tedaj (2.801-2.900)

misli na potu je ugasnila v njem. Vikar je prav	tedaj	z zaprtimi očmi domolil: »Et ne nos inducas	A
zavoljo otrok nedolžnih, zavoljo porodnih žená.«	Tedaj	je obhodnik videl, da se zemlja maje, da grmijo	A
« ‒	Tedaj	je odprl tolminski vikar Janez oči in videl	A
»Še nikoli!« je odgovorila mirno.	Tedaj	je vikar v sobi zopet sedel in zastrmel z žalostnim	A
pa, če ne pokajo?« je vprašal zaničljivo. »	Tedaj	cvilijo in to so same verne duše, ki pomoči	A
Naredi mi, da ugasne ogenj in greh v mislih!«	Tedaj	je nekdo potrkal na vrata, jih odprl in pomolil	A
je stopil v svoje stanovanje in odprl sobo.	Tedaj	se mu je dvignil naproti mlad, visokorasel človek	A
hotel osramočen in v zadregi seči po pokrivalo.	Tedaj	se je vikar hripavo zasmejal. »Prijatelj, ta	A
stisnil je ustnice in odločil: »Tepel me ne bo!«	Tedaj	so se kakor sama od sebe odprla nenadoma vrata	A
bilo knjigi ime: »Facetiarum libri IV1.«	Tedaj	se je mladi poglobil v branje in vsa žalost	A
človeku, v oči mu je stopilo kakor dremavica.	Tedaj	je nekdo rahlo odprl vrata v sobo.Mehek dekliški	A
»Večerja čaka,« je rekla tiho.	Tedaj	jo je on pritisnil za ramena tesneje k sebi	A
Kimala je mogočna senca na steni.	Tedaj	je vprašal mladenič deklico: »Zakaj si vzdihnila	A
navzgor, da je škripec pod obokom zacvilil.	Tedaj	ji je Peter upihnil čez rame lojenko, jo objel	A
Prvi bledi svit dne se je risal na oknih.	Tedaj	se je vikar dvignil izza mize in legel na klop	A
sam zase, od prijatelja, od brata po duhu. In	tedaj	se je spomnil, da mu je rekel nekoč rajni:	A
Glejte, duhovnik Gospodov! . / . / stran 62 . /	Tedaj	se je približal vikarju črno oblečen, bled mož	A
povedal za vikarja. »To se pravi,« je spregovoril	tedaj	vikar, »omenim, da je pač vseeno, ali jih priznavam	A
odpravim desetino,« je odločil zanosno glavar.	Tedaj	je vikarja zmedlo in je rekel, preden je pomislil	A
poklonil in šel. »Ali ste videli?« je vprašal	tedaj	glavar svojega tajnika, razljuten in užaljen	A
polglasno: »Zlodji, ali je moj vamp oltar?«	Tedaj	so ljudje zaslutili, da mora biti mož vendarle	A
V pogovoru jima je minila ura.	Tedaj	je prišla Magdalena pogrinjat.Z njo je vstopil	A
»Si slišal?« je zavpil vikar.	Tedaj	je rahlo potrkalo.Vikar je burno stopil k vratom	A
»Daj se!« »Stric,« je zaprosil	tedaj	mladec iz globine.Bil je res odkritosrčen, a	A
Vzšlo je sonce. Prijazni otrok v Volčah se je	tedaj	zbudil ob strani svoje sestrice v borni posteljici	A
hotela broditi še sama. Vikar Janez se je prav	tedaj	vračal iz Čedada.Stal je sredi zasilne brvi	A
da bo gorje!« »Zanesi, Gospod!« je prosil	tedaj	vikar.Neskončno usmiljenje mu je napolnilo srce	A
Vstopila sta v Tolmin. Prav	tedaj	je ta tajnik zapisal na oknu volčanskega župnišča	A
Nebo je drugi dan zvečer podgorelo. Prav	tedaj,	ko je dijakon odredil, da bo drugo jutro potoval	A
je videl v vseh eno povelje: zdaj povej! In	tedaj	se ga je polastil prečuden strah, občutje brezkončne	A
da se bo zdaj pa zdaj prebudil nov pogovor.	Tedaj	je zasikal volčanski zahrbtno in vendar naravnost	A
Janez je bil sunil s pestjo volčanskemu v obraz.	Tedaj	je zakipelo ob mizi petnajst glasov in dvajset	A
Nato je napravil korak, dva, tri, pet.	Tedaj	je v kostnici zastokalo, a pridušeno, kakor	A
stopil pohlevno za vikarjem v »sobo sveta«.	Tedaj	je rekel vikar: »Videl si, kam sem peljal Katrico	A
spočela. Če pa najde to pismo gluha Tvoja ušesa,	tedaj	si zapomni: Ne vračaj se več nikoli in preklet	A
obhodniških let pri vikarju Martinu Štampi. In kakor	tedaj,	je odgovoril zvon ubito, trudno, da se je glas	A
vprašal vikar in vrač je molče prikimal. *	Tedaj	se je vrnil Matevžek s svoje daljne poti in	A
e gente2, pa vpitje in žeja in sonce.«	Tedaj	je vstopil vikar in zbledel, ko je zagledal	A
Povej jim, naj se ljubijo!«	Tedaj	je vikar Janez doumel nekam motno smisel svojega	A
Obešenega človeka so bili nekdaj našli v njem in od	tedaj	so pravili, da straši.Petnajstleten je moral	A
Izpustila je, kar je držala, in udarila vedro nazaj.	Tedaj	sta si drug drugemu položila roke na rame in	A
mislil in pred ostudnim bi se stresal v temi.	Tedaj	bi molčal zlodej v meni z mesenostjo in telesom	A
odprta vrata na dvorišče zanemarjenega doma.	Tedaj	se je zganil na kupu trhle slame sredi dvorišča	A
sodnik. . / . / stran 176 . / »Prečastiti,« je	tedaj	vzrasel vikar, »to ni pravično. Odstavili ste	A
Vrnil bi se neodvezan.« »Gospod,« je	tedaj	dejal odkritosrčno vikar, »ponižen sem in poslušen	A
smrt prvih kužnih, ki ju je videl umreti. In	tedaj	ga je obšla tesnoba brez kraja, brez konca,	A
Vstopil je v »sobo sveta«.	Tedaj	je zašumelo žensko krilo za njim in se je ozrl	A
Oni je zavpil v drugo.	Tedaj	mu je vikar iztrgal z naglim sunkom srajco na	A
pa je pobral vikar popkar z rdečim držajem.	Tedaj	je ugasnil v njem strahotni vtis od prej in	A
»Samo enkrat ‒ « je ponovil bolnik.	Tedaj	je vikarju zadrhtela duša in je vedel: Žena	A
malint. De Bladis autem grossioribus similiter	concordarunt,	quod agentes pro dicto Capitulo possint illa	A
Golja mu je ime.« Grofu Ivanu Ignaciju je bilo	tedaj	šestindvajset let.V njegovem čustvovanju še	A
je videl, da je tudi ta cerkev hudo razpadla.	Tedaj	se je odločil novi župnik, ki je bil vrhutega	A
zakristiji, nakar bi šel zvonit poldan. Pa ga je	tedaj	neznansko prevzel pogled v svet, ki je živel	A
bil, ko je šel okoli cerkve na grobove ... Prav	tedaj	pa je zastrmelo dvoje drugih oči v Lucijo, ki	A
Župnik in župan pa nista golsnila.	Tedaj	so pa že videli jezdeca.Bil je mlad, gosposki	A
jezdil mimo župnišča. Možje niso opazili, kako je	tedaj	prečudno usahnila kakor sama vase lepa Lucija	A
naglo, kakor da je nekaj pozabila, je vrgla	tedaj	deklica polno vedro vode po platnu in izginila	A
Po navadi tistih časov in krajev so namreč	tedaj	po Tolminskem župniki imeli svoje gostilne.	A
občutja, kakor kadar je pisal, je vzkliknil	tedaj	župnik: »Grofovski, Tagliat pa še Klavžarji	A
Molče so šli možje za njim.	Tedaj	jih je dotekel cerkovnik Peter.Župan Mohor je	A
dvakrat naročil.« »Pusti, Mohor, Petra,« se je	tedaj	okrenil župnik, »zanesem se nanj.« Župan je	A
gluha,« se je ženska vdala. Župnik pa se je	tedaj	obrnil h Gregorju in ga krepko udaril za uho	A
so nekaj trenutkov molče strmeli. Pa se je	tedaj	suhotno zasmejal cerkovnik Peter za njimi.Župnik	A
je ozrl po njem in mu prikimal dobrohotno.	Tedaj	šele so se vsi smejali in župan je gledal vedro	A
so se zopet smejali možje. Pred župnikom je	tedaj	odprla deklica Lucija vrata v obednico in rekla	A
vljudno čakaje, da ga župnik povabi bliže k mizi.	Tedaj	se je župnik glasno prekrižal in začel moliti	A
pogledom boječega cerkovnika, pa je začutila	tedaj,	kako jo je pogledal njegov oče izpod čela.Spričo	A
Pa je še premalo gosposko za Tolminske,« je	tedaj	priskočil tovarišu Bogataj na pomoč. »Lahko	A
Bridko je utihnil in hlastno pil.	Tedaj	je vstopila Lucija s pečenimi kopunčki, ki jih	A
Dekle je šlo. Trpko je pogledal	tedaj	župnik na župana in dejal: »Veš kaj, Mohor.	A
odgovoril župan. . / . / stran 26 . / Duhovnik je	tedaj	stopil molče k slepemu oknu, odprl vrata in	A
spoštovanjem so molčali možje. Sredi v molku je	tedaj	v kotu za omaro nekaj zarožljalo in zazvenčalo	A
tistem letu po bridki sodbi za naš punt. Nu, od	tedaj	se mi nič več ne graja na svetu, samo ta moja	A
Spravil je župnikovo darilo in pridno pil.	Tedaj	je dejal župnik: »Tako, zdaj pa povej, čemu	A
Lucija je zajokala.	Tedaj	je fant zaprosil: »Lucija, ne joči!« Dekle ga	A
pljuješ. Šleva!« »Ringhi, Ringhi!« je zaklical	tedaj	nekdo za njim. Anže se je ozrl.	A
Jeronim. Prodal jo je Coroninijem. Coroninijem je	tedaj	sijalo sonce v poldnevu, Formentinijem je zahajalo	A
Scherzo maledetto, prekleta šala,« je zarenčal	tedaj	Zucco. Na obesku je bila slika črnega rogatega	A
Potisnil je Anžeta skozi vrata. Anžeta je	tedaj	streslo.Obesek nad vrati je zaškripal prečudno	A
Kako si zašla v to hišo?« Ostro je zaklical	tedaj	Tagliat: »Tinica, vina, sem rekel!« Anže je	A
klatežu, se naslonil nanj in zaspal. Tagliat je	tedaj	zaklenil vrata in si pomel roke: »Ladri!	A
Ni izrekla.	Tedaj	je nekdo potrkal in odprl v sobo.Trudno bebasto	A
je bila obesila umirajoča mati okrog vratu.	Tedaj	je otipal na prsih staro brazgotino in se domislil	A
ga je streslo. Sredi tajne groze je začutil	tedaj	težko človeško sapo na svojem tilniku.Temen	A
ima raka v želodcu. Kakšnega raka? je vprašal	tedaj	mater, da je grofica v vozu slišala in pogledala	A
je strahoval.« »To sva opravila,« je rekel	tedaj	grof hladno.»Imava pa še to, kar zadeva vas	A
fantov je skočilo za njimi. »Nazaj,« je zaklical	tedaj	hripavo župnik in so obstali. Stal je med njimi	A
«	Tedaj	se mu je zazdelo, da čuje, kako zunaj rahlo	A
potolaženo in upihnil luč. Zunaj na cesti je udarilo	tedaj	konjsko kopito ... »Vihteličev?Ta je pozen,« je	A
Opraviči se!« »Gobavec!« je vzkipel	tedaj	Štefan.»Še mu ni dovolj, še me ponižuje!«	A
bodljaja, kaj bo to,« je odvrnil župan mirno.	Tedaj	je vstopila Lucija.Župnik se je začudil njenemu	A
vem, da si nesramnež,« je vzkliknil Štefan.	Tedaj	so planili po njem.On je izvil prvemu rapir	A
‒ Hladno in rezko je vprašal	tedaj	mladi grof: »Kaj želite?« »Prišel sem iskat	A
neprikrito pomilujoče in zasmehljivo. Prav	tedaj	je prasnil stari grof Jakob Anton v krohot in	A
Župnik je planil na noge. Slutnja, da ga je	tedaj	napadel ponoči Tagliat, se mu je spremenila	A
pismom za Foramitijem. »Uidem!« je sklenil	tedaj	Locatelli.Poizkusil je, pa mu ni uspelo.	A
»Smrad!« je pljunil Zucco. Molče je pognal	tedaj	Tagliat in mrmral: »Tako!Smrad mi je rekel.	A
Prav pred njim so obstali konji.	Tedaj	je videl, kaj se je zgodilo, in je skočil na	A
bič in se udaril: »Pro peccato! ‒ Za greh ‒«	Tedaj	ga je presunila ostra bolečina od srca do temena	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani