tedaj (2.601-2.700)

vase, brez solz ihtela v svoji zapuščenosti.	Tedaj	je prišel Juri. Sedel je.	A
drugače žive, ko mi na Peči, in to me razvedri.«	Tedaj	je dvignila glavo in ga pogledala karajoče in	A
Molče je odšel.	Tedaj	pa je naslonila trudno glavo na šivanje in jokala	A
vedno, je dejal in pravil, da se vrne, in da bo	tedaj	Anica tako velika, in on ji bo prinesel toliko	A
ji bo prinesel toliko lepega in dobrega. In	tedaj	je ona udarila z ročicama in bila vsa vesela	A
njega, edinega, ubogega, nesrečnega očeta.	Tedaj	so se odprla vrata in vstopila je tašča.	A
To je lice, seveda!«	Tedaj	je privihrala tašča in kričala: »Sem	A
Za moško obleko morda, za žensko pa ne.	Tedaj	je pristopil Tomaž. »Glej,« ga je nagovorila	A
Nekako vstran je stal Lipe.	Tedaj	je stopila Anica med vrata.Obličje ji je gorelo	A
pobegniti Anica, ali komaj je čutila dovolj moči. In	tedaj	se je nekaj zgodilo.Mirno je pristopil Lipe	A
pa kaj vemo, ko so na Peči sami za se!« In	tedaj	je zazvonilo in ljudje so se zgrnili v cerkev	A
svetlejšega goldinarja hitel po rebru nizdol.	Tedaj	pa se je Neža vrnila in srečala Marjanico in	A
pa je lezel na seno in premišljal, da je bilo	tedaj,	ko je spal pod streho vsaj toliko dobro, da	A
mu je bila, in skrbno jo je skrival in samo	tedaj,	ko je bil sam, jo je prebiral in gledal slike	A
sam doživel, ali pa njegovi znanci. Ko je bil	tedaj	zaslišal Anže Luko, je spravil takoj knjigo	A
Anže z dolgim obrazom gledal za njim. Prav	tedaj	pa sta se prikazala izza vogla Anica in Juri	A
je, da se bodo prikazala gotova znamenja. In	tedaj	bo blizu ura sodbe.Slišala je kakor v polsnu	A
položil roko pod ramo in so se ljudje razmeknili.	Tedaj	je vedela, da mu je slabo.Duhovnik je bil ravno	A
ji je kljuvalo: znamenje, znamenje, znamenje.	Tedaj	se je mož oprl na njo.Nekaj krvi je prišlo v	A
Nemir se je je polastil.	Tedaj	je začutila vlažno roko v svoji, da jo je streslo	A
»Pride za menoj z vozom!« je odvrnil.	Tedaj	se je Anica domislila svoje dolžnosti.	A
pritisnila na ustnice, ubogo, pohojeno rožo. In	tedaj	je vzdihnil Juri in odprl oči. »Si spal	A
ona sama komaj sluti, ali da je padla vendar,	tedaj	je Anica začutila, da ji polje rdečica v lice	A
Orožnik se je molče obrnil in odšel.	Tedaj	se je izgubil tudi Anže. Tomaž pa je stopil	A
da ti ni pregrizel vratu,« je rohnel Tomaž.	Tedaj	pa je pristopil Lipe tik k njemu in mu zašepetal	A
»Ti me samo podiš!« se je smejal Lipe.	Tedaj	se je vmešala Katra: »Lipe,« je rekla	A
veste za se, mi pa za se,« so pripomnili kmetje.	Tedaj	je vstopil Šime, hlapec s Peči. »Tegale	A
misli je bil zaspal, v tej misli se je prebudil.	Tedaj	je zaslišal Šimnov glas. Anže je začel	A
smem?« se je zasmejala in ga pustila samega.	Tedaj	pa je začel premišljati, ali pa bi ga obdržal	A
je začel premišljati, ali pa bi ga obdržal.	Tedaj	pa se je zopet spomnil, da nima tobaka, da ni	A
jasneje mu je bilo, da najdenega ne more vrniti.	Tedaj	je prišla Anica v sobo.Njemu pa je šinila nova	A
je prigovarjala Anica. »Tako je,« je začel	tedaj	Luka, »revež sem.Pa je že tako, da včasih Bog	A
In je bila srečna, in lica so ji rdela.	Tedaj	se je pretrgala zunaj megla in je posijalo solnce	A
glavi, in brezmejen strah se je je loteval. In	tedaj	je zaslišala Lukov šepetajoči glas.Kakor skozi	A
Zadrega ji je začela gnati kri v glavo.	Tedaj	pa je slišala, da je nekdo vrgel žlico ob mizo	A
dotaknem se ne vašega denarja!« je jecala.	Tedaj	se je Katra zasmejala. Anica je izgubila	A
Anica je pričakovala, da se ženska vrže na njo.	Tedaj	pa je začutila, da je nekdo položil roko na	A
plačala tatica grda, nemarna tatica!« Prav	tedaj	je nekdo stopil na prag.Bil je Juri.	A
ne,« je ihtela pred se, »bo že Bog pomagal.«	Tedaj	se je domislila neke prijateljice, ki se je	A
»Da,« je odvrnila Anica.	Tedaj	se je vrnil Kranjc. »Malo okisanih jetric	A
kruha, napravila križ čez lice in začela jesti.	Tedaj	so se začuli v veži trdi koraki, nekdo je naročal	A
menda prav ne ujemata,« je zopet pripomnil Lipe.	Tedaj	sta se moža nehote ozrla na Anico, in tudi Lipe	A
vso pokrila, ali se nič ne spominjate, da ste	tedaj	v tisti smrtni nevarnosti izgovorili prvikrat	A
bom spala.« »Ali ti je slabo,« se je domislil	tedaj	Anže. »Ne vem,« je odvrnila, »bojim	A
»Kaj naj čitam?« je vprašal.	Tedaj	se je ona napol dvignila in se sklonil k njemu	A
»Čula bo od mene peti!«	Tedaj	pa je presekal mrtvaški molk nenadoma bolesten	A
zašepetal Anže, »kaj je to, kaj je to, Jerica?«	Tedaj	je začutil na svoji rami roko in se obrnil.	A
Saj nima srca, saj nima duše!«	Tedaj	se je Juri nemirno zganil in se skušal dvigniti	A
In glej, saj imaš mene, tvojo mater.«	Tedaj	pa jo je on prijel za roko in dejal:	A
mu ni bilo ljubo in obrnil se je v stran.	Tedaj	je ona vstala in šla, misleča, da je hud na	A
srca!« »Koliko si ga pokazala ti!« je viknila	tedaj	Katra in se dvignila. Anica je zatrepetala	A
Juriju v obraz, ki mu je od strasti drhtel.	Tedaj	je Anica razumela vse:Saj je vse preč, če že	A
odjeknila Anica, »zakaj bi tajila!« Videla je	tedaj	Anica, da mož nemirno grabi z roko za odejo	A
kam? »Anica, Anica, gospodinja!« je zaklical	tedaj	nekdo za njo.Ozrla se je.	A
»Kaj ti je?« je vprašal skoro jezno.	Tedaj	se je ona nagnila k njegovemu ušesu in šepetala	A
se trudila, da razbere uro na vaškem zvoniku.	Tedaj	se ji je zazdelo, da čuje Jurijev glas.	A
slišala, gotovo sem slišala, njegov glas je bil.«	Tedaj	pa se je domislila, da je vendar nemogoče, da	A
Bila so vsa zaprta.	Tedaj	je Marjanica zatrepetala in pobegnila v kuhinjo	A
iskati po sobi, toda Jurija ni bilo nikjer.	Tedaj	je obstala ob polpriprtih vratih v svojo sobo	A
nekdo s povešeno glavo, oblito od žarkov rdečih.	Tedaj	pa je Anica spoznala, da je oblit tudi po beli	A
Planila je k oknu. Globok vzdih se je izvil	tedaj	v rožmarin, vse telo, dozdaj slonečega, je zadrgetalo	A
»Juri, Juri, ali me ne slišiš?«	Tedaj	je začutila, da drži v roki košček papirja.	A
Recljeva. In	tedaj	se je zgodilo, da se je tem bajeslovnim bitjem	A
»Saj je šel gorak v nebesa!«	Tedaj	pa je stopil v kuhinjo vaški oglednik mrličev	A
na prste in mu izkušala približati glavo, ko	tedaj	v poročni noči v žalosti in temi na dvorišču	A
»Kaj ti je Marjanica?« je vprašala.	Tedaj	je začutila Marjanica, nekaj podobnega, kakor	A
to ali Marjanica ali Jerica, je odprla vrata.	Tedaj	jo je nekdo prijel za roko, jo potisnil nazaj	A
mi ne more vzeti nihče!« je odvrnila Anica.	Tedaj	pa jo je on zopet prijel za roko. »Pravice	A
Da, lažje kot vi. Kadar Katra svojo sklene,	tedaj	jo izvede.In tako je izvedla, da vas mož v oporoki	A
imate pri hiši samo užitek in še tega le do	tedaj,	dokler ostanete vdova.Tak je bil vaš mož!	A
s katerosibodi novico, kakor pa ta človek.	Tedaj	pa je Tomaž stopil k vratom, rekoč:	A
Peč in vse najbolje, da gospodari ona, Katra,	tedaj	je planila in dejala Anica, da to ne more biti	A
usmiljenje se je je polastilo do pokojnega.	Tedaj	ji je šinilo skozi glavo.Domislila se je usodnega	A
»Spi mirno, spi mirno, spi mirno!«	Tedaj	je Jerica odhitela po Marjanico in jo poklicala	A
res se je dvignila v postelji in privila luč.	Tedaj	pa je opazila, da so vrata v njeno sobo rahlo	A
Na vratih pa so bile še vedno one oči.	Tedaj	je kriknila Anica na vso moč: »Marjanica!«	A
noč, in da jih bo še mnogo in hujih, in da se	tedaj	obrne na bolje ali na slabše.	A
mislila. Pozneje se je večkrat domislila tega in	tedaj	je umela Anžeta, ki je edini tedaj ni bil pozabil	A
domislila tega in tedaj je umela Anžeta, ki je edini	tedaj	ni bil pozabil.Ker v teh časih so o tej stvari	A
»K možu, k Juriju!«	Tedaj	je Marjanica padla na kolena in začela moliti	A
večnosti naproti, gre naproti njemu, ki je tam.«	Tedaj	pa se je rahlo dotaknila neka roka njene rame	A
kadar ni pomagal ne zdravnik ne zdravilo več,	tedaj	so poiskali Hanco.Ona je znala pomagati vsakomur	A
bolje, so poklicali zdravnika. In navadno so	tedaj	povedali, da je rekla Hanca tako in tako.In	A
povedali, da je rekla Hanca tako in tako. In	tedaj	v tisto hišo ni bilo več Hance. Nasprotno	A
nazaj. Zadnje upanje, da reši Hanca bolnega, je	tedaj	zapustilo take, in s trpko kletvijo sta včasih	A
znamenj, da bi prišla, kadar se vrne domov.	Tedaj	pa se je zgodilo, da so zadnje čase prihajali	A
čutila, da ji je zaspala noga. Hipoma se je	tedaj	dvignila Hanca. »Zdaj grem pa spat!	A
Marjanica je spremila Hanco do vrat.	Tedaj	ji je rekla Hanca: »Nič ne pravi, da	A
kako se je smejala in govorila sama za se.	Tedaj	se je mož plaho ozrl in videl, da gleda žena	A
prosim, Marjanica, povej mi, kdo je bila?«	Tedaj	se je Marjanica domislila, da ji je Hanca prepovedala	A
apostol, ki je trikrat zatajil Gospoda? Prav	tedaj	se je zgodilo, da se je oglasil domači petelin	A
ni hotel govoriti. Pa se je zgodilo, da so	tedaj	pričeli graditi po dolini železnico.Vsake vrste	A
Zvonko se je smejala.	Tedaj	je Luka vstal in odšel, in ko je privozil drugič	A
Že so drdrali prvi tovorni vlaki po progi. In	tedaj	se je tudi Luki nekaj pripetilo. Hanca	A
in pomogel in obljubil, da se vrne kmalu in	tedaj,	da bo poroka.Jerica se je poslovila s solzami	A
Pospremila bila Luko do mitnice.	Tedaj	se je bil Luka ozrl za njo, in tudi ona se je	A
ozrl za njo, in tudi ona se je ozrla. Luka od	tedaj	ni pozabil tistega pogleda.Žgal je v njegovih	A
spati in se je vil pod grizečo bolečino vesti.	Tedaj	niti sam ni mislil, da jo vidi zadnjič.Kdo ve	A
Drsal je v podstrešju proti stopnicam.	Tedaj	je šinil v polumraku pred njim bled, droben	A
gledati v oči, kakor ptičica zlobni lisici v noči.	Tedaj	je ona planila k dekletu in jo sunila v hrbet	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani