tako (2.501-2.600)

iskrico življenja v najbolj skritem kotičku srca.	Tako	smo stópali po strmi vzpetini, po kateri so	A
srce in pljuča, a ni ugovarjal diagnozi. In	tako	je medicinec zataknil škarje v črevo in ga paral	A
mi je bil všeč, ker je bil v črtasti obleki	tako	visok in samozavesten.Pa tudi zato, ker je prišel	A
stopili navzdol po rebri, se mi je zdelo, da smo	tako	previdni, ker je ves grič živ, sestavljen iz	A
kamnolomu, a pošastnost tistega stopnišča je	tako	mogočno strahotna, da je tudi človek s precejšnjimi	A
boš podlegel, ampak zavesti, da je vse urejeno	tako,	da boš skoraj gotovo podlegel.A moč takšnega	A
ekonomija uničevanja zahteva, da bodi odločilen.	Tako	hoja in tek nagih teles po snegu, čakanje v	A
in zadnjič v vsem času naše izgubljenosti, in	tako	je tisti izmed nas, ki se nekaj dni zatem zjutraj	A
pa je s tem ni zdramil iz neskončne apatije.	Tako	me je potem tovornjak pripeljal sèm.Pripeljal	A
je zapuščal, potem pa trezno presodil, da ima	tako	priletni belolasi norveški zdravnik pač svoje	A
bil pokrit s prav takim kositrnim pokrovom. In	tako	sem zarana vozil svoje sanje o lepoti k večnemu	A
kositrom, tišino, ki je bila v meni, ko sem	tako	potiskal kovinski voziček vzdolž številnih blokov	A
Zorinem telesu utrip življenja, tudi če bi bil še	tako	rahel.Čutil sem, da bi na nekak skrivnosten	A
je bila kljub izkustvom moja nepotolažljivost	tako	živa, ker je šlo za izgubo reševanja ženske	A
na kateri je tak zdelan hudodelec ležal in	tako	onemogočal uničenemu jetniku, da bi si na njej	A
zamreženi okni, ki ju je prekril pergament; in	tako	vse dol po sredi lesenega metulja, da se je	A
gorila s čepico ob hlačniku. In telesa so bila	tako	navpična zavoljo štetja, a še bolj zato, da	A
stegnih in na komolcih, in ker lesena žlica s	tako	velikim upanjem išče krajec krompirja, ko strga	A
Pa ga ta sokolska spretnost ni rešila zanke.	Tako	je držal besedo nemški poveljnik, pripomni mož	A
svetom, nikjer ni med njima stične točke. In	tako	sem navezan nanj kakor na Saharsko puščavo,	A
človek lahko uredi svet, v katerem živi, ga lahko	tako	spremeni, da bo mogoče v njem uresničiti več	A
na Oswiecim. . /\ .. stran 220 . \/ Zakaj	tako?	Zakaj gloriola čistega junaštva za tiste, ki	A
kdor je v zaledju omogočal bojevniku boj, ravno	tako	junaški kakor oboroženi upornik?Kaj mogoče ni	A
sprehajanje vseskozi jalovo, a nič si ne morem, če sem	tako	trdno prepričan, da se bo človek prej ali slej	A
eno noč hotel biti nezaznamovani turist in se	tako	vživel v zamenjavo čustvenih prvin.Ognil sem	A
pred taboriščem sem kupil njegovo knjigo. In	tako	neizrečeno sem bil presenečen, da imam v roki	A
tebe, André, je doživetje pošastnega gorja	tako	dokončno pretreslo, da bi ga rad v kali zatrl	A
zbrane zavoljo mene, pomislim. Vsako noč se	tako	snidejo, potem ko živi obiskovalci zapustijo	A
zaposlenost gruč na ozkem pasu pred barako. Ni bilo	tako?	Kaj nismo bili znotraj vsi budni?	A
glad ne preganja, nima nobene zasluge. Res je	tako.	A vendar je lahko drugim koristen samó, kdor	A
vztrajno, nepretrgano lačni in posel nas je	tako	prevzel, da ob uri menaže nismo bili z vsemi	A
zavedel sem se, da je samó zavoljo njega moj korak	tako	lahek in prožen.Takrat pa se mi je razodelo	A
vprašanju, če ne bi kazalo zatreti rod, ki je	tako	oskrunil zemljo, se mi je spet porodil dvom	A
pod hladnim aprilskim nebom. In če niso bili	tako	na tesnem, se je lahko kdo sesedel in izdihnil	A
flegmonami in bulami lahko prerinili na rob;	tako	smo imeli bol ničarji polne roke dela.Ne da	A
potujočega odra neverjetnega ansambla. In ko se je	tako	mučil, da bi se s stopali dotaknil tal, so njegovi	A
ob les kakor kremplji predpotopne živali. In	tako	se nisem zavedel, ko je pred vrati René rekel	A
zame odrešilna v prvih povojnih mescih. Prav	tako	vem, da se bom jutri spojil z življenjem Quartier	A
pustila spati, nazadnje pa je rumena bilka postala	tako	vsiljiva, da je veverica jezno udarila s krempeljčki	A
Saj. A vendar ne bi bila smela	tako	ravnati.Ne bi bila smela biti tako hladna.	A
bila smela tako ravnati. Ne bi bila smela biti	tako	hladna.A je spet res, da je bila ravno njena	A
karabinjerjema potoval na jug. Kalabrijska vročina,	tako	da okno voza ni tam nič pomagalo, kakor tukaj	A
malček skoznje, se za spoznanje vzdignejo od tal,	tako	da se zasvetijo in zašelestijo v soncu.V stolpu	A
izgaranost, na vseh predmetih droben prah avgusta.	Tako	tudi v sivi kositrni banji, ki je vsak dan bolj	A
sem z nogami v vodi.« Nato pravi: »Zato sem	tako	slabotna.«In gleda ga, ko da skuša spoznati	A
njih. Toda ali je mogoče takó nepričakovano	tako	skrbeti za nekoga, ki ni bil pred eno uro zate	A
domov spat. Gospodar pa reče: »Franc, ti si	tako	uren fant!Nesi kruh ti gospe, nesi ga ti družini	A
»Da.«	Tako	sta molčala. »Pri nas nioi14 kn�nzna14	A
napisal: Naj mu odpustijo, da jim je napravil	tako	sramoto.« »Saj,« je rekel.	A
se ne godi, a barabe vsi, ki so jim ustvarili	tako	mladost, da so napravili s strahom iz občutljivih	A
ker utegne pasti s terase ali s strehe. In	tako	je bil tudi v njem hkrati s strahom zaradi fašističnih	A
pazljivo prisluškuje. Kdo vé, zakaj jim vlažen les	tako	tekne? Ali pa ga hrustajo iz jeze?	A
svojimi zločini, niti ob skesanem grešniku. A	tako	govorjenje v zid!Ta zapredenost razuma in čustev	A
Po svoji vzgoji... po svoji sebičnosti.	Tako	pa...O, ni treba odnašati jermenov iz čevljev	A
Ali je en tat ali sta dva? Zadeva ni	tako	lahka.« »Seve, da ne.«	A
takó rekli, tudi takrat. Zakaj, viš, stvar ni	tako	preprosta.In že zgodaj Zjutraj, ko se ob pipah	A
in si popravila lase, si uravnala krilo. »	Tako	globoke še nisva našla,« je rekla. Nato je namrščila	A
ves popoldan takšna. In prejšnjo nedeljo prav	tako.	In še prejšnjo nedeljo isto.	A
tisti šolarček,« je rekel. »Ne, ne, res sta se	tako	pogovarjala!« »Da, res,« je rekel in se nasmehnil	A
hkrati se tega trenutka nerazsodno veseli. Kar	tako.	Morda zato, ker ona mirno leži in je ravna z	A
»Ampak da zdaj veš, zakaj se me bojiš, in	tako	se me ne boš več bala!« »Ne vem,« je plaho rekla	A
»Ne,« je rekel. »Ne mislite	tako.	« A ni nič odgovorila; ko da je sama.	A
iz zadrege: »Ni zaradi sambe,« je rekla. »Za	tako	malenkostno me imate?« Takó je bil kljub šumotu	A
čolnu in veslá, a ima svetilko na dnu čolna. Je,	tako	osvetljen od spodaj navzgor, prikazen iz ribiških	A
Dal ti bom denar, tudi meni naj tvoj oče kupi	tako	pero!« Kajpak, ali naj mar mali bogec misli	A
Kakor da je njemu poroštvo za srečo, če je	tako	visok.In jaz, kakor da mu privoščim vso srečo	A
veselja! Všeč mi je bil tudi zato, ker je bil	tako	vedro prijazen. »Koliko skrivnosti!« je vzkliknil	A
zaradi te šmentane zadeve in zdaj ne more kar	tako	stran.Marta pa je pogledala izza mize za njo	A
utrnejo in je naenkrat tisti predmet ves tuj,	tako	bel, v umirajoči svetlobi lampijonov, ki jih	A
razsvetljene podeželske uličice, ki sem jih	tako	dobro poznal zavoljo svoje poti v pristanišče	A
stran 4 . \/ I. Mali trg je bil še zmeraj	tako	štirikoten ob jezeru kakor nekoč.Vojska bi ga	A
neutrudno hitijo, a se obenem vendarle zbirajo,	tako	da so že zarana skrili sneg na tilniku Monte	A
a oblačno ozračje je popilo tudi te zvoke,	tako	da so se zdeli zelo oddaljeni, kakor da bi bila	A
Zatem so póknila vratca štedilnika.	Tako	je bilo nekoč; ropot kuhinjske posode iz majhne	A
nečem vejo, toliko bolj se v suhi jezi srdijo.	Tako	se je zgodilo, da sta si zvečer na klopi pred	A
sredi kuhinje. S svojimi šestdesetimi leti prav	tako	sunkovita in gibčna kakor nekoč. »Septembra	A
»Ne,« je suho rekel. »Ubožec,	tako	vélik človek in takšen konec.«In pokimavala	A
bombardiranj prav zato, ker je bival on tukaj! Pa ga	tako	barbarsko zaklati, nazadnje kaj je storil slabega	A
ne posluša. Če kdaj posluša, potem stori to	tako,	da nihče ne opazi, kako skrbno vleče na uho	A
»Človek, ki je hotel vsem samo dobro, pa ga	tako	onečastiti. Še po smrti!	A
razlag, ker bi bilo samo izguba časa. Saj mu že	tako	postaja grenko to rožnato vince z veronskih	A
ukrotiti, si je nato rekel, in zavest, da je	tako	smešno láhko ohladiti to njeno gorečnost, ga	A
vdano, skoraj proti volji rekla. Zmeraj torej	tako	klavrn, tako nemogoč kakor nekdaj je pogovor	A
proti volji rekla. Zmeraj torej tako klavrn,	tako	nemogoč kakor nekdaj je pogovor z njo, zmeraj	A
nemogoč kakor nekdaj je pogovor z njo, zmeraj	tako	mučen in razdražen, je pomislil. In to sedaj	A
odkritega spora. Najhuje je bilo, ko je bil,	tako	kakor zdaj, potuhnjen in skrit dvoboj, ki ga	A
človek, in tudi je lepo, da je prišel na obisk.	Tako	same so, odkar ni več Ernesta.Vse tako obupno	A
Tako same so, odkar ni več Ernesta. Vse	tako	obupno tiho je pri njih, ker ni več gostilne	A
lahko pride domov samo ob večjih praznikih!	Tako	sta zapustila njeno svetovno nazorsko močvirje	A
plosko dlan, kakor da mu kaže pomembno listino: »	Tako	je, dostojen položaj ima v družbi; kamor koli	A
nikoli niti za šalo ne mara, da bi se takšni,	tako	svobodomiselni moški zanimali za njeno hčer	A
tja, deset nazaj. Vsak božji dan, to ni kar	tako,	kaj?Poleti in pozimi ista pesem, najprej dež	A
In kako so dolgi!	Tako	jo zmeraj boli grlo, je zmeraj hripava, kar	A
zmeraj hripava, kar naprej in naprej hripava. Ne,	tako	ne more iti, tako ne bo šlo,« je rekla in sunkovito	A
naprej in naprej hripava. Ne, tako ne more iti,	tako	ne bo šlo,« je rekla in sunkovito odkimavala	A
Prišel bom,« je tedaj rekel in se nasmehnil. »	Tako	je prav,« je rekla in ga spremila k izhodu.	A
občutka domačnosti. Res da so bile ob bregu prav	tako	kakor nekoč mreže razpotegnjene od drevesa do	A
krmo, ampak dve veliki kolesi ob stranicah.	Tako	se zdi, kakor da ima dve stari mlinski kolesi	A
bil trinog,« je rekla Ines, a Enrico ji je bil	tako	hudo všeč, da je bila s svojim psom zmeraj tam	A
kakor da bi šel po beli in razbeljeni strugi,	tako	da si si še bolj zaželel jezerske vode. Zdaj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani