tedaj (2.401-2.500)

Če je tako, da ni mogoče ubežati tej obsodbi,	tedaj	je moje življenje še prijetnejše od življenja	A
poglavitno vprašanje. Če se je v temi zmotil,	tedaj	je bila zmota vse od začetka do konca ...Že ena	A
Zdaj lahko pije! Jutri teden bo sv. Mihael in	tedaj	dobi od svojih treh partij po petnajst goldinarjev	A
motne in nalahko otekle. Povečerjal je in	tedaj	se je zavedel tišine, ki je ležala v sobi kakor	A
srce v bolestnem čutu, ki ga sam ni razumel. »	Tedaj	na pot!« Noge so se mu tresle, roke	A
Franc. Ali če bi se ti kdaj zahrepenelo po domu,	tedaj	se spomni, Franc, da smo te vsi ljubili, da	A
z usmiljenjem...“ Govoril je zmerom tišje; in	tedaj	so se mu res tresle ustnice, res mu je bil obraz	A
”Kar ostanimo, dokler je vse prazno!“	Tedaj	je grbec povesil glavo. ”Preveč je prazno	A
plazi noč po prstih zmerom bliže prod njemu.	Tedaj	se spomni nanj sosed, stric Šimen, ter ugane	A
Postal je in je ugibal. In	tedaj	je spoznal in ko je spoznal, se je zasmejalo	A
se je bil za lep trenotek. Zazdelo se mu je	tedaj,	da še ni zašlo sonce, da še ni minila spomlad	A
poljubil na ustnice; rdeče pege so se prikazale	tedaj	na njenih licih in nelep je bil njen smehljaj	A
so rdela lica, smehljala sta se v zadregi; in	tedaj	sta se stisnila tesno drug k drugemu in sta	A
nanje. Kako je sijalo spomladansko sonce, - še	tedaj	je sijalo, ko je slikal Tinico v profilu in	A
neizrekljivo fina črta s sončnim žarkom. To je bilo	tedaj,	ko še ni čutil sladkoskeleče rane na roki, če	A
stvari, ki ne brigajo nikogar in so grde samo	tedaj,	kadar jih človek pokaže, in samo zategadelj	A
ostal v njenem srcu še takó sladek spomin ... ah,	tedaj	je to vendar samo spomin in nič več.Samó duh	A
in kako da sem najbolj zaljubljen vanjo prav	tedaj,	kadar sem najbolj oskrunjen.Jasno je: rad bi	A
ne brati ne pisati. Obojega se je učila šele	tedaj,	ko smo mi otroci doraščali; bdela je ponoči	A
Njegov obraz je bil zelo bled. Od	tedaj,	ljubica, nisem videl klavirja skoro dvajset	A
pamtiveka kot nekaj naravnega, ob sebi razumljivega,	tedaj	se nam pač lahko širijo prsi od ponosa, da smo	A
slavnostne govore, na vso lepo navdušenost; in	tedaj	se je resnično oddehnil.Ni se več trudil, da	A
dasi jih ni poslušal natanko in so se mu zdele	tedaj	celo dolgočasne; šele pozneje so mu zazvenele	A
priporočilo na ravnatelja. Na leta, ki jih je bil	tedaj	nastopil, se je spominjal pozneje kot na neskončno	A
ni tega v mojem življenju in v mojih delih,	tedaj	se lažem. Nobenega slovenskega umetnika še nisem	A
stisnil, pritisnil jo k sebi; ona se je ozrla	tedaj	nanj z velikim, mokrim pogledom in njene ustnice	A
Tisto tiho, grenko hrepenenje, ki ga je čutila	tedaj	le pol zavedno in ki se ji je sami zdelo neumno	A
akademiji narejeno; če je kaj prešernega v stvari,	tedaj	je to samo znamenje mladostnega ognja; a človek	A
bi ji bil napravil srce neumno! In če se je	tedaj,	v tistih časih, morda res bilo kaj zgenilo v	A
šumečega življenja, ki je tam zunaj ... To je bilo	tedaj,	preden se je bila priplazila do okna z rokami	A
ti ubožec, Pavle!“ In nekoč pozneje - tudi	tedaj	je sijala večerna svetloba v sobo in sta bila	A
pogledam v oči, Pavle, ko jih sam povešaš?“ - In	tedaj	bi on sam prebledel in bi trepetal pred njo	A
moralo tako zgoditi, in če se še ni, če se motim,	tedaj	se zgodi gotovo v prihodnje. Življenja je željna	A
škripajoči posteljnjak, poklekne trudoma. In	tedaj,	prav zares; tedaj se zasolzé tiste drobne oči	A
posteljnjak, poklekne trudoma. In tedaj, prav zares;	tedaj	se zasolzé tiste drobne oči: ‚Tak zgani se že	A
bojazen me je ščegetala. A kar se mi je zdelo	tedaj	posebno čudno: sočutja ni bilo v meni čisto	A
seboj. Kadar spozna človek, da je zaznamenovan,	tedaj	si išče tovarišev v svojo tolažbo.Ne da bi občeval	A
ne da bi se bila spoznala v prvem trenutku,	tedaj	se poslovita ter se preselita. Natanko sem	A
kajti zazibalo se mi je bilo pred očmi ... Od	tedaj	me pozdravljajo moji tovariši in tudi jaz jih	A
nikdar o sebi. Kadar se spominja davnih časov,	tedaj	vidi najbolj jasno take ljudi, ki jih je srečala	A
Da bi se mu le nič hudega ne pripetilo ...“	Tedaj	pa se je zgodilo nekaj, česar bi si babica niti	A
Stopila sva k oknu, obadva zlovoljna in žalostna.	Tedaj	pa je šla preko ulice ženska, zavita v dolgo	A
da je ostavil ženi in hčeri mnogo denarja.	Tedaj	pa se je zgodilo, da je prišel nekega dne bogve	A
/ . / stran 217 . / »Če so litanije moje,	tedaj	mi jih pusti; opravim sam!« Umolknili	A
ne začel prezgodaj. Kadar je delo pred mano,	tedaj	šele spoznam, da še ni bilo dozorelo v meni	A
se odpirale in krivile osinele ustnice. In	tedaj	je planil, jo je zgrabil z okrutno silo.Zakopali	A
usta so se penila... Sedeli so v gostilnici in	tedaj	je prišel mladi Mihelec in je prisedel v družbo	A
Glasneje je zašumel gozd, nagnili so se bori.	Tedaj	se je vzdignilo iz gozda visoko v zrak, zafrfotale	A
dovolj, kaj ni že čas, o Bog?“ Bog je slišal in	tedaj	je videl, da je čas.Vsemogočna roka njegova	A
smrti, ljubi, v potrtem srcu grenko zaželjeni.	Tedaj	- Oj oko ti moje, napol oslepelo od bridkosti	A
komaj postrani, pozdravil je mimogrede; ali	tedaj	ga je vsega spreletelo kakor mil in topel smehljaj	A
vzdigajo zunaj oblaki. . / . / stran 127 . / In	tedaj	se tudi Tinetu ni hotelo več.Naslonil se je	A
prazna, komaj za pol ure je bilo še olja. A do	tedaj	pride pač mati, pride morda še prej.Napravila	A
izba in tiha, zunaj je potrkavalo še zmerom.	Tedaj	pa so se oglasili zunaj mnogoštevilni, kričeči	A
človeštvo slednji dan korak proti popolnosti,	tedaj	se vresničijo tudi naše ideje, in treba je samo	A
žareča. ”Pozdravljeni!“ je rekel Maricelj; in	tedaj	se mu je zgodilo, kar nikoli še v petindvajsetih	A
ceste ter držal v roki skodelico bele kave.	Tedaj	je stopila na prag mlada krčmarica; ko jo je	A
dolgo počival, ko se mu je hotelo zadremati.	Tedaj	pa je tik pred seboj ugledal jablan, ki je bila	A
”V Ameriko.“ ”Če drži pot v Ameriko,	tedaj	pa nikar ne povprašuj, kako daleč in kje!Naveličal	A
je pogledal z žalostnimi očmi in na desno; in	tedaj	so se nenadoma odprle koče, plaho skrite pod	A
res, da ni slišala, ko sem trkal in prosil.	Tedaj	sem se naslonil ob zid ter sem pod kapom čepé	A
luči. Nikoli pa ne sanja popotnik slajše, nego	tedaj,	ko je zunaj tisti mrzli, naredko škropeči predzimski	A
svojega pregnanstva sem slonel nekoč ob oknu in	tedaj	se je prikazala na ulici črna procesija; bližala	A
ugledal, z dolgimi koraki je omahnil proti njemu.	Tedaj	pa se je nenadoma, Bog vedi odkod, prikazal	A
Tudi kobila je bila že stara. In	tedaj	je prišel Peter po blatni cesti.Zavit je bil	A
Hi‐i!“ Zablisnilo se je in	tedaj	se je zasvetil obraz, bel kakor od voska.	A
voza, konja sta postala pred gostilnico. In	tedaj	je zacvilil pod platneno streho tenak glas.	A
Obadva sta hudobna ...“	Tedaj	so se oglasili v sobi urni drobni koraki, duri	A
ugasnilo in bela roka je zaprla okno. To je bilo	tedaj,	ko se je razprostirala vsenaokoli otožna jesenska	A
pentljo, predpasan pa rdečerožast predpasnik. In	tedaj	je on pokleknil prednjo in je vzdignil obraz	A
jezikom, nato je legel in je takoj zaspal.	Tedaj	se je odpravil tudi Peter, zakaj v sobi je bil	A
tudi, da je bila soba čisto tiha in prazna in	tedaj	sta sedla k peči, Olga na posteljo, Peter na	A
svojem srcu, da se sprijaznim z življenjem ... in	tedaj	mu darujem v zahvalo veliko več, nego prejmem	A
tako čudno zavihani, da so bile oči v senci le	tedaj,	če je nagnil glavo prav do prsi; in potem je	A
očeta, ni ga srečal rad na cesti, posebno ne od	tedaj,	ko je padel na cesti in so stali okoli njega	A
v nemirnih sanjah - in ni ga videl prvikrat	tedaj,	ko je bil v izbi in ko se je sklonil k Olgi	A
hrepenele tja, noge pa se niso mogle geniti. In	tedaj	se je pripeljala kočija po beli cesti; dvoje	A
se mu je že kočija izpred oči. In omahnil je	tedaj	in se je zgrudil in je zatisnil oči, da bi umrl	A
naravnost v oči z živim, radovednim pogledom;	tedaj	se mu je zdela manjša, bolj vesela in prijazna	A
kalno in hudobno, iz ust je smrdelo po žganju.	Tedaj	ga je nekdo zgrabil za lase, zgrudil se je najprej	A
udaril!“ je pomislil Peter, gospodar pa je nehal.	Tedaj	je prišla v sobo še gospodinja in kričala sta	A
srce. Zunaj je bil mraz in sneg in Peter si je	tedaj	mislil: ”Glej, zdaj bi lehko izvršil ... bi se	A
život, dokler se ni zdrznil ter se zavedel.	Tedaj	ga je izpreletel prijeten hlad po hrbtu, po	A
in se je vrnil v izbo; odel se je do čela in	tedaj	se mu je razlila po vsem životu mokra vročina	A
vsem životu mokra vročina ... Spominjal se je in	tedaj	je spoznal, da je slonel prav tako na plotu	A
še tu sem ...“ Stopil je, kakor je bil stopil	tedaj	in se je tudi prav tako varno in počasi spustil	A
. / . / stran 271 . / To pa se je zgodilo	tedaj,	ko so ga poslali k čevljarju, da bi se učil	A
bolj trdna in oprana. ”Čisto taka cesta kakor	tedaj;	morda je celo ista!“ In vsa pokrajina je	A
in tudi vsa zemlja se je zazibala v tečaju.	Tedaj	pa se je prikazal tisti obraz, ki je hrepenel	A
Zakaj lačen je bil. Župan pa je	tedaj	ukazal biriču: ”Ženi ga v Osojnico, k županu	A
jo je Bog poslal!“ Osojniški župan pa se je	tedaj	hudobno zasmejal in je vprašal: ”Kaj pa bi	A
kamenje; vse je kazalo; da je huda ura blizu.	Tedaj	pa sta se spomnila obadva župana, da bi tepež	A
prvi par belcev, pred zlato kočijo vpreženih.	Tedaj	pa je priskočil župan prisojniški, da bi mu	A
pravica je pisana in potrjena -- izpusti!“ --	Tedaj	pa se je osojniški hudobno nasmejal in je rekel	A
”Da je lačen, je dejal!“	Tedaj	sta se župana spogledala in nista vedela, kaj	A
dadó. Postava je taka, da vidi Šimen svet le	tedaj,	kadar je vanj pognan; če bi ga šel radovoljno	A
do hriba je počivala vsa prostrana dolina.	Tedaj	pa je nenadoma zaklical čuk od bogvedikje s	A
več v njem -- njega in nas se Bog usmili!“	Tedaj	so pristopili vsi do kamenja in vsi so modrovali	A
-- -- Kadar mislim nate,	tedaj	mi je duša lahka in svobodna, kakor škrjančeva	A
od Vinice in krona zubelj ogulinske vrhove,	tedaj	blisne s Kučarja ogenj in pri Sveti Magdaleni	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani