Pri tridesetih vagonih se seveda malo pozna, a tu pa tam so nekateri mogoče le laže stali pod hladnim aprilskim nebom. In če niso bili tako na tesnem, se je lahko kdo sesedel in izdihnil čepe, obkrožen od ograje sivih in lilasto modrih črt; drugače so tisti, ki so jim oči osrepele, morali ostati pokonci, zagozdeni v gosto gručo. Samó bolj podivjanim skupinam se je kdaj posrečilo potisniti stoječo smrt navzdol, da so stali na nji, na njenem trdem dračju.