; vzdignil	A
držala si me trdno, težko sem že dihal ... Ali	tedaj	sem se izvil siloma prstom desnice; izpusti	A
vsadila v srce misel na domovino in na kariero. Že	tedaj	sem bil izročil krmilo svoje barke treznemu	A
moj voz na tisto belo pot, ki se je zasvetila	tedaj	na levi in je ugasnila tako hitro, da ji nisem	A
lica, mokra od solza. Bog pa je hotel, da so	tedaj	zdrdrali vozovi na grapavo vaško ulico in da	A
se spoznali. Prvotna sebična slast, ki mi je	tedaj	razveselila srce, se je izpremenila polagoma	A
je zmerom očitna laž. Če je treba vprašanja,	tedaj	ni ljubezni, a kako bi odgovoril ženski, da	A
sam trenotek in duri so zaprte. In zasijalo je	tedaj	v moje srce tudi dvoje sladkostrogih, prešerno	A
popile utajene solze tistega večera, in vendar je	tedaj,	ko sem ji sedel nasproti in si ji nisem upal	A
privzdignila jih je samo enkrat, le za trenotek, in	tedaj	je zasijalo v njih nekaj zaničljivo‐vprašujočega	A
prijetni vonj po vijolicah in ciklamnih. *	Tedaj	šele sem čutil vso ostudnost in vse uboštvo	A
prej so gledale oči, pol oslepele od sonca.	Tedaj	se je vzdignil čokati človek, ki je slonel dotlej	A
v presvetli luči in noge so se mi tresle ...	Tedaj	se pripelje mimo kočija v hitrem diru; razločim	A
mimo, je pljunila v stran, kakor je bila šega.	Tedaj	pa je stopil prednjo in jo je prašal: ”Pred	A
primerjati neizmerne osuplosti, ki smo jo občutili	tedaj.	Popolnoma nerazumljivo in protinaturno je bilo	A
mrak in težek vzduh je ležal na mojih prsih.	Tedaj	se je polagoma, komaj da sem opazil, premeknila	A
pogledala v obraz z dolgim, plahim pogledom, kakor	tedaj,	ko je hušknila senca mimo naju.Tak je tvoj pogled	A
travo. Ona me je pogledala in se je zasmejala;	tedaj	sem videl stud in zlobo v njenem pogledu.Njen	A
nespametna komedija. In če je bila komedija,	tedaj	je bilo za odrom neskončno, neznosno trpljenje	A
življenja porojene, so bile čisto otroške. In	tedaj	se je zgodilo, da jo je prijel za roke in jo	A
od začetka, kar sem slutil v temnem strahu že	tedaj,	--ko sem še sanjal otroške sanje o vstajenju	A
lonec za cvetice z veliko luknjo na dnu; šele	tedaj	sta ga opazila.Takoj sta pomislila, sedla sta	A
zaprosila: ”Mati!“ - Ali mati se ni ozrla, niti	tedaj	ne, ko je zavila s poti v gozd in se je skrila	A
visoka poslopja in lepe cerkve vsenaokoli - in	tedaj	mu položi nekdo roko na ramo: ”Lojze, kaj pa	A
vrnem, Francka, ko bom spet malo truden. Ali do	tedaj	ne misli name, Francka, in zbogom!“ Šel je	A
lesketal v kozarcu kot sami stopljeni rubini. In	tedaj	so prihajali: 1.	A
misli, da se mu bom klanjal ... klanjal ... klanjal,	tedaj	se jako moti ... moti ... moti!“ Namenil sem	A
nepotrebnem različnim nevarnostim in razžalitvam. A	tedaj	sem del roko nad oči in gledal prepaden in uničen	A
- Z dlanmi sem zakril oči;	tedaj	se je prikazala pred menoj tako čista in jasna	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani