tedaj (2.301-2.400)

poslušal, izginili so v daljavo brez sledu ... In od	tedaj	jo je iskal z vso močjo svojega srca ...Kar je	A
plapolajoča luč. Mnogo je obrazov, ki so lepi samo	tedaj,	kadar so trudni in kadarje trpljenje zarisano	A
sklonil k njemu in bi ga nalahko privzdignil;	tedaj	bi se komaj zgenile, komaj vidno bi vztrepetale	A
Mnogo je namreč tudi obrazov, ki so lepi samo	tedaj,	kadar je ljubezen zarisana vanje. ”Pa že	A
Metka se je napravila na pot preko sobe, ali	tedaj	se je ozrla teta na njene blatne čevlje in se	A
prokleta ženska!“ Razjezil se je mnogokrat;	tedaj	mu je obraz zardel in zabreknil, oči so se izbuljile	A
nemirna rumena svetloba se je razlila po izbi.	Tedaj	se je približal s tihimi in opreznimi koraki	A
se skoraj dotikali kremplji golega vratu, ali	tedaj	so se odprle oči in mrzla zloba je zasijala	A
resnica? Če je sanjala Metka o božjem templju;	tedaj	je bil božji tempelj resničen.V šoli je bila	A
kolnici je voz. Lepo jutro bo in sonce bo sijalo;	tedaj	pa napreževa in sedeva in pohitiva po široki	A
pripeljeva, v tem lepem vozu, z dvema paroma belcev,	tedaj	postanejo vsi gosposki ljudje na ulici ter se	A
oprosti mi, kakor Bog oprosti hudodelcu!“ ...	Tedaj	se je nalahko zgenila desna trepalnica, skozi	A
blazino in kakor od kamena so bile trepalnice.	Tedaj	je udarila pest na duri. ”Hej, Metka, Metka	A
Vstala je starka in je šla brez milosti.	Tedaj	se je priklonila Metka skoro do kamena in je	A
vsa glasna in obljudena, in sonce je sijalo.	Tedaj	pa jo je nekdo poklical od daleč, postala je	A
Bila je in je ni več!“ --	Tedaj	pa pojde pes, z drsajočimi, lenimi koraki, približa	A
na glavi. Hotela je stopiti na ulico, ali	tedaj	je začutila v lice udarec, da se je opotekla	A
režeči se obraz, se je umikala Metka proti durim.	Tedaj	je šinila rumena luč preko obraza, zgenile so	A
...“ In	tedaj	je prišel, in ko je stal pred njo, visok in	A
pohitela je z omahujočimi koraki po stopnicah.	Tedaj	je začutila v obraz udarec, vrata so treskoma	A
prešestovanja, ubojev in samomorov? Če je tako,	tedaj	je poteklo moje življenje brez romanov.Učenjaki	A
toliko predrznostjo kakor nikoli prej, tudi ne	tedaj,	ko je spravil ponižanje v suknjo in je rekel	A
Opoldne, ko se je vračal s križevega pota, prav	tedaj,	ko je stopal počasi in s sklonjeno glavo po	A
slavci so prepevali in nič ga ni bilo sram.	Tedaj,	ob tistih pobožnih nočeh, se je usmiljeno smehljal	A
ko sem sedel tam na klopi pod brezami. Od	tedaj	do te ure je bilo vselej in zmerom enako: podnevi	A
stalo tako jasno, da ni bilo dvoma. Kar je	tedaj	sanjal, se je izpolnilo nenadoma do vrhane mere	A
mračnega polja. Kakor za kazen in v zasmeh se je	tedaj	sodba sama zapisala na ta lica, spačena od groze	A
dalo živeti ... A kadar človek nima prepričanja,	tedaj	je samo še senca brez telesa, knjiga brez vsebine	A
današnje jutro. Ako se ta stvar kakorkoli ne reši,	tedaj	je moja eksistenca uničena, in moje življenje	A
dejal Tone in se je pomaknil bliže proti pragu.	Tedaj	pa so se oglasili urni ženski koraki globoko	A
je počasi osmelil Tone in je stopil počasi.	Tedaj	je skočilo od nekod, od hleva ali od kolnice	A
je stopil dalje po deski. »Če so deske tu,	tedaj	je to steza.Čemu pa bi jih bili položili?«	A
Tako bi pač hodila v večnost, Hanca...	Tedaj	pa me je čudno spreletelo po životu.Tone je	A
in preko luž in jarkov, ko smo ga ugledali...	Tedaj	pa se je zgodilo kakor čudež.Prikazala se nam	A
oblaki in deževalo je. Meni pa se je zdelo	tedaj,	da smo še zmerom sredi neizmerne, puste ravni	A
glavo povešeno, hrbet upognjen pod bremenom. In	tedaj	se je vzdignilo v njem kakor divji upor zoper	A
nekaj nadvse ljubega. . / . / stran 212 . /	Tedaj	je moja ljubezen tako močna, da plane tvoja	A
nad nama, če naju vidi in se naju ne usmili,	tedaj	je kakor vrtnar, ki je bil sam vsadil žlahtno	A
tempelj. In ko ga obsenči to grenko spoznanje,	tedaj	- Tedaj se ponavadi otrese te mračne slutnje	A
ko ga obsenči to grenko spoznanje, tedaj -	Tedaj	se ponavadi otrese te mračne slutnje, tega mrzlega	A
čepel sključen v kotu; zleknil se je na tla.	Tedaj	se mu je zazdelo, da res že zvoni poldne, samo	A
nikomur, nikoli ni zamahnil; ker vedel je, da bi	tedaj	vsi hkrati planili nanj, na sužnja, ki se je	A
lica ožgana, očí resne, globoke in mirne. In	tedaj,	ko sta ga ugledala, se je sklonilo dvoje lepih	A
hipoma ga je zgrabilo, bogve kaj in bogve zakaj.	Tedaj	izlije svoj blazni srd na stvar, ki je čisto	A
pretresavanji, ki so silila od glavne ceste v stran,	tedaj	je tega kriv Kosirnik, ki je sicer globok in	A
omreženem okencu mrtvašnice se je prikazal	tedaj	obraz; natanko je razločil župnik votline oči	A
vzamem molek in stopim k oknu. Kaj sem videla	tedaj,	o ljudje krščanski?Nekdo hodi po pokopališču	A
... Da bi te poklical Bog!“ Zgodilo pa se je	tedaj,	da je prišel po klancu doli mimo cerkve suh	A
kaznoval, klatil se je ob tistem času bogvekod ...‘	Tedaj	pa se mi je nenadoma zasvetilo, kakor božje	A
je šel počasi, s trdimi, neokretnimi koraki.	Tedaj	je prišla iz veže kuharica; ugledala ga je na	A
Nista se mogla domisliti ne župan ne učitelj.	Tedaj	je planil v sobo človek, razoglav, ves bled	A
zaplesali urno polko. . / . / stran 8 . /	Tedaj	pa se je že svetlikalo skozi okno, megle so	A
pomlad in vse poletje do vročega srpana. In	tedaj	se je zgodilo, da je prišel vihar ob belem dnevu	A
»Bog se usmili!«	Tedaj	pa se je domislil Marko in se je zasmejal veselo	A
mizo, upiral je glavo v dlani in je dremal.	Tedaj	pa se je nenadoma zdramil in je pogledal proti	A
in cesarje in bo zakraljeval vse do morja. In	tedaj	se povrnejo časi, Marko, ko boš držal roke križem	A
Marko; težko je čakal dneva in ni mogel zaspati.	Tedaj	pa se je zasvetilo v oblakih in tik pred sabo	A
poberi odtod !« Zasvetilo se je vdrugič in	tedaj	mu je videl Marko naravnost v obraz.Ne star	A
deželo Ali paša, prekanjeni mešetar Feliks, in	tedaj	se je vse izpremenilo. Navada je bila	A
pravde ter nagajal ljubljanskim natakaricam?	Tedaj	pa se je zgodilo, da je skočil izza mize pijani	A
prejokal Marko dan, gozd je tonil v zgodnji mrak.	Tedaj	je zašumelo mehko poleg njega, topla roka mu	A
. / stran 75 . / navadno rdeče in zalite.	Tedaj	se je spomnil, da se je bil ponoči nenadno prebudil	A
Nocoj ti povem, zato ker je prav tak večer kakor	tedaj,	zato ker mi je tako čuda milo in toplo pri srcu	A
kadar se je človek od daleč spominja, in pa	tedaj,	kadar je mlad in zaljubljen in se sveti bel	A
zakrivali vsa ušesa, tako da jih nikoli ni videl ...	Tedaj	se je zgodilo, da je začel pisati pisma in delati	A
ljubezni ... da, komaj se dotaknem rože, pa uvene ...	Tedaj,	ko se je bila prešerno zasmejala, je opazil	A
... Nezaupen je bil in sovražen; samo	tedaj	je bil zadovoljen, kadar je ugledal na človeku	A
biti drugače; ali če mu je prišlo na misel,	tedaj	se je zgodilo to na tak način, kakor sanja človek	A
vzhodu je sivelo nebo. Bilo je prvikrat in samo	tedaj,	da mu je prišlo na misel:Čemu dalje?	A
sem se prestrašil. ”Če ne veruje v ... poezijo,	tedaj	je vse končano?“ ”Razumeti morate, čutiti	A
sijale zmerom svetleje. . / . / stran 120 . /	Tedaj	pa se je prikazalo pod oknom dvoje črnih tatov	A
bedarije. Ako prehodim sobo v sedmih korakih, -	tedaj	pride, ako je ne prehodim, tedaj ga ne bo ...	A
korakih, - tedaj pride, ako je ne prehodim,	tedaj	ga ne bo ... Hodil sem zmerom hitreje in zdelo	A
obenem samega sebe. ”Ako se premisli natanko,	tedaj	je to vse neznatna malenkost; in zaradi té bagatele	A
zgoditi, kar se je zgodilo zdaj. In ko je prišlo,	tedaj	sem videl, da mi ni odpadel samo del telesa	A
pozdravljena, ti zvesta mladost, ki si bila pri meni še	tedaj,	ko sem te malodušen objokaval!“ Videl je	A
drugačni, ko sem jih gledal v živem mestnem hrupu;	tedaj	se nisem zanimal zanje, jedva opazil sem jih	A
povsem zadovoljni, da so nečesa pogrešali, a do	tedaj	še sami niso natanko vedeli kaj. Igrali so nenavadno	A
Za trenotek so vsi molčali.	Tedaj	pa se je oglasilo iz vseh ust, kakor en sam	A
utihnilo; vstali so trudni, trepetajoči. In	tedaj	se je zgodilo nekaj še bolj čudnega in neverjetnega	A
šinil preko njenih ustnic žarek iz samih nebes.	Tedaj	sem vedel, da me ljubi - in spoznal, da jo ljubim	A
šumenje postelje in nato mirno, tiho dihanje ... A	tedaj	- tedaj sem pritisnil pesti ob sence in sem	A
postelje in nato mirno, tiho dihanje ... A tedaj -	tedaj	sem pritisnil pesti ob sence in sem zastokal	A
nisem napotil pred mrakom; a napotil sem se	tedaj,	ko je bilo potreba. Lep dan je bil, pa sem	A
nujno, da izpregovorim besedo - kakršnokoli.	Tedaj	se je ozrla drugič, ustnice so se napol odprle	A
dni, in pred očmi se vam bo zameglilo ... kaj	tedaj?	“ ”Ali ste govorili sebi ali meni?	A
strmel sem zamaknjen tja, od srca do srca.	Tedaj	sem videl, da nobeno teh src ni bilo zdravo	A
zapihal zdaj pa zdaj in zašuštel v listju.	Tedaj	pa je prišla ona, vsa krasna in ljubezniva.	A
ta način! - Prosén, ki je bil najbolj srečen	tedaj,	če se je mogel s kakšno stvarjo odlikovati pred	A
”Človek je bil!“	Tedaj	se je sraka raskavo zasmejala, kakor se pač	A
stiskah, pa je potožil Bogu svojo žalost.	Tedaj	pa se je Bog neskončno razsrdil. ”Če je taka	A
oddehnili. Zamrzela mi je tudi pisarna, kajti od	tedaj	pa do zadnjega dne se mi je zdela posebno praznična	A
smrtnega straha ... Nekdo blizu mene je govoril prav	tedaj	z visokim, nekoliko vinjenim glasom. ”Šele	A
adjunkt in moja žena. V prsih sem začutil	tedaj	nekaj ostudnega, kar me ni več ostavilo do zadnjih	A
bo čisto golo. Od juga so prihajali oblaki, a	tedaj	so bili še ozki in beli; prišli so malo višje	A
Toda moja pljuča niso hotela izgrgrati.	Tedaj	sta se naslonila name s komolci - dvoje zveri	A
Poberite se ...‘ Hotel sem mu odpreti vrata, prav	tedaj	pa je stopila Pavla v sobo.Bauer se je ozrl	A
polagoma izginevala. A kadar pričenja okrevati,	tedaj	je bolnik vselej najneznosnejši in najosornejši	A
netopirjev. Razširijo se narodu začudene očí in	tedaj	vidijo, česar niso videle nikoli: na rokah okove	A
je prišla na široko cesarsko cesto, na polje,	tedaj	je sedla na kamen ob poti, da bi si odpočila	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani