tedaj (2.101-2.200)

po cesti nizdol, tja proti črnim topolom; in	tedaj	se mi je v pregloboki bridkosti nenadoma zazdelo	A
vselej na tej poti: ”Da bi tako sam ne bil!“	Tedaj	šele, ko sem izgubil hkrati mater in dom, sem	A
”Kar naprej, kamorkoli!“	Tedaj	me je mahoma prešinilo - kakor da sem šele prav	A
so stopili v prvo vrsto, prav pred mostiček.	Tedaj	je zavreščalo na krovu - smeh in krik se je	A
Policist je gledal resno in mrko.	Tedaj	pa se je razlegel strašen krik in gospej Rieglovi	A
brezpomembne izrezke iz časopisov? Pretekla so od	tedaj	pač že dolga leta; papirji so bili na robéh	A
Obširen življenjepis prinesemo v kratkem in	tedaj	naštejemo vsaj del vsestranskih zaslug oplakanega	A
od občutljivosti. Ako hočem, da čutim udarce,	tedaj	jih čutim...Posebno jaz nimam vzroka, da bi se	A
da si igrala komedijo ves čas, ves čas, --	tedaj	sem položil tvoje pismo na mizo poleg sveče	A
bergle ... saj veš!“ Govoril je počasi in mirno;	tedaj	pa je bila tudi meni glava težka, vroče mi je	A
v stran ter čakal, da se obrnem od njega. A	tedaj	sem segel skrivoma in počasi pod suknjo in...	A
vrsto z drugimi . / . / stran 29 . / ljudmi,	tedaj	je zraven ironija in zasmeh.Očitno je, - moja	A
prevročo luč, in kolena so se mu zašibila.	Tedaj	je urno zvrnil butaro raz pleča, ker je vzrasla	A
niso bili poklicani. . / . / stran 176 . /	Tedaj	pa je nastalo veliko vprašanje, razločno zapisano	A
in nespodobne. Če so bile nespodobne nocoj,	tedaj	si misli, da jih nisem govoril in da se ti je	A
Kedaj so bile resnične? Ali so bile resnične	tedaj,	ali so zdaj pod senco te žalostne resnice?Ti	A
se niso tako nasmehnile njene ustnice kakor	tedaj,	prej nikoli.Grenkoba je bila v nasmehu, skoro	A
ker sem iztegnila roko, kamor je ukazalo srce,	tedaj	je to jako nedostojna misel!“ Hojzič se je	A
zmotil v svoji pameti in če vendarle misli name,	tedaj	misli name s hudim in neprijaznim srcem ...Glej	A
sem ga videl in poznal. Prekinjeno je bilo le	tedaj,	kadar je zgrabil z močnimi, mesnatimi kremplji	A
Prekinjeno pa je bilo njegovo življenje tudi	tedaj,	kadar se je komu zazdelo, da ga je izpustil	A
od neba se je spustila na njive in vrtove.	Tedaj	se je oglasila pesem iz doline, zmerom glasnejša	A
ko je tonila zarja. Gledal je proti nebu in	tedaj	je njegovo srce zaihtelo od bridkosti. Od jutranje	A
tako je brezbožno zaplesal preko senožeti. Ali	tedaj	ga je zgrabil velik vihar, vzdignil ga je, lahkonogega	A
ali tudi palico je izpustil. In vsem je bilo	tedaj,	kakor da so se jim oči nenadoma odprle; izpregledali	A
pogledal, videl je večerno zarjo, ki je umirala in	tedaj	mu je bilo pri srcu tako hudo, da se je razjokal	A
ter se povrnem, kadar se povodenj odteče.“	Tedaj	se ga je Mana oklenila z roko. ”Če je tebe	A
ob pesti ter se je začel smiliti sam sebi.	Tedaj	je tudi Elija pokazal žalosten obraz in je tolažil	A
ded in oče, ali zaleglo ni, še za kapljo ne.	Tedaj	pa je videl, da se mu streha ziblje nad glavo	A
je rekel grabež in se je okrenil, da bi šel.	Tedaj	pa je obšla siromaka neskončna žalost, in vzkliknil	A
vesel ob toliki sreči. Bogatejši je bil nego	tedaj,	ko je spoznal grabeža pajka.Zato se je napotil	A
tisto vrečo,“ se mu je smejal rubežnik. In	tedaj	je siromak zakladnik nenadoma spoznal, da ni	A
suknji, tih in trd, kakor pravičen sodnik.	Tedaj	je vzkriknil Grajžar, da ga je slišala vsa fara	A
ali Potnik! Bojiš se me, ker te poznam; od	tedaj	se me bojiš, ko sem ti povedal zgodbo o vrvi	A
pozdravi Grajžarja!“ Cigan je stopil proti durim;	tedaj	pa je nenadoma omahnil, okoli vratu so se ga	A
zabreklega in bledega v obraz, kakor je bil	tedaj,	ko je z veje telebnil na tla. Elija je postavil	A
bi vse na màh povedala, ni bilo od nikoder.	Tedaj	se je oglasila kuharica. ”Križ, križ, pa	A
kakor zašumi veter preko pšeničnega polja.	Tedaj	pa je župnik široko iztegnil debele, trepetajoče	A
je udaril naravnost na mesnati nos Lukežev.	Tedaj	se je ogromno vzdignil vesoljni tepež, silen	A
so se kričeči in moleči razbegli po dolini.	Tedaj	pa je segel v noč in povodenj rezki glas pijane	A
jo božal po licih. Zavedel se je docela šele	tedaj,	kadar je stopal med belimi brezovškimi hišami	A
z mirnim, vdanim očesom glej na življenje;	tedaj	bo vzklila v srcu lepota, v lepoti kritika in	A
nekoliko krive, zasopla in potna; sonce je prav	tedaj	prisijalo preko strehe in ji je sijalo na suhi	A
mešal s šminko in pudrom. Nasmehnila se je in	tedaj	se je pokazalo, da v zgornji čeljusti ni imela	A
kulturo in bi kljub temu venčali Krpanovo kobilo,	tedaj	bi bilo besedičenje o umetnosti in kulturnem	A
ne pridruži nobeni stranki; če se pridruži,	tedaj	je čisto gotovo ”zmerna frakcija“, to se pravi	A
prezaslužnem, požrtvovalnem“ itd. Skril bi se	tedaj	v temno vežo in bi se na tihem razjokal.Kam	A
sam in če je še kdo drugi ostal poleg tebe,	tedaj	je,Boga mi, prav tako suh, kakor ti.Kaj se nikoli	A
vse le zunanji blesk, le gesta in komedija,	tedaj	mislim in sem uverjen, da tudi ta debeli in	A
nosil itak nemško ime, zlagal nemške pesmi.	Tedaj	bi ne bil storil svoje dolžnosti, temveč nekaj	A
-- ”Odkod pa, a?“ -- In	tedaj	je nastopil trenotek, ki se blešči kakor severna	A
Dümmheimu, tajniku ekscelence ministra Kaunitza.	Tedaj	pa se je tudi izpolnila usoda njegova.Zavedal	A
Odkod ste, korenjak?“ Ni čuda, da mu je	tedaj	upadel pogum: komu izmed nas bi ne bil upadel	A
O, ne človeka! Šele	tedaj	sem okusil, kakšna slast je, ne videti človeka	A
v oko živali. Čudne so bile misli, ki so se	tedaj	porodile iz moje groze.Mislil sem: ta otok ni	A
njene oči in obraz se je dotaknil mojih lic.	Tedaj	se je nagnila moja glava globoko v tilnik, še	A
misliti nanje zategadelj, ker vem še danes (in	tedaj,	ko sem seprestrašil ter se ozrl po izbi, sem	A
se ni porodila tako žarka luč iz noči kakor	tedaj,	ko smo zapeli v nižavah pésem o hrepenenju,	A
”Tako se poslavljaš?“	Tedaj	pa je padel Štefanu Poljancu klobuk iz roke	A
pride kmalu v nevarnost! Ampak če je že treba,	tedaj	sem za tiste pravice, ki jih je najtežje doseči	A
ki bi ti bil tako blizek, kakor ti bom jaz	tedaj!	-- Moja doba je minila, in spremljal sem jo tako	A
”Uvaževal bi praktične razmere.“	Tedaj	se je nasmehnil Štefan Poljanec z istim hudobnim	A
je pozvonil vdrugič, toda sluge ni bilo. In	tedaj	se je jako razsrdil kralj Malhus... Po hiši	A
misel, da si je izbral mojo nevesto za ženo...“	Tedaj	se je zagrohotal graščak, da je zadonelo široko	A
zaželita skupne molitve in pobožnih pomenkov,	tedaj	vama je na razpolago kapela in grobnica; spalnici	A
in skoro so ji že dahnile sanje na srce; toda	tedaj	je zadrgetala ter stisnila roke k prsim:	A
parki in vsa zemlja, vse je od danes najino...“	Tedaj	je stal pred njima dolgi Kolokotronij in devet	A
tenak in visok, roke na hrbtu, glavo upognjeno.	Tedaj	pa se je ozrl nanjo z velikimi očmi in jo je	A
z enim samim korakom se je vzpel na hrib.	Tedaj	je vztrepetala Hanca. Zakaj velik temen križ	A
Čemu pa si prišla?“ Prvikrat se je zgodilo	tedaj,	da se je privila Hanca bliže k njemu in da se	A
zvezd ni segla tako globoko. In zgodilo se je	tedaj,	da se je oglasilo nekaj novega v njegovem srcu	A
zmerom, ne pustila bi te stran, Mate! Vrneš se in	tedaj	bo veliko veselje.“ ”Mislil sem prej in ko	A
Pridem póte in bolj veselo se bova poslavljala	tedaj.	“ Hanca mu je pogledala v obraz: lica so mu	A
nevesele misli, oči so strmele v mračno cerkev. In	tedaj	se je prikazalo čudo očem, zastrtim od solza	A
nekoč! Spominjaj se, Hanca, kako sva sedela	tedaj	prav na tem mestu!Jaz sem bil vrgel v vodo vse	A
pa si me tolažila ... O, Hanca, otroka sva bila	tedaj!	“ Zasmejal se je, Hanci pa ni bil pogodi njegov	A
čisto novega; zdi se mi, da je ljubezen. Od	tedaj	je vse pri kraju. Dokler živi človek v globeli	A
... morda se zgodi, da se ti potoži po meni ...	tedaj	te bom čakala ...“ Roka se je doteknila roke	A
njena ljubezen že vsa mirna, vdana. Spoznala je	tedaj,	da je previsoka in preimenitna njegova pot,	A
otresel neveselih misli. ”In če bi se bilo	tedaj	zgodilo, da bi bil podal angel varuh roko meni	A
tako da so mu padli na čelo gosti kodri. Kakor	tedaj	bi mu pogladila lase, rekla mu ljubeznivo besedo	A
nenadoma preko hriba in je zdramil nočne sence.	Tedaj	se je vzdignila sunkoma v postelji, skočila	A
Zakaj povrneva se, Hanca, in velik praznik bo	tedaj!	... Zgodaj je še, nič se še ne beli nad hribom	A
plazile so se v hrib in so pile večerno luč ...	Tedaj	je vzkipela od one strani visoka senca; Mate	A
odgovoril nisem, ker odgovora nisem vedel.	Tedaj	je govorila Smrt sama namesto mene in je rekla	A
premalo; na vsakem se je sončil po en cekin.	Tedaj	pa se je zgodilo, da se je na enem teh listov	A
okrenil in hišnik je zaloputnil težka vrata.	Tedaj	je bilo komedije konec; pesem je polagoma umolknila	A
Okrenil se je v teku, da bi videl sovražnika;	tedaj	pa ga je nenadoma udarila močna pest na prsi	A
cerkvenimi vrati, vsi drugi so bežali v noč.	Tedaj	pa se je visoka temna cerkev zamajala.Marko	A
in gleda v zarjo, ki se vžiga nad meglami;	tedaj	seže ta zarja do njenih ustnic in jih poboža	A
zanj in mu je bila celó nekoliko podobna. Šele	tedaj,	ko se je z okroglimi pleči naslonil na blazinico	A
je glavo, naščeperil je brke, zamižal je in	tedaj	-. III V eno med svetilkami pod stropom	A
Kurent in si je obrisal z rokavom potno čelo.	Tedaj	se je ozrl in je ugledal človeka v razoru kraj	A
slovesu. Valovi so se tiho zgenili, upadali so;	tedaj	se je prikazalo kakor črna roka utopljenca,	A
ni trenil z očesom, ne ganil se ni; ker prav	tedaj	je bil udaril skozi meglo rezek klic: ”Ha‐a	A
spet širi in hrepení vedno višje in višje, --	tedaj	napravim ovinek, če je cesta še takó blatna	A
Ah ti brezsrčna mladenka moja ...“	Tedaj	pa se je zganil, kakor bi ga nekaj vščipnilo	A
”Hej, lisjaček!“ Zgrabil sem za verigo, ali	tedaj	se je napela še močneje, tako da se je premeknila	A
njenem srcu čudna misel, da je bila sreča samo	tedaj,	samo tam - v tistem otroškem hrepenenju po daljnih	A
pero po papirju, časih se premakne stol. In	tedaj	se domisli, da bi napravila črno kavo.Ni bilo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani